V prejšnji kolumni za AirBeletrino sem predstavil najboljše slovensko leposlovje, ki je na voljo v angleškem prevodu. Ponudil sem razmislek o tem, kako preostali svet razmišlja o literaturi nekega naroda. Nekaterih ikoničnih del tujina ne pozna, ker niso bila prevedena ali pa niso bila prevedena v prave jezike. Razlog, da ostane pomembno delo neprevedeno, tiči v tem, da založniki predvidevajo slabo prodajo. Ali pa gre samo za to, da knjiga ni imela sreče.
Kako predvidevanja okoli prodaje krojijo usodo prevoda, ni težko razumeti. Le malo založb se bo trudilo izdati knjigo, za katero menijo, da se ne bo dobro prodajala. Izjema so univerzitetne založbe, ki jih delno financira matična institucija in se pri preživetju ne zanašajo izključno na prodajo. V anglofonskem svetu s strani države podprte založbe ne obstajajo (izjema je nekaj malega državnih donacij), zato založniki izdajajo knjige, ki bodo profitabilne. Pogosto se navaja ne ravno natančna statistika, da 80 odstotkov tistega, kar izda založba, pomeni izgubo denarja, 20 odstotkov pa prinese tak zaslužek, da pokrije ostalih 80 odstotkov in založniku prinese dobiček (četudi majhnega). Cilj urednikov, ki iščejo rokopise, je najti teh 20 odstotkov knjig. Na vsako izdano knjigo polagajo velike upe, vedo pa, da bosta verjetno le dve od desetih zmagovalki.
Glede sreče pa je zgodba taka: srečna kombinacija se zgodi, ko pravi urednik pri pravi založbi v pravi državi izve za pravi rokopis. Morda je avtorja srečal na kaki konferenci ali ima prijatelja iz te države, ki je rekel: »Res moraš prebrati to knjigo!« Toda tu je seveda težava: če je izvorni jezik eksotičen (in slovenščina velja za eksotično), potem potrebujejo uredniki pomoč pri iskanju knjig, ki bi se jih splačalo prevesti. Večje založbe zaposlujejo večjezične bralce, ki prečesavajo nove in pozornosti vredne knjige v tujih jezikih. Imajo španske, arabske, kitajske, francoske bralce. Slovenskih na žalost nimajo.
Kako torej anglofonski založniki pridejo do slovenskih knjig, ki bi se jih morda splačalo prevesti? Kako pride do srečnega naključja? Težava je v tem, da v zadnjih desetletjih anglofonski založniki ne želijo ugibati. Pričakujejo tole: pri leposlovju celoten prevod, ki ga je opravil dober prevajalec in ki ga je plačal nekdo drug, tako da lahko preberejo knjigo; pri stvarni literaturi pa želijo bodisi da je cela knjiga že prevedena – ker prevoda skoraj nikoli ne bodo plačali – ali pa želijo ponudbo za knjigo, ki še ni napisana.
Večina slovenskih založnikov za knjige, katerih pravice bi radi prodali, naredi majhen vzorec prevoda, ki ga financira JAK, in kratek povzetek knjige. Rezultat je nekakšna brošura, hiter vpogled v vsebino knjige. Nato se odpravijo na frankfurtski knjižni sejem in upajo, da bo brošura dovolj. In včasih tudi je dovolj za druge evropske trge, ki imajo podobne navade. Skoraj nikoli pa ni dovolj za anglofonske založnike. Za stvarno literaturo anglofonski založniki zahtevajo to, kar sem že omenil, ali pa zelo osebno povezavo z avtorjem ali založnikom.
Prva možnost – se pravi prevod vse knjige – lahko dobro deluje, vendar zahteva veliko začetno naložbo – poleg plačila prevoda še plačilo za anglofonskega urednika, če je prevajalec prevajal v jezik, ki ni njegov materni. Tretja možnost osebne povezave je lepa, če in ko se to zgodi.
Druga možnost, torej ponudba knjige, ki še ni napisana, pa je neke vrste trojanski konj, vendar po mojih izkušnjah vedno deluje, saj je tako več kot dva ducata slovenskih knjig našlo domove v anglofonskih založbah. Moj pristop je tak, da preprosto rečem, da gre za predlog »nove izdaje slovenskega izvirnika, ki jo je avtor pripravil izključno za anglofonsko bralstvo«. Anglofonske založbe namreč ne pričakujejo, da je avtor že napisal knjigo stvarne literature. Sistem ne deluje tako. Založbe pričakujejo, da avtor najprej sestavi predlog, knjigo pa dejansko napiše le, če njegovo ponudbo sprejmejo. Če torej knjigo, ki je v slovenščini že izšla, predstavimo kot predlog knjige, ki še ni dokončana (bela laž), bo založnik odločitev sprejel na podlagi predloga in prevoda vzorčnega poglavja. Cela bo prevedena šele, ko in če dobimo pogodbeno ponudbo.
Že več kot desetletje svetujem slovenskim založnikom (največ Beletrini, pa tudi Mladinski knjigi in drugim) in pomagam avtorjem, ki želijo najti založnike za svoje knjige na anglofonskem trgu. Za neleposlovno literaturo je vedno potreben obširen predlog knjige (tudi če imate pripravljen prevod knjige), ker se ponavadi ne bodo trudili prebrati celotnega rokopisa – za to nimajo časa, razen če jih predlog popolnoma prepriča.
Ta pristop sem najprej poskusil s knjigo Tito in tovariši Jožeta Pirjevca, izvrstno in najbolje prodajano knjigo stvarne literature v zgodovini slovenskega založništva. Mislil sem, da bo preprosto najti založnika. Toda želeli so vnaprej prebrati prevod celotne knjige. Gre za delo, ki obsega približno 700 strani in ima več kot 3000 citatov. Dolgo sem se boril z založniki – vse dokler nisem spremenil besedila predloga in rekel, da gre dejansko za novo izdajo, ki jo je avtor pripravil za anglofonske bralce. Založnika smo potem našli zelo hitro.
Ugotovil sem, da to deluje tudi pri mojih knjigah, ki sem jih napisal ali pa jih še bom s slovenskimi avtorji. Tri so zanimivi primeri, od tega bosta dve kmalu izšli.
Making It: The Artist’s Survival Guide je knjiga, ki sem jo napisala skupaj z Jašo. Pripoveduje o Jaševi življenjski in umetniški poti, od otroštva do nastopa na beneškem bienalu. Ponuja odgovore na vprašanja mladim ambicioznim umetnikom in jim ponuja vodstvo. Izšla bo avgusta letos pri založbi Rowman & Littlefield. Knjiga je bila prodana na podlagi predloga in vzorčnega poglavja, še preden je bila napisana.
Slovenian Cuisine: From the Alps to the Adriatic in 20 Ingredients je kuharska knjiga Janeza Bratovža s fotografijama Matjaža Tančiča in Mance Jevšček. Besedilo sem napisal jaz. Izšla bo pri Skyhorsu oktobra letos. Zasnovali smo jo kot umetniško knjigo in kot omejeno izdajo, ki jo je JB najprej izdal v slovenščini. Oblikoval jo je Žare Kerin, ki je za svoje delo prejel številne nagrade, med njimi tudi Gourmand Award za najboljšo kuharsko knjigo. Kljub vsemu je trajalo celo večnost, da smo našli anglofonskega založnika. Moj agent ga je celo zastopal, kar ponavadi pomeni hiter prodor, toda vsak urednik, ki je pogledal 89-stranski predlog, je rekel: »Vau, to je knjiga, ki bi jo rad prebral, vendar mislim, da naših bralcev Slovenija ne zanima.« Take izjave so mi šle res na živce. Upajmo, da bo Luka Dončič pomagal razširiti zanimanje za Slovenijo, Melanii na žalost ni uspelo. Ta knjiga je naposled uspela, ker je moj agent končno posredoval predlog pravemu uredniku, ki je sprevidel, da bi morda ta knjiga lahko spodbudila bralce, da bi se začeli zanimati za Slovenijo in ni pričakoval, da jih bo Slovenija že zanimala.
Tretjo knjigo, za katero smo pravkar podpisali pogodbo in bo izšla leta 2023, pišem s Svetlano Slapšak. Gre za delo o slovanski mitologiji, ki vključuje tako moderne interpretacije znanih slovanskih legend kot tudi analitične eseje o njih. Izdala jo bo umetniška založba Thames & Hudson v ilustrirani izdaji. Tudi ta knjiga je bila prodana v tujino samo na podlagi predloga in enega samega prevedenega mita ter analitičnega eseja, ki sta bila v vzorcu.
Vse povedano dokazuje, da knjige, ki izidejo v angleškem prevodu, ne predstavljajo nujno najboljšega, kar je na voljo v slovenščini. Predstavljajo tisto, kar se zdi najbolj tržno, kar se je uresničilo zaradi osebnih povezav, ali tisto, kar je na podlagi predloga knjige zvenelo najbolj zanimivo (kar pa ne pomeni, da se bo knjiga, ko bo prevedena, ujemala z optimizmom, ki ga je vel iz predloga). Presenetljivo je, da niti eno slovensko klasično delo stvarne literature ni bilo prevedeno v angleščino. Prišleki Lojzeta Kovačiča bi morda lahko sodili v to kategorijo. Vendar knjiga v Sloveniji velja za »avtobiografski roman«, ta kategorija pa v anglofonskem založništvu ne obstaja. Tam bi jo opredelili kot »roman, ki temelji na resnični zgodbi«, vendar je to še vedno leposlovje. Tako bi lahko kot skorajda edino delo klasične stvarne slovenske literature, ki je prevedeno v angleščino, navedel Stripped of My Time: A Survivor of the Communist Political Prison on Goli Otok avtorja Radovana Hrasta.
Tukaj je seznam priporočenih slovenskih knjig stvarne literature, ki so na voljo v angleščini. Sestavil sem ga sam s pomočjo nekaj dobrih bralcev.Kot pri prejšnjem članku vas tudi to pot pozivam, da nam priporočite svoje najljubše naslove stvarne slovenske literature, še posebej če jih še ni na tem zelo subjektivnem seznamu. In morda dodajte kako delo, ki še ni prevedeno v angleščino, a menite, da bi moralo biti.
The Tyranny of Choice by Renata Salecl
Plan B: How Not to Lose Hope in the Times of Climate Crisis by Boštjan Videmšek
Tito and His Comrades by Jože Pirjevec
Patriotism for Sale: How Independent Slovenia Fell Foul of Crooked Arms Dealing by Matej Šurc
Capsules: Typology of Other Architecture by Peter Šenk
7 Unicorn Drive: From Startup to a Billion Dollar Sale in 7 Years by Dani Polajnar
Connect with Your Teenager: A Guide to Everyday Parenting by Leonida and Albert Mrgole
The Hidden Handshake: National Identity and Europe in the Post-Communist World by Aleš Debeljak
When Attitudes Become the Norm by Beti Žerovc
Like a Thief in Broad Daylight: Power in the Era of Post-Humanity by Slavoj Žižek
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«