Sodeč po biografskih podatkih je Agi Mishol ena tistih pesnic in pesnikov, ki jim nikoli ne bo zmanjkalo gradiva za obdelavo. Živi v agrarni skupnosti v osrednjem Izraelu, kjer z možem vzgajata breskve, kakije in granatna jabolka, in nasploh je zelo povezana z naravo – celo v taki meri, da je svojo prvo pravo pesniško zbirko Zapiski s plantaže (1987) prodajala kar ob cesti skupaj z breskvami. Sicer pa izhaja iz Transilvanije, od koder sta jo v Izrael pripeljala madžarsko govoreča judovska starša, ki sta doživela in preživela holokavst. Njena poezija je tako zaznamovana z vojno, vendar pa je v njej tudi ogromno svetlobe, ki jo Mishol črpa predvsem iz ljubezni do narave in življenja v trenutku. Danes spada med vodilne izraelske pesnice, ki jo priznavata tako stroka kot publika – najnovejšo zbirko je prodala kar v trinajst tisoč izvodih.
Pogosto se udeležuje literarnih festivalov, iz časa obeh obiskov na Vilenici imamo že nekaj prevedenih pesmi. Knjiga Čipka na železu, ki jo je za potrebe letošnjega festivala Dnevi poezije in vina prevedel Klemen Jelinčič Boeta, pa je prvi slovenski knjižni izbor iz njenega opusa. Škoda je, da ni knjiga bolj jasno strukturirana, saj ne ponuja niti (kronološke) razdelitve pesmi po zbirkah niti kakšne letnice za orientacijo, zato si je težko ustvariti celostno podobo ali vsaj občutek o spremembah in razvoju njene poetike. Še najbolj informativen je njen tekst ob koncu knjige, naslovljen Pišem pesem, v katerem razgrinja svoj pesniški proces. Njen ton kaže na veliko spoštovanje do pisanja pesmi, ki so kot prestrašene ptice: »Bojim se, da ne bi česa pregnala, odprem hladilnik, nekomu telefoniram, premikam papirje, ves čas pa mislim na Itako.« Gre za zelo prvinski odnos do pesništva kot posvečenega procesa, ki ga obvladujejo muze. Omenja Arhimeda in Newtona, ki ju je navdih prešinil podobno kot njo prešinejo pesmi, pri čemer pa seveda tega ni sposoben vsak. Pravzaprav na koncu, ob srečanju s svojo muzo, izrazi elementarni dvom: »in čeprav je muzo mogoče sprožiti in to tudi malo vaditi, in čeprav poznam njen mehanizem in njene najnežnejše gibe, nisem niti malo gotova, da ko se bom zbudila naslednjega dne in se sklonila nad zvezek, da se bo na tem srečanju pojavila tudi ona.« To ni edini tak tekst, o lastnem pesniškem procesu se prevprašuje tudi v nekaterih pesmih.
Njena poezija je torej poezija trenutka, kar se najlepše vidi v prvem delu knjige. Veliko verzov izjavlja preprosto resnico v smislu »le tukaj sem« ali »to je to, kar počnemo«, s čimer izraža zavedanje o prisotnosti in neko posebno čuječnost; v tem je podobna Alji Adam. V nežni pesmi Ponedeljek našteva, kaj vse sta s partnerjem imela, »sladki vonj jelše, / oranžno sonce, / […] celo polje / radičevih cvetov,« zaključi pa jo prizemljeno in tiho: »In to je to, se mi zdi, / to je vse, kar sva imela / danes. Ključni sta torej pomirjenost s stanjem stvari in vpetost v naravo, ki ji hkrati pripada (stvari iz narave namreč ima), jo določuje in ji daje dom. Jo pa pregovorna preprostost, po kateri je njena poezija sicer prepoznavna, velikokrat ujame v past – pride do pomanjkanja močnih metafor in občutka medlosti, nasploh pa se zdi, da ne moremo pokazati na posebnosti njene poetike, vseeno pa se v svojih najboljših trenutkih osvobodi klišejev in iz verzov naredi nekaj čisto svojega. Takrat zelo spominja na Wisławo Szymborsko: »Po glavniku prvega dežja / samo skleneva prste: / moji so črni od granatnih jabolk, / tvoji rumenkasti od oreščkov.« Mishol pogosto tematizira žensko, tudi njen subjekt je večinoma ženska, najbolj posebni pa so trije Nokturni, ki menjajo vse osebe ednine, v njih pa pesnica tematizira družbeno pripisano vlogo ženski. V njih srečamo žensko ponoči. Enkrat leži v postelji, potem se sklanja nad umivalnik, se sprehaja po hiši, vseskozi pa ostaja ujeta na mestu, v istem prizoru, pod globino hiše pa teče »lava žalosti«. Samota in tesnoba, ki vejeta iz teh pesmi, sta oprijemljivi, težki, dušeči in zato Nokturni prevzamejo.
Vseeno pa zna biti pesnica tudi hudomušna, kot je v pesmi Golobi, v katerih subjekt izraža svoj prezir do teh letečih podgan, ki »stegujejo vrat naprej in ga zatem / potegnejo nazaj z vsem hrupom / [in] svobodno serjejo na vse«, v zadnjem verzu pa se priduša, da so ribe čisto druga stvar. Sicer pa sproščenost pesniškega jezika ne izhaja toliko iz humorja, ampak bolj iz ljubezni do carpe diem. Vsa čustva so pomembna, če se porodijo v trenutku, ko jo obišče muza, bi lahko rekli, celo tista iz temnejših časov (»starši iz pekla / in jaz v njihovih rokah«). Čeprav gre torej za mehko poezijo, ki ima roke lepljive od kakijev in vandra po sončnih nasadih, včasih vseeno raztrese košaro ali pade z lestve, Čipka na železu pa zaenkrat ostaja korekten izbor, dokler ne dozori kakšen bolj sočen.
Agi Mishol, Čipka na železu. Ljubljana: Beletrina, 2018. 149 str., 19 €. Prevedel Klemen Jelinčič Boeta.
