»Vem, da zmorem,« je rekel Todd Downey, potem ko je iz posode, iz katere se je kadila para, vzel še en storž kuhane koruze. »Prepričan sem, da bo čez nekaj časa, njena smrt skrivnost celo zame.«
Stephen King, Dve čez polnoč: Skrivnostno okno, Skrivnostni vrt.
Dimitra je učiteljica na eni od atenskih osnovnih šol. Stara je 55 let. Njena sinova sta danes odrasla v zgodnjih tridesetih in nobeden od njiju nima svojih otrok. Živita s svojima dekletoma in oba sta zaposlena. Sinova Dimitro obiskujeta vsak vikend. Ločila se je že pred desetimi leti. Z nekdanjim možem je v zelo dobrih odnosih. Vsak dan se pogovarjata po telefonu. Že po enem mesecu, odkar se je mož odselil iz stanovanja, se je odločila, da bo vpisala doktorat. Uspešno ga je zaključila in zagovarjala svojo doktorsko disertacijo iz grške filologije. Letos so, potem ko se je večini učiteljem znižala plača, njej dodelili povišico tristo evrov, saj je postala tudi namestnica ravnateljice. Ko se vrne iz službe v svoje trisobno stanovanje, v katerem zdaj živi sama, si najprej pripravi kosilo, potem za pol ure leže k počitku in se nato odpravi k svoji pisalni mizi, ker preučuje gradivo o grški filologiji. Njeno najljubše čtivo je tisto, ki obsega obdobje Bizanca. Rada tudi bere; predvsem grško leposlovje. Njeni dnevi tekom delovnika so si zelo podobni. Občasno obišče svojo ostarelo mamo ali se vsak tretji teden nameni k frizerki, kjer ji njena prijateljica Nefeli po ugodni ceni osveži svetle pramene ter pobarva narastek. Vsak večer se točno ob sedmih usede na udobno rjavo zofo ter prižge televizor. Dnevne novice ji nikoli ne uidejo.
10. maj 2011
Kot vsako večer je učiteljica Dimitra tudi desetega maja 2011 prižgala televizor. Še prej je olupila jabolko, ga narezala na kose ter ga na majhnem krožniku odložila na mizico v dnevni sobi. Enako stori skoraj vsak večer.
»Vsi tukaj zbrani nam poročajo o zločinih, ki jih doživljajo. O prizorih nasilja, ropih in vlomih v stanovanja. Ljudje tukaj so zgroženi in prestrašeni. Odkar je migrantska skupnost postala skoraj večja od domačinov samih, se bojijo na ulice,« poroča novinarka grške televizije Antena po umoru Manolisa Kadarija. Obkroža jo deset starejših Grkov, ki prikimavajo njenim besedam. Na kartone so napisali: »Migranti, ven!«, jih obesili na smetnjake in zaprli cesto Aristotelus v neposredni bližini ploščadi Viktorija. Ostareli moški zahteva besedo: »Policija tako ali tako ne stori nič. Storite nekaj vi! Prosimo vas! Bojimo se za svoja življenja. Bojimo se hoditi po lastnih ulicah.« V ozadju vidimo plapolati grške zastave. Zdaj se oglasi najmlajši v družbi: »Ti ubijalci so prišli sem ilegalno. So ilegalni pritepenci! Krivi so seveda tudi vsi Grki, ki oddajajo stanovanja tem ubijalcem. Ti domačini niso nobeni patrioti. Takšnih ljudi nočemo med sabo. Povejmo resnico, takšno, kakršna je: tudi oni nosijo svoj del krivde.« Zdaj se vključijo novinarji iz studia: »Zdi se prav neverjetno, da te dni mati, Grkinja, npr. ne more več hoditi s torbico po mestu ali nositi križa okrog vratu. Pa kje živimo!?« V nadaljevanju analitik iz studia, poročevalec, pove, kako se je zgodil umor, da je bil storilec temnejše polti: »Gre za Maročana, Alžirca ali Tunizijca. Nemogoče je vedeti.«
Dimitra je jezna. Jabolka ne more več jesti. Nadaljnji dve uri intenzivno spremlja novice tudi na drugih TV-programih ter t. i. »analitična poročila« o umoru Manolisa Kadarija. Vse besede sovraštva o imigrantih, ki so zagrešili umor, o »zglednem očetu dveh otrok« prehajajo v njeno telo, srce, um. Strinja se, da so za to krivi država, policija ter vsi drugi, ki so migrantom dovolili prosto živeti po Atenah, kot je pravilno povedal eden izmed intervjuvanih mladeničev. Ko se odpravi v posteljo, še dolgo razmišlja o tem: meni, da so domačini ogroženi v lastni prestolnici, na lastni zemlji. Grški zemlji. Meni, da bi bilo treba nekaj storiti. Nekdo bi moral ukrepati.
11.–13. maj 2011
Dimitra se naslednji dan v šoli pogovarja o umoru Grka Manolisa Kadarija, ki ga je zagrešil tujec temnejše polti in posluša svoje sodelavke. »Tako so nam hvaležni. Damo jim službe, damo jim možnost, da zaživijo boljše življenje, oni pa nas ubijajo,« pravi ena. Druga je bolj neposredna: »Res je, da je Platija Viktorija postala preplavljena s temi ljudmi. Vidiš samo črnce, pa te Pakistance. Srečo moraš imeti, če sploh srečaš kakšnega Grka. Boste videli, kmalu bodo začeli zahtevati mošejo tam sredi ploščadi. To jim je treba preprečiti in jih vse poslati nazaj, od koder so prišli. Če ne gre zlepa, pa pač z uporabo nasilja. Drugače nas bodo vse pobili!« Dimitra te izjave samo posluša in nič ne reče. Nevidno prikimava, se strinja, vendar noče na glas podati svojega mnenja. Ohraniti hoče vtis izobražene ženske in humanistke, ki se vendarle ne bo glasno strinjala z nasiljem. Zdaj, ko je namestnica ravnateljice, pa sploh ne. Ohraniti mora svoj status med kričečim sodelavkami.
Iz službe se vrne domov. Po počitku se loti prebiranja svojega čtiva. Popravlja tudi šolske spise, ki so jih danes spisali njeni učenci. Ko je ura sedem, prižge televizor. Krožnika z jabolki si tokrat ne pripravi.
»Pogrom v centru Aten. Organizirana skupina radikalnih desničarjev je danes po mestu več ur preganjala vse tujce, predvsem moške temne polti. Več jih je zabodla z nožem, pretepala s kiji, jih brcala v glavo ter divje napadala,« v naglici ob srhljivih fotografijah in video posnetkih napove novinarka na Alfa TV. »Na posnetku lahko vidimo, kako skupina mladih s črnimi čeladami in lesenimi koli preganja afriški par. Ko to zagleda mlada tujka z otrokom, se zateče v trgovino grškega mesarja. Ta mater z otrokom skrije za hladilnikom. V nadaljevanju vidimo, da mladeniči, noseč grške zastave, kažejo s prstom na trgovca in se ustavljajo pred mesarijo. Ta zanika, da koga skriva, in mladi nasilneži se odpravijo dalje, « poroča drugi novinar.
Naslednji dan Dimitra posluša podobno zgodbo: »Še vedno se nadaljujejo napadi na migrantske trgovine in vse tujce, ki se sprehajajo po centru Aten. Danes so v predelu Patisia skupine mladih moških na avtobusih iskale tujce, jih pregnale iz avtobusov in jih na cesti pred očmi mimoidočih divje pretepale.«
Tretji dan si Dimitra, preden se točno ob sedmih usede na kavč, olupi jabolko, ki ga nareže na kose. Prižge televizor: »Danes so na vogalu ulic Stratigu Kalari in Konstandini našli truplo Alima Abdula Manana, 21-letnega fanta iz Bangladeša. Po pričevanju sosedov, ki so videli napad, sta dva moška sestopila z motorja in v grščini zakričala: ‘Vse, ki vas danes najdemo, vas bomo zaklali!’, nato sta nedolžnega migranta večkrat zabodla z nožem. Fant je zaradi posledic težkih ran na kraju zločina umrl.«
Dimitra se vsak dan po treh dneh spremljanja večernih novic, ki prikazujejo krvave priseljenske rane in srhljiva pričevanja o brutalnih napadih, odpravi spat. Spi umirjeno. V službi o tridnevnem pogromu nad imigranti v središču Aten ne sliši veliko. Nihče se tudi ne pogovarja več o ubitem Grku. Pogovori potekajo o drugih, običajnih temah. Vse misli o tem, kaj se je dogajalo tri dni v centru Aten (napadenih je bilo več kot sto tujcev, od tega jih je dvajset zaradi hudih poškodb pristalo v bolnišnici, dvanajst jih je utrpelo težke rane in vsaj eden je izgubil življenje), zadrži zase. Spremljanje organiziranega zločina nad priseljenci v Atenah spremlja tišina in opazovanje celotne družbe. Ne samo učiteljice Dimitre.
Pogrom postane javna skrivnost. Naša skrivnost.
Epilog: Za majski atenski pogrom 2011 je bila odgovorna neonacistična politična stranka Zlata zora. Štirje njeni poslanci, ki tudi danes še vedno sedijo v grškem parlamentu, so bili kasneje najdeni na fotografijah in v video posnetkih kot organizatorji napadov. Storjena ni bila nobena policijska preiskava in nobeden od napadalcev ni bil nikoli aretiran.
