Zelo rada berem. Vedno sem. In zato sem si že od malega želela biti pisateljica, ampak ni zneslo. Nimam časa, saj delam v trgovini, v hipermarketu v nakupovalnem centru, in imam tri otroke. Z možem sva se pred kratkim preselila v majhno hišo. Stara sem devetintrideset let in kot vsi imam svoje težave.
A tu ni mesto za njih.
Najprej bi rada spregovorila o moji ljubezni do zgodb. Dobre, zanimive, nevsakdanje zgodbe me navdihujejo, ampak odkar sem se zaposlila, nimam več toliko časa in energije za branje, zato zgodbe iščem drugje.
V trgovini večinoma delam na blagajni in tako srečam ogromno ljudi. To so najrazličnejši ljudje: v hipermarket prihajajo revni in bogati, stari in mladi, norci in zelo prijetni ljudje. Rada jih diskretno opazujem. Pogledam za poročnimi prstani in rada opazujem njihove tatuje. Rada vzamem toliko zgodbe, kot so je oni pripravljeni deliti s svetom. Skromna sem in mislim, da sem precej inteligentna, zato mi nikdar ni bilo treba prinesti cele zgodbe na pladnju. Zgodba je lahko napis na majici ali poročni prstan, lahko je tatu ali piercing, lahko je madež na obleki. Ogledujem si tudi rane, brazgotine in si izmišljam zgodbe, kako so nastale. Rada si diskretno ogledam stanje denarnic strank. To mi veliko pove glede strankinega odnosa do denarja in avtoritete ali celo osebne identitete. Včasih se iz denarnice pobliskne fotografija otrok in spet drugič Marije ali Jezusa.
Včasih na strankah ne opazim prav ničesar zanimivega in takrat me stranka začne zanimati še bolj. Toda še bolj kot to, kako stranke izgledajo, me zanima, kaj kupujejo. Preko stvari, ki jih kupujejo, si v mislih sestavljam zgodbe njihovih življenj, saj te stvari potrebujejo. Poročni prstan lahko skriješ, reven človek se lahko obleče spodobno in bogat revno, tatuje večinoma lahko skriješ, denarnico si lahko urediš … Svoj izgled lahko prirediš in zavajaš družbo, da si nekdo drug. A tega ne moreš delati glede svojih potreb, glede stvari, ki jih potrebuješ. Ne v trgovini. Ne pred mano. Ja, obožujem zgodbe, ki mi jih povedo ljudje s stvarmi, ki jih kupujejo in jih zlagajo predme na trak.
Če kupujejo špezo in z različno hrano in potrebščinami za dom napolnijo cel voziček, je to še najmanj zanimivo. Preveč je informacij in kombinacij in v osnovi vse vodijo v isto zgodbo: v neko splošno družinsko življenje. To splošno družinsko življenje pa niti ni zgodba, temveč ozadje za zgodbo. Scena v bistvu. Ali pa senca.
Veliko bolj me zanimajo manjši nakupi, kjer stranke kupijo, dve, tri, štiri stvari. Prave zgodbe so tam. Ne pravim, da so tam nujno cele zgodbe njihovih življenj. Niso. So pa zgodbe tistega dne. So poglavje v knjigi njihovega življenja, in ko sestavim zgodbo poglavja, rada začnem v mislih sestavljati zgodbo knjige.
Vse skupaj se je začelo, ko sem delala v neki veliko manjši trgovini in je mlad par, oba sta bila lepa za popizdit, kupil samo dve stvar: paket plenic in paket kondomov. »Evo ti,« sem si rekla. »Cela zgodba v dveh predmetih.« Tako se je začelo. Še danes se pogosto spomnim na to.
Ali pa recimo nakupi, ki so pravzaprav uganke. Ne tako dolgo nazaj sem imela na blagajni žensko mojih let in njeno hči v zgodnjih najstniških letih. Zelo veliko sta govorili in že ko sem kasirala stranki pred njima, sem ju slišala in spoznala sem, da sta starša dekleta ločena in da ta živi pri očetu. Njena mama, ki je bila zelo urejena in očitno precej premožna, je le redko videla hčerko in kot prava mestna dama jo je takrat, ko jo je, seveda peljala po trgovinah. No, mama ji je kupila smoothie in narezane koščke lubenice ter štiri pakete britvic za enkratno uporabo. Bile so različnih firm, različnih kvalitet in občutno različnih cen.
Kar obstala sem. Kakšna je zgodba, kjer bi tak nakup imel smisel? Punca je bila še tako mlada, da bi sama rekla, da se ji še ni treba briti. Nekatere britvice so bile za žensko »intimno uporabo« in ene, to se prav spomnim, najcenejše moške. Jih je punca potrebovala za prijatelje in prijateljice? Jih je potrebovala za domačo zalogo? Za »vsak slučaj«? So bile vsaj tiste moške namenjene njenemu očetu? Mogoče bratu, ki ga nista omenili? Fantu? Kaj povsem tretjega?
Toda kaj pa če je šlo za nekaj veliko bolj preprostega in obenem veliko, veliko bolj življenjskega? Kaj če se je hči ločencev tistega dne prvič po kdo ve koliko časa spet sestala z mamo … Šli sta na pijačo in hči ji je, kot ženska ženski, zaupala to, kar očetu ni mogla ali si upala. Povedala ji je, da so ji začele rasti dlake. In njena mama, strokovnjak na področju osebne higiene, ji je seveda pristopila na pomoč. Šli sta v prvi hipermarket, ki je bil pri roki in kupili različne britvice, da bi punca ugotovila, katere ji najbolj odgovarjajo.
Kaj če je šlo samo za to? Za trenutek prijaznosti, za iskreno pomoč?
Imelo me je, da bi ju objela. Ne glede na vse, kar se je do tistega poglavja že zgodilo v njunih knjigah in ne glede na vse, kar se še bo, je bilo tisto poglavje izjemno lepo in dan mi je bil privilegij, da sem bila zraven.
Obožujem takšne zgodbe, ki se mi zgodijo za trakom in v glavi. Vem, da je to podobno kot takrat, ko mož gleda film in ga ujamem dve minuti, potem pa med drugimi opravili po hiši poizkušam ugotoviti, kako gre zgodba filma. Vem, da je tako. A ne morem si pomagati in v resnici v tem početju zelo uživam. To so moje zgodbe.
Najbolj navdihujoče so seveda nevsakdanje kombinacije artiklov. Če nekdo kupi turško kavo in kilo sladkorja, ni to nič posebnega in mi ne da nobene posebne zgodbe. Toda recimo, prejšnji teden sem imela na blagajni starejši par, oba že v penziji, ki sta kupila dvajset polkilskih paketov pražene mlete kave in dve obešanki za WC školjko. Tiste, ki lepo zadišijo, ko čez njih steče voda. Pojma nisem imela, kaj si naj mislim o tem nakupu in kakšno zgodbo lahko sestavim iz tega. To me spravlja ob živce. Ampak na dober način.
O vsem tem včasih govorim s sodelavkami in več mi jih je že reklo, da raje odklopijo misli in ne razmišljajo o teh stvareh. Da jim je neprijetno. Ena je celo rekla, da jo ti povzroča tesnobo in me prosila, če lahko z njo ne govorim o tem. Toda jaz si rada popestrim delavnik in iskreno povedano sem rada na blagajni. Pozdravim človeka, ga povprašam po naši kartici, si ogledam človeka, mu pokasiram, plača mi in se posloviva. Toda globoko v sebi ves čas razmišljam in premlevam in si sestavljam zgodbe za knjige, ki nikoli ne bodo napisane, a živijo v meni in bodo živele v meni do konca moje knjige.
Verjamem, da so nekateri predmeti močnejši od drugih. Nekateri predmeti so takšni, da jih lahko postavimo ob katerikoli drug predmet in že dobimo zgodbo. Tak predmet so recimo kondomi. Če postaviš kondom ob praktično karkoli, se zgodba izriše sama od sebe.
Kondomi in plenice. Seveda.
Kondomi in igrače.
Kondomi in alkohol.
Kondomi in rože.
Kondomi in prigrizki.
Kondomi in kruh.
Kondomi in lateks rokavice.
Kondomi in izdelki za osebno higieno.
Kondomi in …
Ker je seks do neke mere tabu, so tabu tudi kondomi in na neki način so enako vpadljivi, kot če bi v cerkev pripeljal kozo ali kokoš. Tudi če imaš za to izjemno dober, čisto logičen razlog, bo še vedno pritegnila pogled in ljudje se bodo spraševali in sklepali svoje.
Kondomi so skoraj vedno v žanru erotike ali pornografije. Lahko jih kombiniramo s svečami in rožami, lahko pa s tremi platoji najcenejšega piva. Potem pa sem nekoč imela na blagajni moškega, ki je kupil kondome in vrv. Je nekdo preveč bral določene slabe knjige? Zanimive, zanimive stvari.
Še en zelo hvaležen izdelek so noži. To načeloma ni več erotika ali pornografija, temveč grozljivka. Vse, kar povezujemo z nasiljem in ubijanjem, je lahko v domišljiji zelo zanimivo.
Seveda, lahko je že kar takoj nož in kondomi. To je odlična zgodba. Zakaj potem sploh kondomi?
Nož in to …
Nož in ono …
Ali celo izvijač.
Žaga.
Dolgočasno je razmišljati o tem, da bodo ljudje z noži rezali zelenjavo in z izvijačem popravljali neko malenkost v hiši. Ker nisem vpletena, si raje predstavljam dobro grozljivko. Dober, seksi slasher.
Včasih si izmišljujem res ekstremne scenarije, takšne, ki se mi še niso zgodili, obenem pa po malem upam, da se mi nekoč bodo. Recimo sprašujem se, kaj bi se mi zgodilo v glavi, če bi se mi nekega dne na traku narisal človek, ki bi kupil nekaj paketov najbolj trpežnih črnih vreč za smeti, tri litre Varekine in nož? Pokličem policijo? Ne. Vprašam ga, če ima našo kartico, mu pokasiram in mu zaželim lep dan. Prodajalke ne smemo soditi in glede tega se dejansko počutim zelo svobodna. Odrešena sem bremena, ki bi sicer lahko bilo strašno.
Potem pa je seveda še alkohol, naš nacionalni šport. Verjetno sem alkohol na mojem traku videla že v vseh mogočih kombinacijah in me v resnici ne zanima več tako zelo. Videla sem popolne zapitke v zadnjih dneh njihovih življenj in videla sem izjemno urejene prikrite alkoholike. To so večinoma žalostne zgodbe, pa četudi niso, če gre res samo za zabavno poglavje v knjigi življenja stranke, so zgodbe z alkoholom nekako off. Najtežje jih je vstaviti v knjigo. Najtežje je iz njih ugotoviti bistvo knjige.
Kaj bi se šele dogajalo, če bi legalizirali vse droge in bi pri nas lahko kupili tudi vse od trave do kokaina? In kakšne zgodbe bi šele imela, če bi delala v lekarni!
Tako kot v knjigah in filmih, večina zgodb prej ali slej pade v peščico žanrov: erotika/pornografija, grozljivka in drama. Le redko s stranko prisostvujem pri ustvarjanju komedije. Ampak ne glede na vse, tisto, kar me res navda s toplino in upanjem, so zgodbe, kot je bila na primer tista z najstnico in britvicami. Tiste zgodbe, ki so polne in cele in lepe in v resnici ne spadajo v noben žanr. Zgodbe, ki so samo lepe in življenjske in niti drama niso. Zgodbe, pa čeprav so protagonisti čisto povprečni ljudje, so enostavno lepe in mi ogrejejo srce. Zgodilo se je že, da sem kak račun stranke, ki ga ni želela vzeti s sabo, vzela s sabo za spomin in ga spravila med liste kakšne knjige, za katero vem, da je mož ne bo nikoli odprl.
Pred časom sem, ko je bil zvečer mož zunaj s prijatelji, s hčerko na televiziji gledala dokumentarec o kapitalizmu. Ne spomnim se vseh podrobnosti in bila sem že zelo utrujena, ampak dal mi je misliti. Nek govorec je razlagal, da je kapitalizem vera sodobnega časa. Pravil je, da ni denar tisti, ki je nadomesti Boga, ampak ideji zaslužka in potrošništva. Ideja kroženja denarja in blaga. Rekel je, da je trgovina postala to, kar je bila včasih cerkev.
O tem sem veliko razmišljala in mislim, da je imel tisti strokovnjak prav. Kar zadeva to, imam izkušnjo, ki je on nima. Jaz sem na terenu.
Zaradi mojega opazovanja ljudi in njihovih potreb, tega, da si rada ustvarjam zgodbe o njih, sem se nekaj časa in nekje globoko v sebi počutila malo krivo. Kot bi bila neke vrste vojer. Kot bi prežala na ljudi in kukala v njihova osebna življenja. Ampak tu je štos: ti ljudje, moje stranke, se ne ukvarjajo s tem. Svojih potreb in želja (torej nakupov) ne skrivajo pred mano. Razen, no, če kaj ukradejo, a to je druga zgodba. Da, lahko jih je sram, ko pred mene položijo kakšen bolj zanimiv predmet, ampak vseeno ga položijo na trak in jaz tega človeka, kot vsakega drugega, povprašam po naši kartici, mu pokasiram in mu zaželim lep dan. Prvič, ker moram, in drugič, ker želim.
Skratka … Stranka položi predmet na trak in jaz se ga dotaknem in ga poskeniram. V tem je zanimiv potek prenosa lastništva. Ko stranka s police vzame predmet, na nek način postane njen, ampak seveda ne zares. Pripeljati ga mora do blagajne in ga položiti predme. Jaz se predmeta dotaknem, ga primem v roke in poskeniram. Računalnik mi potem pove vrednost predmeta, stranka pa ga plača in šele takrat predmet postane njen.
Preden se produkta nisem dotaknila jaz, ta ni bil njen. V tem je neka nenavadna intima – čeprav se vsi pretvarjamo, da javno mesto, kakršen je recimo supermarket, ne zdrži intime. Ne gre samo za to, da preko mene žejen človek pride do vode in tako preživi, in ne gre samo za to, da nekdo kupi kondome in sem tako posredno odgovorna za neobstoj nekega človeka. Ne gre niti za to, da pravzaprav prodajam orožje. Sama procedura je intimna zato ker, čeprav vrednost predmeta pove računalnik in čeprav večinoma ljudje plačujejo elektronsko, je na neki način moj dotik tisti, ki omogoči transakcijo. Jaz sem tista, ki prenese lastništvo na stranko. To mi je pomembno. Zato recimo urejenosti rok posvečam veliko več pozornosti kot urejenosti nog ali obraza. Moje roke opravljajo pomembno funkcijo, noge in obraz pa pač ne.
Potem ko sem si ogledala tisti dokumentarec, sem tudi veliko razmišljala o cerkvi. O svetiščih. Vedno sem rada gledala dokumentarce o starih civilizacijah, o Rimljanih in Grkih in sploh o Egipčanih in vem, kaj pomeni svetišče, tempelj, kakšno vlogo so imeli svečeniki in svečenice. Sčasoma sem se tega svojega občutka krivde, da sem vojerka, rešila preprosto z drugačnim razmišljanjem. Ko ljudje pred mene polagajo predmete, se počutim, kot da predme postavljajo daritve. Da sem svečenica v svetišču, oni pa stojijo v vrsti in čakajo, da položijo predmete, ki jim nekaj pomenijo, pred mene, da jim povem, koliko so vredni.
In kot včasih tudi dandanes to počnemo za dobro prihodnost. Za potomce (ali za to, da jih ne bo), za polne trebuhe, za varnost, za užitek. In v vsakem primeru za prihodnost. Nakupi strank so pravzaprav žrtvovanja. Stranka sicer res ne žrtvuje predmeta, ki ga položi predme, zato pa zanj žrtvuje svoj denar, za katerega je žrtvovala svoj znoj in kri in čas. Jaz pa potem pregledam njihovo žrtvovanje (kupno sposobnost) … in ga odobrim.
Seveda je denar dandanes večinoma elektronski, pa tudi tekoči trak pred mano je produkt industrializacije, ampak pravzaprav počnemo isto, kot so počeli stari Egipčani. Potrebujemo in žrtvujemo in upamo in delamo.
Vesela sem, da sem del tega procesa. Uživam v opazovanju ljudi, rada jih berem in kukam v njihova življenja. Rada blagoslovim predmete, ki jih želijo ali potrebujejo, in rada sprejemam njihove daritve, pa čeprav te daritve ne ostanejo pri meni … Tako kot se je včasih dim žrtvovanj dvigal proti nebu, tako se danes v nebo dviga kapital, ki ga soustvarjam. Jaz sem vmesni člen, posrednica, oseba, ki je v stiku s posameznikom in z Idejo. Imam razumevanje pojava in praktične izkušnje. Uživam, ko hranim zgodbe mojih strank, ko hranim poglavja njihovih erotik in dram, grozljivk in komedij. In pomembno mi je, da sem del njihove vere, da sem tam, ko si gradijo prihodnost – ali pa popravljajo preteklost.
Zgodbe, dobre zgodbe, so čisto povsod okoli nas. Pojdite v trgovino, opazujte, se prepričajte – in verjemite.