Čepe v nerodnem položaju na sedežu minibusa, ki nas je peljal iz Kijeva, je moja hči rekla: »Zaklonišča za bombe so me naučila, da se zvijem in zaspim.«
Prvi dan smo se jaz, hčerka in psička Zlata skrile na kijevski metro postaji Minska. Prostor podzemne ploščadi je bil poln ljudi. Majhen kotiček za nas smo našle poleg velike družine z otroki in bolnim dedkom, ki se mu je stanje slabšalo. Njihova mačka je urinirala od strahu in vonj urina je postal vseprisoten.
Nekateri so bili bolje pripravljeni: s seboj so prinesli zložljive stole in odeje ter termovke s toplim čajem. Prišle smo brez vsega, čeprav sem začela pakirati kovček takoj, ko sem se zbudila od prvih eksplozij. Uganke nisem znala rešiti: kaj vzameš seboj, če se morda ne boš nikoli vrnil domov, če boš umrl? Medtem ko smo bili v Kijevu, sem večkrat (med eksplozijami, ropotom tankov v bližini naše hiše in streljanjem) poskušala sestaviti seznam stvari, a sva na koncu odšli brez vsega.
Pred vojno sem bila pisateljica. Napisala sem roman o drugi svetovni vojni, holokavstu, stalinističnem terorju v tridesetih letih in vojni, ki jo je Rusija začela proti Ukrajini leta 2014. Danes, deveti dan obsežne vojne Rusije proti Ukrajini, čutim, da nisem zmožna združevati besed in razmišljanja. Izkušnja, v katero so zdaj na silo potopljeni Ukrajinci, zlasti tisti, v katerih glave in hiše letijo rakete in bombe, je izkušnja neizprosne smrti. Zdaj smo v jedru smrti, v njenem središču. In zato zdaj najbolje vemo, kakšno je življenje.
Čas se je prekomerno zgostil. Težko je verjeti, da smo pred dobrim tednom dni živeli normalno življenje. Potruditi se moramo, da se spomnimo, kakšno je bilo to življenje in kakšno je življenje nasploh. A pozabljanja si ne smemo privoščiti, saj drugače ne bomo preživeli. Preživeti pa moramo.
Vsi ne bomo preživeli. Zdaj, ko s potnimi prsti sestavljam te besede, trupla živih ljudi trgajo drobci železa, stekla in betona. Tujci, ki so vdrli v naša življenja, ciljajo na šole, vrtce, bolnišnice, ambulante, na naše domove, kjer je bilo pred desetimi dnevi udobno in mirno, kjer smo živeli običajna življenja.
Refleksijo bodo kasneje naredili tisti, ki bodo uspeli preživeti. Zdaj, ko smo so v središču smrti, so naše besede vzvišene, pretirane, šok, jezo in sovraštvo najbolje izražamo z nespodobnim jezikom. Kot še nikoli doslej se nenehno in pogosto pogovarjamo o ljubezni drug do drugega – kot da je od tega odvisno življenje.
Besede imajo zdaj kritično obremenitev. Potrebne so zato, da se vsak dan znova sprašujemo: Kako si? Da vprašam prijatelja Andrija, ali je živ. Pred vojno je Andrij delal pri založbi. Skupaj sva tekla po nabrežju Obolonski in se pogovarjala o knjigah in potovanjih. Zdaj je Andrij v vojski in brani Kijev. Z besedami poskušam opisati Andrijevo prihodnost po koncu vojne.
Tudi za pogovor z mojo babico Zojo so potrebne besede. Stara je 93 let, zdaj je v Černigovu. Černigov je bil več dni pod neprestanim napadom. Na fotografiji v novinarskem članku sem prepoznala porušeno hišo – stala je tik ob hiši moje babice. Moji babici zmanjkuje zdravil. Ob zvokih eksplozij mi po telefonu pripoveduje o svojem otroštvu med drugo svetovno vojno. Ko je sedela ob oknu v šolski učilnici, se je srečala z očmi nemškega pilota. V svojih knjigah sem pisala o igrah travmatizirane psihe, o lažnih spominih.
Potrebne so besede, da ugotovimo, ali se je moja prijateljica Oksana, oftalmologinja, vrnila domov iz bolnišnice. Oksane ni mogoče prepričati, da ne bi hodila vsak dan k svojim pacientom, ne glede na situacijo. Potrebne so besede, da od Oksane izvemo, da ima stik s svojim možem. V Buči je obtičal s svojimi starimi starši, ki ne razumejo dobro, kaj se dogaja. Buča je bila eno najbolj udobnih mest v bližini Kijeva. Zdaj je raztrgana rana, krvav lijak. Boji se tam ne končajo.
Ravno zdaj, ko pišem, me je končno dosegel Volodja s telefonskim klicem. S svojo družino nima stika že več kot tri dni. Volodja je pisatelj iz Donecka. Svoje domače mesto je zapustil, da bi pobegnil iz vojne leta 2014. Ves ta čas so Volodja in njegova žena ter tašča živeli v naši hiši blizu Kijeva. Telefonska povezava je bila grozna, komaj sem razločila Volodjove besede. Povedal je, da je bilo streljanje povsod, da ni bilo mogoče priti ven, a so vseeno ostali živi. Danes zjutraj so okupatorji streljali na avto z otroki, ki so zapuščali območje. Kličem, da ne boste v skrbeh za nas, je rekel Volodja.
Ko sem bila pisateljica, sem raziskovala travme, krivdo in totalitarizem, ki so uničili človeška življenja v dvajsetem stoletju. Zdaj vsak Ukrajinec trpi zaradi krivde, ker je naredil premalo, čeprav je naredil več, kot je mogoče. Travma je vsakega od nas raztrgala, a se je tesno zlila z občutkom skupnosti in skrbi za druge, pri čemer se je sprostila energija, ki v normalnem stanju ne obstaja.
Ne vem, ali bom po vojni spet pisateljica. Besede so spremenile svojo naravo. Zdaj jih potrebujem, da pišejo Volodji o romanih, ki jih bo ustvaril, ko bo vsega konec. Čakam, da se oglasi in prebere moja sporočila.
Kijev, 6. 3. 2022
Prevod iz ukrajinščine: Nikodem Szczygłowski
Pojasnilo:
Sofija je s hčerko po večdnevnem obstreljevanju zapustila Kijev. To je prvo besedilo, ki ga je napisala od začetka te vojne. Napisano je za London Review of Books, objavljeno pa je tudi v ukrajinščini na portalu Local History.