AirBeletrina - Naseljevanje knjig
Kolumna 9. 10. 2013

Naseljevanje knjig

Na prvi pogled je deloval kakor Quasimodo iz Hugojevega Notredamskega zvonarja (1831). Dobro, nekoliko pretiravam. Toda debela glava s štrlečimi ušesi, predvsem pa nekakšna izboklina med ramenoma, je govorila v prid temu, da sodi med tiste vrste ljudi, ki jih imamo za grde, v določenih okoliščinah celo za strašljive. Njegova grdost sicer ni izžarevala ničesar mračnega, kaj šele privlačnega. Edino, kar se mi je zdelo zanimivo, je bilo, da je prišel precej pred srečanjem in sredi naliva kakšno uro čakal v avtomobilu. In še, s kako pobožno gesto je odpiral hladilnik (kuhinja v svetlem lesu) ter pustil, da mu je modra svetloba padla na obraz. Seveda ne izključujem možnosti, da njegovo nelepo pojavnost povezujem tudi s hišo, ki nam jo je pokazal. Zgrajena po drugi svetovni vojni, s polkrožnim oknom na hodniku. Ko sem glavo pomolila iz stanovanja, sem si dejala, naj bo, hiša ima vendarle nekaj duha, in čeprav mi je bilo povsem jasno, da v tem prostoru ne bom našla mesta za svoje knjige, kaj šele, da bi v njem lahko pisala, sem se skušala prepričati, da je to tisto, kar iščemo.

 

Govorim, jasno, o slovenski obsedenosti s stanovanji in hišami. Še bolj pa o tistih, ki so si prodajo ali renovacijo slednjih izbrali za svojo življenjsko dejavnost. In čeprav sem kasneje srečala še nekaj agentov, svojevrsten primer je bila gospa s platinasto pobarvanimi lasmi in čevlji, iz katerih je sijal z zlato prebarvan noht, ki nam je razkazala sicer izjemno, pa spet nekoliko strašljivo stanovanje v centru mesta (»ah, dajte, no, kakšna depresija in duhovi po kotih neki?«), so se mi kot posebna vrsta ljudi razkrili arhitekti. Ali naj rečem arhitektke. Praviloma odete v temno. Nekakšne antijunakinje, ki si skušajo odpočiti od estetike zgolj lepega. Eno takšnih sem prosila, da v končno izbrano stanovanje prinese laserski meter. Naredila je, kot najbolje zna, vmes pa pozabila narisati inštalacije za bojler, pralni stroj in še nekaj drugih detajlov. Toda v resnici ji nisem toliko hvaležna za končno všečno podobo stanovanja kot za delavca s Kosova.

 

Ker ne smem izdati njegovega pravega imena in ker ima vendarle tako prikladno ime, da si ne morem izmisliti nobenega bolj primernega, naj ostane delavec s Kosova. O njem sem iz telefonskega pogovora z arhitektko, ki, nasprotno od Quasimoda, želi zbujati pozornost s svojo mračnostjo, izvedela, da je star približno trideset let, videti pa je, kakor bi jih imel štirideset. In še to, da ne govori preveč dobro slovensko. »Tudi z računalnikom ne zna delati, zato ti bo ponudbo za renovacijo napisal kar na roko,« mi je še prišepnila.

 

Ko sem odložila telefon, sem nekaj časa zrla v steno in se, ne vem zakaj, spomnila na prizor iz knjige nemškega literarnega kritika Marcela Reicha – Ranickega. 2. junija 1941 je od svojega dekleta Teofile Langnas, na kratko Tosje, za enaindvajseti rojstni dan dobil na roke prepisano Kästnerjevo Lirično domačo lekarno. Tosja, ki si je nekoč želela študirati grafiko v Parizu, je rokopis tudi ilustrirala in skrbno zvezala. In tako je čudežni par, ki mu je uspelo preživeti morijo druge svetovne vojne, posedal ob šibki svetlobi in počasi in zamišljeno prebiral nemške verze. »Od bližnjega vhoda v geto so se vsake toliko zaslišali nemški streli in judovski kriki«, zapiše (kasneje) najslavnejši nemški literarni kritik. »Zdrznila sva se in vzdrgetala.« Toda o čem sta brala? O ljubezni, seveda. Ali še konkretneje: o paru, ki je po osmih letih izgubil ljubezen, »kot kdo drug palico ali klobuk«, in ki tega preprosto ne more verjeti.

 

Seveda sem v glasu temnolase arhitektke in predvsem v njenem hladnokrvnem opisu delavca s Kosova, h kateremu je kasneje dodala še nekaj detajlov, češ, da je poročen z neko Slovenko samo zaradi vize in predvsem, da je poln denarja, saj na mesec zgradi vsaj eno hišo, zasledila tudi nezgrešljivi ton erotike. Verjetno bi bilo celo bolje reči seksualnosti. »Ne morem si privoščiti, da bi bila vsa mlahava in neodločna, že tako me kot žensko na gradbišču ne jemljejo resno,« mi je odgovorila na očitek, da s Kosovcem ravna kakor s psom. Toda hkrati bi se bilo nesmiselno sprenevedati, da nje ne fascinira nadzor, ki ga ima, deloma tudi zaradi svojega družbenega statusa, nad imigrantskim delavcem in da on, ves nežen in skorajda plah, oblečen v bel kombinezon, pri njej ne išče toliko zaupanja in razumevanja kot predvsem potrditve, da mu je nekod drugod, daleč od doma, uspelo.

 

In kaj ima z vsem tem opraviti ljubezen (tudi do književnosti) in predvsem prebiranje poezije sredi ruševin, ki izkazuje nezgrešljivo hrepenenje po tolažbi? Pravzaprav nič. Sploh za tiste, ki verjamemo, da bi se človeška vrsta, skupaj s svojimi bivališči, morala vrniti k oboževanju enostavnega, že preizkušenega. Med drugim k seksualni privlačnosti v najelementarnejši, najbrutalnejši obliki. In v takšnem razponu k življenju v prečiščenih vakuumskih kockah, v katerih je središčna vloga namenjena televizorju, pred njim zofi za poležavanje in Ikejini vgradni polički, na katero lahko postaviš turistični&eksotični artefakt nedoločljive oblike. Moja preslišana tožba po spominu, recimo tudi po tradiciji, v obliki knjižnice v osrednjem prostoru in predvsem velike mize, nad katero bi se počasi in zamišljeno posvečala stavkom, ki bi mestoma spominjali tudi na Kästnerjeve inteligentne, drzne in za kanček sentimentalne verze, je v tem razpadajočem univerzumu toliko kot nedeljska maša, torej zastarela in (navidez) brezupna.

 

Približek Quasimoda mi je v nekem jeznem mailu, in sicer ker stanovanje ni bilo kupljeno s pomočjo njegove posredniške agencije, napisal, da ga stanje, v katerem se nahaja, spominja na vesoljni potop. In arhitektka, ki svojemu dragemu in večinoma malce smešnemu samoinsceniranju in samostiliziranju pripisuje nadpovprečno velik pomen, je ta isti za zdaj resda nekoliko razdejan in prazen prostor, zgrajen na začetku prejšnjega stoletja, ter pogledom na divji vrt, naphala s kartonastimi predelnimi stenami. Te verjetno nimajo toliko funkcionalnega namena, kaj šele, da bi upoštevale želje tistih, ki bodo živeli med njimi, kot želijo imitirati idealne naselbine tako imenovanih mladih družin.

 

S pomočjo literarizacijskega postopka bi lahko dejala, da je samo delavec s Kosova z nekoliko preveč zasanjanim pogledom za fizičnega delavca razumel, da me pri renovaciji stanovanja od vsega najbolj zanima postavitev knjižnih polic. »Kaj?« bi mu odvrnila nekam preveč teatralično, deloma tudi zato, da bi pridobila čas, saj bi v meni še vedno odzvanjal stavek arhitektke, češ, da s takšnim človekom ne bi mogla rasti, kaj šele, da bi šla z njim v Opero, nato pa mu smehljaje odgovorila: »Tam, pod oknom, kjer je dovolj svetlobe in miru za branje.« Toda s tovrstno prispodobo bi nakazala le to, da je bil Kosovec dobra in arhitektka slaba izbira (čeprav sta v neločljivem paketu); v odmaknjenem pogledu pa bi se izkazalo, da smo vsi zapredeni v današnje ideologije zasebnega prostora. Torej, dom doživljamo, eni z več, drugi z manj smisla za detajle, kot protezo nas samih. Dom je ogledalo tistega, kar smo, in nekakšen inkubator obenem.

 

Pa vendarle, ne glede na obsežnost mita o slovenski nagnjenosti in nadpovprečni zainteresiranosti za stanovanjsko-hišne zadeve (ki v recesijskih časih še bolj prihaja do izraza, znano je namreč, da se obsedenost urejanja doma precej poveča med recesijo, če ne drugače, preko nasvetov, kako poceni na novo opremiti dom, ga narediti še privlačnejšega za morebitne kupce) in po drugi strani neznatnosti ali morda bolje zastarelosti prizora sredi groze varšavskega geta, ki ga je nemški literarni kritik opisal v svojem skoraj enciklopedičnem avtobiografskem delu, na koncu ne more prevladati nič drugega kot ljubezen (do književnosti). Ko se je Ranicki leta 1958 odločil obrniti hrbet komunistični Poljski, je moral – iz razloga, da ne bi posumili, da se iz Zvezne republike Nemčije, kamor se je odpravil z vlakom, ne namerava vrniti – za seboj pustiti stanovanje, v katerem je ostalo vse, kar imel. Vključno z že dokaj zgledno knjižnico. Potoval je le s kovčkom oblačil, nekaj knjigami in s starim, zdelanim pisalnim strojem oziroma z nevidno prtljago (Heinejevo pesem bi gospa s platinastimi lasmi in z na zlato pobarvanimi nohti zagotovo pripomnila: »Ah, dajte, no, kakšen kontrabant, skrit v glavi, neki«). Edini možni dom, nekakšna prenosna domovina, v kateri se je lahko naselil, je bila književnost.