Mestno gledališče ljubljansko letošnji repertoar vrača k ljudem in njihovim zgodbam. Sezono so odprli 25. septembra s humorno-angažirano trilogijo o rodbini Maske, iz cikla šestih satiričnih iger Carla Sternheima, pod skupnim naslovom Iz junaškega življenja meščanov. Šlo je za prvo slovensko uprizoritev že omenjenega cikla, prvič pa je gledališče sodelovalo tudi s politično angažiranim režiserjem Aleksandrom Popovskim, ki je zadnji del trilogije, v Sternheimovem besedilu sicer umeščen v leto 1913, postavil v sedanjost in neposredno izpostavil družbene paralele v času tik pred prvo svetovno vojno in danes.
Čeprav človeka ob pogledu na trajanje predstave skoraj mine volja do ogleda, med predstavo le redko pomisli na njeno dolžino. Kljub dolgi, skoraj štiriurni uprizoritvi, predstava nikoli ne pade, temveč del za delom mineva hitro in tekoče.
Prvi del, imenovan Spodnjice, je postavljen v leto 1900, v varno okolje malomeščanskega stanovanja, kjer uradnik Theobald Maske (Jure Henigman) na komično zgrožen način prejudicira izgubo službe in vsesplošno sramoto, ker je njegova žena Luise (Tina Potočnik) sredi ceste izgubila spodnjice. Luise je predstavljena kot zatrta, ponižna in nesamostojna, kar je v predstavi prikazano predvsem skozi prizmo komičnosti, ki s šaljivimi toni preglasi resnično tragedijo ženske s preloma prejšnjega stoletja.
Drugi del, Snob, postavljen v šestdeseta leta, govori o poslovnem povzpetniku Christianu Maskeju (Matej Puc), sinu Theobalda in Luise, materialistu ter vsesplošnem rušilcu, ki v celoti pooseblja makiavelistični moto: cilj upravičuje sredstva. Grozljiva preračunljivost celo v družinskem krogu, neumorna borba za ugled in strahospoštovanje se zaključi s Christianovim napredovanjem in prebojem v plemiško družbo.
Tretji del, postavljen v leto 2013, ko Maskejev imperij prevzemajo njegovi otroci (Viktorija Bencik Emeršič, Jure Henigman in Tina Potočnik), je ogledalo sistema, v katerem živimo, in razdvojenosti ljudstva: brezosebnih kapitalistov na eni in njihovih ideoloških nasprotnikov na drugi strani.
Priča smo tudi naglemu staranju Theobalda (Jure Henigman), Luise (Tina Potočnik) in Christiana (Matej Puc), ki z izvrstno igro in masko (Tina Lasič Andrejević) prepričljivo razvijejo svoj lik. Predvsem Puc je tokrat z ambicioznim Christianovim karakterjem preusmeril pozornost nase in odlično upodobil starejšega in mlajšega Christiana. Jure Henigman pa poleg prepričljivega lika Theobalda v zadnjem delu nastopi tudi v humorni vlogi Christianovega gejevskega sina Philippa Ernsta. Med drugim Tina Potočnik nekoliko manj prepričljivo nastopi v vlogi Christianove hčerke Sofie, prav tako Jurij Drevenšek, ki je prepričljivejši v vlogi Sofijinega moža Otta kot v vlogi kvazi intelektualnega umetnika Scarrona. Režiser Popovski je vlogo grofa Aloysiusa Palena zaupal prevajalcu Milanu Štefetu, ki je ob prihodu na oder sicer manj prepričljivo, kasneje pa absolutno sovpadal s svojim likom. Odrsko iluzijo je z aktivistično obarvanimi govori v zadnjem delu razbijal Primož Pirnat v vlogi Maskejevega tajnika Wilhelma, ki celoto zaključi recitalom kolaža Sternheimovega (delnega) sodobnika Srečka Kosovela, čigar aktualnost in družbena pronicljivost v ničemer ne zaostajata za nemškim dramatikom. Splošno gledano je celotna igralska zasedba dobro opravila svoje delo, pomanjkljivi pa nista bili niti scenografija (Numen in Ivana Radenović), ki je z izrazitimi obrobami v prvem delu izpostavila majhnost malomeščanskega stanovanja, s katerim je ujela duh časa in hkrati vzbudila občutek gledanja starega filma in glasba (Vlada Divljan).
Zadnji del s svojo prostranostjo odpira mnoga vprašanja in pušča prostoru biti katerikoli prostor, čeprav se v tekstu dogajanje odvija v knjižnici, kar je v začetku nakazano z iskanjem knjige. Bogata in premišljena je tudi kostumografija (Jelena Proković), fascinantna sploh v prvem delu, kjer pa vseeno zmoti kostum Franka Scarrona, ki se morda ne sklada povsem z interpretacijo lika.
Zanimivost teksta in uprizoritve so predvsem prepletajoči se Sternheimovi žanri (dramaturginja Eva Mahkovic), saj od komičnih elementov in komedije predstava zdrsne v čisto tragedijo, pa čeprav se po koncu predstave zdi, da so resnosti teksta navkljub pretehtali (mestoma morda neupravičeni) komični vložki. Predstava se bolj kakor problematiki družbe posveča njenemu smešenju.
Ob koncu pride do odmika od teksta: baron Christian Maske umori svojo povzpetniško hčer Sofie, takoj za tem pa umre tudi sam. Zaključni recital spominja na prolog starih dramskih oblik, zgodi pa se hitro in nekoliko obvisi v zraku, s čimer še dodatno preslikuje atmosfero današnjega časa in vzbuja grozljivost z napovedjo nove vojne in novega rušenja.
Ogledalo družbe, polno prevar, laži, brezbrižnosti ter neizmerne želje po ugledu in kapitalu je v vseh časih enako. Pravo ime je še vedno zadostuje za doseganje ciljev in poznavanje tistega, kar hočemo postati, je še vedno boljše od tistega, kar v resnici smo.
Carl Sternheim: Iz junaškega življenja meščanov. Režija: Aleksandar Popovski, prevod: Milan Štefe. Mestno gledališče ljubljansko (MGL), premiera 25. 9. 2013.
