AirBeletrina - Največji užitek sledi po teku, polnem trpljenja
Panorama 25. 10. 2020

Največji užitek sledi po teku, polnem trpljenja

Lucijan Zalokar na članskem evropskem prvenstvu. Fotografija: osebni arhiv

Lucijan Zalokar je mlad novinar Dela, je pa tudi atlet, tekač, član celjskega Kladivarja. Svojo prvo knjigo z naslovom Tek na robu živčnega zloma (UMco, 2020) je napisal, ko se je Slovenija med epidemijo koronavirusa spomladi letos prvič zaprla v karanteno. Gre za esejistično pripoved, ki tek zajema iz različnih zornih kotov. Zalokar razmišlja o njem skozi svoje pretekle tekaške izkušnje, skozi zgodbe slavnih tekačev, skozi knjige, ki so nanj pustile vtis, skozi misli slavnih filozofov, skozi aktualno izkušnjo teka med Ljubljano in Vranskim … Pripoved o užitkih in mukah teka je kot nalašč za čas druge karantene, ko vsi iščemo načine, kako osmisliti ta prazen in ne ravno prijeten čas.

Začniva z najbolj osnovnim vprašanjem: zakaj teči?

Najbrž zato, ker te tek veseli in ker pozitivno vpliva na zdravje. Nikakor ne mislim, da bi morali vsi teči, sem pa prepričan, da večina ljudi za normalno delovanje potrebuje vsaj minimalno telesno aktivnost. Ali je to joga, nogomet, sekanje drv, okopavanje vrta, kolesarjenje, smučanje, tek, ples, gobarjenje … niti ni tako pomembno. Stvar vsakega posameznika je, da ugotovi, kaj (in koliko) mu ustreza in kaj ne. Je pa tek – poleg hoje – gotovo najbolj preprosta in najcenejša oblika rekreacije, kar je eden glavnih razlogov, zakaj mi je tako pri srcu. Z vsem spoštovanjem do nekaterih drugih športov: osebo, kot sem jaz, bi vse veselje do rekreacije minilo, če bi se moral najprej z avtom peljati petdeset kilometrov do neke lokacije, se nato stlačiti v neopren ali v kombinezon in pancerje, se odpeljati na sredo jezera ali na vrh smučišča …

Zanimivo je, da ti je karantena kljub omejitvam prinesla svobodo, ki si jo izkoristil za tek, pisanje knjige, magistrsko nalogo … Tudi drugo letošnjo karanteno doživljaš tako?

Niti slučajno. Prej sem bil stoik, zdaj pa postajam čedalje bolj podoben De Niru iz Taksista. Doma že vadim: You talkin’ to me!? Marca je karantena zame prišla kot naročena, predvsem zaradi magistrske naloge. Prepričan sem, da je še ne bi dokončal, če se ne bi vse zaprlo. In še vsa svoboda, ki jo prinese delo od doma … Toda človek se tega sčasoma naveliča. Magistrira, osvoji kolajno na državnem prvenstvu, napiše prvo knjigo – in pričakuje, da bo lahko to ustrezno proslavil. Oktober je, prijatelji se vračajo v Ljubljano, ampak zunaj je mrtvilo. Resnično upam, da se ta koronakalvarija čimprej konča. V nasprotnem primeru bo očitno v naslovu moje druge knjige spet »rob živčnega zloma«.

Zadnje čase smo brali veliko knjig, ki so jih napisali rekreacijski tekači, tvoja pa je razmišljanje nekoga, ki je izkusil tudi življenje tekmovalnega oziroma profesionalnega tekača. Kaj te je naučil profesionalni tek?

Najprej bi rad razčistil okoli profesionalizma. Kot profesionalce dojemam športnike, ki se preživljajo izključno s svojim športom. Sam do te točke nisem nikoli prišel; v najboljši časih sem z atletiko zaslužil nekaj sto evrov na mesec. Zato bi raje ostal pri nazivu polprofesionalec. Je pa bila, tako kot pri marsikaterem mladem in obetavnem tekaču, atletika nekaj let središče mojega življenja. Spoznal sem, da predanost teku in treningom na neki točki ni več dovolj. Da moraš športu podrediti tudi ostale vidike življenja (predvsem prehrano in regeneracijo), kar me je precej »ubijalo«. Iz svojih izkušenj, še bolj pa prek opazovanja drugih sem se naučil, da moraš biti športu predan 24/7, če želiš doseči svoj maksimum.

Kdo je po tvojem mnenju največji tekač vseh časov? Po čem pa se sploh meri »velikost« tekačev?

Z »velikostjo« je drugače kot s svetovnimi rekordi ali številom olimpijskih kolajn: je precej težje merljiva. Vsak ima svojo definicijo. Po mojem mnenju so temeljni kriteriji »veličine« vrhunskost, karizmatičnost in inovativnost. Čeprav nikoli nisem bil njegov največji oboževalec, je po mojem mnenju Usain Bolt največji vseh časov. O njegovi vrhunskosti nima smisla izgubljati besed. Šele potem, ko je leta 2017 sklenil športno pot, pa smo začeli spoznavati, kako močno atletski svet pogreša njegovo pojavo. Bil je človek, ki je polnil stadione. In to v časih, ko atletika še zdaleč ni tako priljubljena, kot je bila nekoč. Veliko tekačev se pači in pozira na startni črti, toda le redki si s tem ne delajo sramote. Bolt je spadal med izjeme. Ljudje so oboževali njegovo igrivost, smisel za humor, sproščenost – ker je vse našteto popolnoma ustrezalo njegovi pojavi in njegovemu načinu teka. Neki britanski novinar je zapisal, da Boltov tek tudi v finalu svetovnega prvenstva spominja na otroško igro »kdo bo prej od enega drevesa do drugega«. Močneje se ne bi mogel strinjati. Čeprav so Ben Johnson, Maurice Green, Asafa Powell in ostali velikani svetovnega šprinta vsekakor tekli tehnično dovršeno in občudovanja vredno, njihov sprinterski korak nikoli ni učinkoval tako naravno, kakor je Boltov. Inovativnost je v njegovem primeru povezana s pojavnostjo: nekoč je veljalo prepričanje, da visoki tekači niso primerni za tek na 100 metrov, saj so preokorni za hitro in eksplozivno premikanje. Nato pa se je zgodil on s svojimi 195 centimetri in vse skupaj postavil na glavo. Gledati njegov tek je zame popoln estetski užitek in dokaj zasvojljivo početje, kar na žalost dobro vedo facebookovi algoritmi.  

Lucijan Zalokar v času, ko se je s tekom ukvarjal polprofesionalno. Fotografija: osebni arhiv

Eden bistvenih odnosov vsakega tekača je odnos do bolečine. Je tako?

Odvisno. Če si rekreativec in dvakrat na teden tečeš zato, da malo prevetriš glavo, ti tek ne bi smel povzročati bolečin. Tudi vrhunski tekači večino treningov opravijo v coni udobja. Ampak kadar so na sporedu intervalni treningi, ti pogosto zelo bolijo. S tem se moraš sprijazniti in bolečino sprejeti kot nepogrešljiv del igre. Problem je v tem, da je ta stavek zelo lahko napisati, precej težje pa udejanjiti. Še najlažje takrat, kadar si vrhunsko pripravljen in visoko motiviran. Plavalci, ki jih je testiral škotski znanstvenik Karel Gijsbers, so na njegovi lestvici trpljenja dosegli najvišjo stopnjo med tekmovalno sezono, medtem ko med pripravljalnim obdobjem napora niso mogli tako dolgo prenašati. Kar je povezano z obojim: tik pred sezono sta športnikova motivacija in pripravljenost na vrhuncu. Kanadski fizik, pisatelj in tekač Alex Hutchinson, ki sem ga lani intervjuval za Sobotno prilogo, je izpostavil, da mu je pri tej raziskavi najbolj zanimivo, kako se »učimo« trpeti. To ni tisto učenje, ko nam znanje ostane vse življenje. Trpeti se moramo naučiti vsakič znova. Na nek način o tem pišem tudi v Teku na robu živčnega zloma.

Torej je tek trpljenje ali užitek?

Kot sem nakazal že v prejšnjem odgovoru: lahko je ali eno ali drugo. Ampak največji užitek sledi po trpljenja polnem teku.

Tek med Ljubljano in Vranskim, ki si ga izvedel, medtem ko smo bili zaprti med prvim valom koronavirusa, ti je pokazal, da take razdalje niso zate. Torej ostajaš pri krajših progah?

Seveda. Na ta malo-več-kot-maratonski podvig se niti nisem odpravil z namenom, da bi preizkusil, ali so te razdalje zame. Že prej sem vedel, da niso. Je pa od časa do časa treba poskusiti s čim novim. Za dušo – in nekoliko manj za telo, saj sem moral po teh 48 kilometrih zaradi bolečin v zadnji stegenski mišici za dva tedna prekiniti s treningi.

 

Lucijan Zalokar Fotografija: Jure Eržen/ Delo

Katere so tvoje najljubše knjige o teku?

Do športne literature sem zelo kritičen; verjetno je to edina literarna zvrst, pri kateri bi bil daljši seznam knjig, ki mi niso bile všeč, kot pa tistih, ki so mi bile. Endure že omenjenega Hutchinsona je fantastično poljudnoznanstveno čtivo. Če takšne knjige še ne bi bilo, bi jo napisal jaz. Tako pa sem moral pri svoji nekaj mutiti s filozofijo, osebnimi travmami, koronavirusom …  Tudi ob branju Rojenih za tek sem užival, čeprav se mi zdi ta knjiga najmočnejša ravno takrat, kadar se pisatelj malo oddalji od teka in se prelevi v antropologa.

Zakaj je po tvojem mnenju rekreacijski tek, tudi na dolge razdalje, postal v zadnjih desetletjih tako popularen? Pred petdesetimi leti nihče ni tekel.

Zelo preprosto in že neštetokrat slišano: človek ni ustvarjen za sedenje. Služb pa je čedalje več sedečih. Potrebujemo kompenzacijo. Večina na vsakodnevni ravni nima časa za supanje, smučanje, potapljanje, jadranje, hajkanje po afriških višavjih in tako dalje. Glasba v fitnes centrih je preglasna. Zato nam ne ostane drugega, kot da tečemo.

Kako to, da na Delu nisi športni novinar, da te vleče v kulturne vode?

Dolga zgodba. Na Delo sem prišel na prakso v športno redakcijo. Ko je bilo tega uvajanja konec, se je sprostilo mesto v spletni redakciji, zato sem odšel tja. Zadnje pol leta sem v redakciji Nedela, občasno pa pomagam na spletu, pišem za Sobotno prilogo, sobotne teme, rubriko infoteh … Ne Nedelo ne splet nista redakciji, ki bi se ukvarjali s točno določenim področjem. In ker rad berem romane, poslušam glasbo, hodim v gledališče in gledam filme, je logično, da o kulturi pišem pogosteje kot recimo o gospodarstvu.