Kratka pisma
***
Ne vem, če si mi danes zvečer
pisala.
Toda ravno zaradi tebe poznam uro,
v kateri brez sledi izgine spanec.
Ko drug drugemu
pošiljava ljubezenske pesmi.
In ko se želja odtisne globoko v kri.
Najini dotiki so ujeti
med dve razpršeni življenji,
med sanje, ki so se začele v nemiru.
***
Vedel sem, da mi boš včasih napisala pismo,
bila je to neka moja davna prerokba.
In treba je biti vsaj malo preroka,
da bi lahko pristopil h glavnemu simbolu
najinih križajočih se svetov.
Vedel sem, da mi boš včasih napisala pismo.
Verjel sem, da se boš za to odločila
po nekem snu in ne po predavanju
o Hermanu Melvillu.
Verjel sem, da bo to ponoči,
ali pa pred samo zoro,
ko slabi posnemovalci Ernesta Hemingwaya
popravljajo svoje rokopise.
Toda dobro je, da si se odločila,
da vse prepustiš naključju.
Da me odvedeš v kristalne sanje.
***
Ali si mi pisala ravno to noč,
ko na skrivaj objokujem ladje, ki so potonile?
Odpiram okna, da bi lahko slišal dež,
ki ne more slediti bitju srca.
Odpiram tišino, noč.
Noč, skozi katero ne morem videti tvojih oči.
Noč pod bresti, kot v kakšni ameriški drami.
Zato se dotaknem hrepenenja,
ki se od tvojega nemira premika proti meni. In spet nazaj.
Dotaknem se dežja, ki nekomu igra.
Mogoče točno tistemu času,
ko še nisva znala imenovati čustev.
Mogoče igra nama in najinemu dopisovanju.
***
Ali si mi pisala takrat,
ko si se najbolj bala?
Mislila si, da sem ljubimec operne pevke,
jaz pa sem se sam sprehajal po Zagrebu.
Ali je bilo to takrat, ko so se ure prepuščale dolgim fantazijam,
ki so bile resničnejše od vsega čemur pripadamo.
Če to ni res, mi ni treba več poslati nobenega pisma
in ni ti treba več prevarati naključja.
Da bi se maščeval svojim slabostim,
sem napisal te vrstice,
ki slavijo ure nedovoljene ljubezni.
***
V postelji, ki je nimaš več za svojo,
preberi pred spanjem
še pesem ali dve.
In če si resnično tista,
ki gospodari mojim sanjskim knjigam,
odvrzi ta naključno izbrani robček
in končno priznaj, da je tisto
noč, en sen
spremenil dve življenji.
Izbral in prevedel Uroš Zupan.
