Ne zgodi se pogosto, da neka knjiga deset let po svojem izidu zasede prvo mesto na New York Timesovi lestvici najbolj prodajanih knjig. Zato je bila Madeline Miller, ameriška avtorica in profesorica klasične filologije, lahko upravičeno presenečena, ko je 7. aprila lani na vrh prestižnega seznama prilezel njen roman Ahilova pesem, ki je izšel leta 2011. Morda še bolj presenetljiv pa je vzrok za njegovo ponovno popularnost. Ahilova pesem je bila namreč ena od prvih knjig, ki je ujela zanimanje »booktoka«, skupine uporabnikov socialnega omrežja TikTok, ki jih ohlapno povezuje ustvarjanje vsebin, povezanih z literaturo in branjem. Avgusta 2020 je uporabnica @moongirlreads_ namreč objavila video z naslovom Books that will make you sob, v katerem je predstavila tudi Ahilovo pesem. Video je v nekaj urah zbral več kot sto tisoč ogledov, danes pa imajo videi s haštagom #songofachilles na tem socialnem omrežju skupaj več kot 206 milijonov ogledov.
Popularnost Ahilove pesmi je po eni strani precej razumljiva. Knjiga je napisana v žanrsko privlačni mešanici romana o odraščanju in romance, njegova pripoved pa je polna zapletov in tragičnih preobratov, kar skupaj ustvarja prijetno, hkrati pa čustveno intenzivno bralsko izkušnjo. Po drugi strani pa roman pripoveduje o Ahilu in Patroklosu, dveh junakih grškega mita, ki ga verjetno vsi poznamo iz srednje šole, a je dogajanje v njem kljub temu sodobnemu bralstvu popolnoma tuje. Madeline Miller protagonistoma sicer uspe dati globino, romanu pa sodobni ton in idejne poudarke, a gre še vedno za antična junaka, princa in vojščaka, zato se uspeh romanamed mladimi na booktoku in booktubu morda lahko zdi presenetljiv.
A Ahilova pesem še zdaleč ni edini roman, ki poskuša sodobno bralstvo privabiti s poseganjem po antičnih mitih. V zadnjih letih vsaj v anglo-ameriškem literarnem prostoru namreč obstaja trend romanov, ki svojo snov črpajo iz antične grške mitologije, pri čemer ne povzemajo zgolj posameznih tem ali motivov, ampak celotne zgodbe. Medeline Miller je zagotovo najbolj znana in popularna avtorica tovrstnih romanov – poleg Ahilove pesmi (slo. prevod Sanje, 2022) je izdala še roman Kirka (2018; slo. prevod Sanje, 2021), ki je bil prav tako uspešen in kritiško dobro sprejet – a obstaja še kopica podobnih romanov. Posebej popularna snov za reinterpretacijo je trojanska vojna: o njej je v dveh romanih, Ko dekleta obmolknejo (2018; slo. prevod Učila 2022) in nadaljevanju Trojanske ženske (Women of Troy, 2021), pisala z bookerjem nagrajena britanska pisateljica Pat Barker, v svojem romanu Tisoč ladij (A Thousand Ships, 2019) pa tudi britanska pisateljica in publicistka Natalie Haynes (ki gosti tudi odličen podkast Natalie Haynes Stands Up for the Classics). Slednja je napisala tudi roman o Ojdipovem mitu Jokastini otroci (Children of Jocasta, 2017). Pisateljica Jannifer Saint pa se je v svojem prvencu Ariadna (2021; slo. prevod Učila, 2022) lotila mita o Minotavru. Ista avtorica je letos izdala še roman Elektra o prekletstvu Argoške kraljeve družine in treh ženskah – Klitajmestri, Elektri in Kasandri – v njegovem središču.
Zanimivost grške mitologije za naš čas?
Čeprav se uspeh in število tovrstnih romanov, ki so izšli v zadnjih letih – zgornji seznam seveda ni izčrpen, ampak zajema predvsem najpopularnejše in po mojem mnenju najbolj zanimive naslove – zdita precej nenavadna, mislim, da lahko za pojav tega trenda najdemo razlago. Medbesedilnost – torej prevzemanje in prenavljanje starejšega materiala v novih delih – je ena najosnovnejših literarnih tehnik oziroma predstavlja celo samo jedro literarnega ustvarjanja. Omenjeni romani so sicer v načinu tega prevzemanja malo bolj specifični, saj so dejansko postavljeni v svet antične mitologije, a tudi to ni unikum v zgodovini literature. Že sama narava mitološkega izročila je izjemno heterogena; kot v svoji Antični miturgiji pravi Svetlana Slapšak: »V antiki ni veljal nikakršen kanon ‘antične mitologije’, saj ni bilo nobenega starodavnega arhiva, v katerega bi zgodovinarji in književniki, iščoč dober primer ali podobo, zahajali, brskali po predali in v njih odkrivali točne različice.« Poleg tega pa so podoben postopek kot avtorice omenjenih romanov uporabljali že grški tragiki, ki so v svojih besedilih prikazovali dogodke iz starejših mitoloških zgodb, pri čemer so si nemalokrat vzeli precej svobode. V Evripidovi tragikomediji Helena recimo s Parisom v Trojo ne pobegne Helena sama kot v ostalih verzijah tega slavnega mita, ampak zgolj njena fantomska podoba, medtem ko naslovna junakinja med vojno biva v Egiptu.
Verjetno še bolj pomembna kot tradicija prevzemanja in predelovanja mita pa je sama vsebina mitoloških pripovedi. Ta se namreč zdi posebej primerna za sodobne (kritične) reinterpretacije, sploh če imajo te feministični poudarek. Grški mit je namreč izjemno šovinističen, in to na načine, ki so nam dobro znani še danes, hkrati pa vsebuje tudi neverjeten nabor fascinantnih ženskih likov, prisotnost katerih ta ideološki naboj stalno postavlja pod vprašaj. Dober primer te kombinacije najdemo na primer v Heziodovi verziji mita o Pandori iz njegove pesnitve Dela in dnevi. V njej je Pandora predstavljena kot kazen, ki jo bogovi pripravijo ljudem, ker so ti od Prometeja sprejeli ukradeni dar ognja. Bogovi so ljudi – torej moške, ki naj bi takrat živeli brez žensk in v popolni blaginji – kaznovali tako, da so ustvarili žensko, Pandoro. To so posebej oblikovali (dobesedno, saj naj bi bila narejena iz gline) tako, da je moške očarala, hkrati pa so jo opremili z vrčem (in ne skrinjo!), v katero so strpali vse slabo, česar moški prej niso poznali. Pandora je tako hkrati prva ženska in vir vsega slabega, paradigmatična zapeljivka oziroma »lepo zlo«, kot ji pravi Heziod, ki s svojim izgledom in obnašanjem uničuje moške. A če odmislimo vso to patriarhalno navlako, hkrati predstavlja izjemno zanimiv in tragičen lik.
To ambivalentnost lahko tako razumemo kot ključno za prepričljivost sodobnih reinterpretacij grškega mita. Ker se avtorice omenjenih romanov osredotočajo na like, ki že obstajajo, in dogodke večinoma prevzemajo tako, kot so ti predstavljeni v mitu, njihova intervencija ne deluje nasilno do izvornega materiala. Zaradi bolj ali manj subtilne revizije predsodkov izvirnika pa kljub temu učinkuje sodobno, sveže in v določenih primerih celo radikalno. V nekem smislu so ti romani torej revizionistični, a ne na način, da bi preprosto črtali za današnji čas problematične dele, temveč poskušajo pokazati na ideološke procese, ki so oblikovali mitološko gradivo samo.
Trojanski romani
Se pa v načinu svojega revizionizma in uspešnosti te ambicije romani med seboj tudi najbolj razlikujejo. Zanimiva se mi recimo zdi primerjava med Ahilovo pesmijo, Ko dekleta obmolknejo in Tisoč ladjami. Kot omenjeno, vsi trije romani tako ali drugače pripovedujejo o trojanski vojni. A se v obsegu dogodkov, ki jih zajemajo, precej razlikujejo med sabo, še bolj pa od Homerjeve Iliade, najpomembnejšega vira za ta mit. Dogajanje v Iliadi je omejeno zgolj na nekaj tednov v zadnjem letu vojne. Kot napove že prvi vez epa, ta namreč pripoveduje predvsem o Ahilovi jezi, ki jo sproži njegov spor z Agamemnonom, mikenskim kraljem in poveljnikom vseh Grkov. Agamemnon je namreč Ahilu vzel sužnjo oziroma »vojno nagrado« Brizejdo, saj se je moral, da bi končal kugo, ki jo je nad Grke poslal Apolon, sam odpovedati Hrizejdi, ugrabljeni hčeri Apolonovega svečenika Hriza. Užaljeni Ahil se je zato nehal bojevati, s tem pa so Trojanci dobili veliko premoč. V nekem napadu jim je tako uspelo vdreti v grški tabor in skoraj bi zažgali grške ladje, a je Patroklos prepričal Ahila, da mu posodi svoj oklep, in sam zajezdil v boj. Trojanci so se, misleč, da se je vrnil Ahil, panično umaknili, Patroklosa pa je kasneje pod obzidjem Troje ubil Hektor. Zaradi smrti najboljšega prijatelja se je na bojišče vrnil Ahil in se maščeval Hektorju ter se s tem izročil prerokbi, da bo tudi sam umrl kmalu po Hektorjevi smrti. Iliada se sicer konča s Hektorjevim pogrebom – Ahil najprej noče predati njegovega trupla, nato pa ponj v grški tabor pride sam ostareli kralj Priam, kar omehča Ahilovo srce –, a je njegova smrt v tem epu že napovedana, v kasnejših virih, na primer v Apolodorju in Pindarju, pa ga s puščico ubije Apolon, ki prevzame Parisovo podobo (verzija, po kateri Paris Ahila ustreli v peto, kjer naj bi bil edino ranljiv, je še kasnejša).
Omenjeni trije romani svoje zanimanje razširijo onkraj teh dogodkov. Najbolj omejen ostane Ko dekleta obmolknejo, ki se osredotoča na lik Brizejde in tako zajema zgolj malo daljše obdobje vojne. Kot omenjeno, Ahilova pesem obsega celotno Patroklosovo življenje, pa tudi dogodke po njegovi smrti do padca Troje, medtem ko je Tisoč ladij v svojem obsegu najbolj ambiciozen, saj v njem avtorica poskuša povedati zgodbo vseh žensk, vključenih v vojno. Tako v enem poglavju beremo o Brizejdi in Hrizejdi, v nekem drugem o Heleni, v naslednjem o muzi, ki jo pesnik kliče, da mu pomaga pri snovanju epa, nato o amazonski princesi Pentezileji, ki se bori na strani Trojancev, o Laodameji, ženi kralja Protezilaja, ki je bil prva grška žrtev v vojni itd. Te posamezne pripovedi povezuje pogovor trojanskih žensk, predvsem iz kraljeve družine, torej kraljice Hekabe, njenih hčera Kasandre in Poliksene in Hektorjeve žene Andromahe, ki po padcu Troje čakajo, da si jih Grki razdelijo kot vojni plen in odpeljejo.
Te razlike v obsegu povzetih dogodkov so seveda povezane z različnimi načini, na katere se trije romani lotijo reinterpretacije mita. Ahilova pesem je v nekem smislu najbolj revizionistična in najmanj kritična do svojega izvirnega materiala. V romanu sta Ahil in Patroklos namreč ljubimca, česar načeloma eksplicitno ne omenja noben poznan antični vir. A to niti ni tako pomembno: junaka sta si tudi v mitu zagotovo zelo blizu, hkrati pa ta svoboda pri spreminjanju podrobnosti mitoloških zgodb ni problematična sama po sebi. Bolj zanimivo se mi zdi, na kakšen način avtorica obravnava nekatere druge aspekte zgodbe, sploh tiste, povezane z Brizejdo in življenjem v grškem taboru. Slednje je namreč predstavljeno precej idealistično: Brizejda, mlada kmetica, ugrabljena med ropanjem vasi okoli Troje, se pri deljenju »vojnega plena« zasmili Patroklosu, zato ta prepriča Ahila, da jo zahteva za svojo nagrado. Ahil in Patroklos jo nato nastanita v posebnem šotoru in pustita pri miru, tekom vojne pa postanejo dobri prijatelji. Patroklos, ki se v romanu večinoma ne bojuje, dneve preživlja tako, da z Brizejdo pohajkuje po okoliških gozdovih in nabira zdravilna zelišča, hkrati pa z Ahilom vodita nekakšno pribežališče za v vojni ugrabljene ženske, ki jih zahtevata kot »vojni plen«, nato pa poskrbita, da v Mirmidonskem taboru živijo relativno udobno in mirno.
Kar je seveda lepo, ne postavlja pa ravno kritičnega odnos do izvirne vsebine mita. To se zelo dobro pokaže v primerjavi s podobno vojaškega taborišča v romanu Ko dekleta obmolknejo. V njem kot pripovedovalka nastopa Brizejda, skozi njeno perspektivno pa bralci in bralke dobimo precej drugačno podobo desetletnega bivanja na obali pred Trojo. Z Brizejdine perspektive se namreč spremeni cel pripovedni svet mita, ki ga napolnijo kri, umazanija in blato, podgane, ki se v grškem taboru množijo med smetmi in povzročijo kugo, ter vsakdanja opravila moških in žensk, ki sploh omogočajo preživetje vojske. Posebej pa je izpostavljena usoda žensk v taborišču, ki tu ni idealizirana, ampak predstavljena tako, da razkrije resničnost sistematičnega spolnega nasilja, kaj se skriva za evfemizmi, kot so »vojna nagrada« ali »priležnica«. Ali kot na koncu romana ugotavlja pripovedovalka, ko si v metafikcijskem momentu dovoli ugibati, kaj bi se zgodilo, če bi bogovi res izpolnili Ahilovo prerokbo in ohranili zgodbo o njegovi slavi: »Kaj si bodo ljudje nekega nezamisljivo oddaljenega časa mislili o nas? Vem nekaj: ne bodo hoteli brutalne realnosti osvajanj in suženjstva. Ne bodo hoteli slišati o masakrih mož in dečkov, zasužnjenju žensk in deklet. Ne bodo hoteli vedeti, da smo živeli v posiljevalskem taborišču.«
Zdi se mi, da Pat Barker s tem na zgodbo o trojanski vojni uspe na zanimiv način pogledati s sodobnimi očmi; reči, ja, ta res govori o Ahilovi jezi, a hkrati tudi o vsakdanjosti posilstva in izkoriščanja žensk, ki je do sedaj ostala spregledana. A se tudi ta fascinantna in estetsko izjemno učinkovita poanta – vsaj zame je imelo opozarjanje na logistične in sanitarne zadrege desetletnega bivanja na obali pred nekim mestom izjemno močan potujitveni učinek – lahko izpne. To kaže po mojem mnenju precej neuspešno nadaljevanje Trojanske ženske, ki pripoveduje o kratkem obdobju med padcem Troje in odplutjem Grkov. Roman sicer ima zanimive aspekte: osredotoča se na dele trojanskega mita, ki so manj znani, predvsem na Ahilovega sina Neoptolema, ki se je bojevanju pridružil čisto na koncu in med napadom na Trojo ubil kralja Priama, na usodo trojanskih žensk po vojni in težave, ki so jih imeli Grki pred odhodom. A romanu, kljub temu da avtorica v njem spet poseže po Brizejdinem prepričljivem pripovednem glasu, ne uspe nadgraditi predhodnika in tako deluje bolj kot le 300-stranski epilog k njemu.
Med reinterpretacijo in reprezentacijo
Veliko bolje o usodi trojanskih žensk pripoveduje Natalie Haynes v Tisoč ladjah. Roman je, kot omenjeno, oblikovan kot kolaž zgodb različnih žensk, tako ali drugače vpletenih v trojansko vojno, s čemer pripoved po obsegu mitološkega gradiva, ki ga zaobjema, doseže skoraj epske razsežnosti. Reinterpretacijske tendence v njem so bolj subtilne. Ima sicer nekaj odlomkov, v katerih samozavedno opozori na svoj odnos do mita. Na primer ko Brizejda, ki je tu, tako kot v Ko dekleta obmolknejo, princesa mesta Lirnes, Patroklosu pove, da je Ahil pobil vse njene brate in ji ta odgovori: »Bogovi ljubijo Ahila. Lirnes bi moral priznati svoje mesto v njegovi zgodbi in se predati. Vse, kar bo zdaj ostalo od njega, je pol vrstice v epu.« A so takšni momenti v romanu redki in zdi se, da avtorica želi predvsem ponovno spomniti na zgodbe, ki so zbledele v senci velike pripovedi o Ahilovi jezi, in oživiti like, ki so v večini sodobnih obnov reducirani na mimobežne omembe.
Podobno ambicijo ima tudi Kirka, drugi roman Madeline Miller. V njem avtorica predstavi zgodbo nimfe Kirke, hčere boga sonca Heliosa in nimfe Perse, ki je najbolj znana po svojem nastopu v Odiseji. Odiseja je med njegovim desetletnim tavanjem namreč odneslo tudi do otoka Ajaja, na katerem je svoje izgnanstvo preživljala Kirka. Ta razumljivo ni bila najbolj navdušena nad vdorom, zato je Odisejeve mornarje spremenila v prašiče. A je ta s Hermesovo pomočjo nato čarovnico prisilil, da jih spremeni nazaj, nato pa pri njej preživel celo leto, po nekaterih virih pa sta imela skupaj tudi tri otroke, Telegona, Latina in Agrija. Kirka je Odiseju tudi svetovala, naj se posvetuje z dušo umrlega vidca Tejreziasa in mu povedala za nevarnosti Siren, Skile in Karibde. A je, kot v svojem romanu pokaže Madeline Miller, Kirka povezana še s kopico drugih mitov. Na Ajajo recimo priplujeta tudi Jazon in Medeja, ki Kirko prosita, da zanju opravi obred očiščenja. Pred tem sta namreč, da bi zamotila svojega zasledovalca Ajeta, Medejinega očeta in Kirkinega brata, sicer pa mogočnega čarovnika in varuha zlatega runa, ki sta ga ukradla, brutalno umorila Medejinega bratca in njegove ostanke raztresla v morje. Poleg tega je Kirka kriva za Skilo. Ta je bila namreč prej lepa nimfa, v katero se je zaljubil bog Glavk, ki pa je bil všeč tudi Kirki, zato je ta Skilo iz zavisti spremenila v grdo pošast z desetimi nogami in šestimi glavami. Avtorica romana zanimivo v Kirko vključi tudi pripoved o Minotavru, ki ga je rodila Kirkina sestra, nimfa Pazifa, v romanu pa ji pri porodu pomaga sama Kirka. (Sam sicer nisem našel antičnega vira za to zgodbo, a spet, to ni bistveno.)
Dobre in slabe žrtve
Morda še bolj pomembno kot predstavljanje bolj ali manj obskurnih mitoloških zgodb sodobnim bralcem in bralkam, pa je poskus, da bi like v njih naredili tudi psihološko prepričljive. To sicer povezuje vse omenjene romane, a pri nekaterih predstavlja večji del njihovega idejnega zastavka. Poleg Kirke to najbolj velja za Jokastine otroke Natalie Haynes in Ariadno Janifer Saint. Tu bi se za konec osredotočil na slednjo. Roman Ariadna se mi je zdel namreč posebej zanimiv, saj po eni strani unikatno združuje različne reinterpretacijske tendence ostalih romanov, od revizionizma romana Ko dekleta obmolknejo do reprezentacije Kirke in Tisoč ladij, a je hkrati pri tem tudi precej neuspešen. Idejni poudarek romana je, da so bile ženske, o katerih govori grški mit, na milost in nemilost prepuščene volji moških, v zgodbah iz tistega časa pa tako demonizirane za ceno moške časti in slave. V skladu s tem je Tezej, veliki atenski junak, ki je ubil Minotavra in svoje mesto rešil podložnosti Kreti, v romanu prikazan kot kronični lažnivec in častihlepnež, ki druge vidi zgolj kot orodje za izpolnjevanje lastnih ciljev. Ta poanta se mi zdi prepričljiva in učinkovita, a bi rekel, da roman z njo ne gre dovolj daleč. Oziroma se zdi, da še vedno opravlja isto ideološko operacijo, ki jo kritizira.
V romanu se namreč poleg Ariadne, njene sestre Fajdre in mame Pazife pojavljajo tudi drugi znani ženski liki, predvsem Meduza in Medeja. In če romanu uspe pokazati, da Meduza ni samo grozna pošast, ki jo je bilo treba premagati, ampak izkoriščena ženska, ki je plačala za prekrške drugih – Meduza je bila namreč kaznovana in spremenjena v pošast, ker jo je v Artemidinem templju posilil Pozejdon –, tega nekako ne uspe narediti za Medejo. Ta je sicer res ubila svojega mlajšega brata, dva svoja otroka, nato pa je poskušala ubiti še Tezeja in verjetno tako ni ravno najbolj vzorna junakinja, po kateri bi se morali vsi zgledovati, a je hkrati živela v svetu, v katerem je bilo škodovanje njihovim (moškim) potomcem skoraj edini način, na katerega se je lahko uprla moškim, ki so jo poskušali izkoristiti. Povedano drugače, Ariadne dela razlike med dobrimi in slabimi »žrtvami«: Meduza si kot nedolžni plen božjega poželenja in jeze zasluži naše sočustvovanje, medtem ko lahko Medeja, ki je storila vse v svoji moči, da ne bi bila reducirana na nemočno žrtev, ostane zlobna manipulatorka.
Ahilova pesem, Kirka, Tisoč ladij, Jokastini otroci, Ko dekleta obmolknejo, Trojanske ženske in Ariadne ter ostali podobni romani tako kljub svojim razlikam skupaj kažejo na vztrajno zanimivost grške mitologije. Pa ne zato, ker bi s poseganjem po mitoloških zgodbah izkazovali neko kontinuiteto »zahodne kulture«, ampak ker kažejo na raznolikost tega materiala, ki v srednješolskih obnovah ostane spregledana, in na ideološke procese, ki ga vsakič znova oblikujejo. Kot sem poskušal pokazati, pri tem tudi sami niso odporni na podobne zdrse – od idealiziranja vojnega suženjstva do demoniziranja ženskih likov –, a se mi to zdi zgolj dodaten razlog za potrebo po takšnem pisanju.
