Spomin je nenavadna reč – ko sem se aprila nekaj dni mudila v Oslu, sem se nenadoma ponovno zavedla, kako prijetna dežela je Norveška. Pripovedovalski festival, razlog mojega obiska, je potekal v nekdanji banki, okusno preurejeni v kulturni center, niz večnamenskih pisarn in delovnih prostorov, kavarno in restavracijo. Dekle na vhodu v glavno dvorano je neumorno štrikalo (predstavljajte si, da bi eden od postrojenih hostesnikov v Cankarjevem domu izza hrbta nenadoma potegnil pletilke in do polovice narejen šal), v kotu kavarne so pogrnili armaflekse in blazine, kjer so se prekopicevali malčki in sezuti starši, prav po domače zleknjeni po tleh, med publiko je bilo med drugim opaziti žensko na invalidskem vozičku in babico, ki je prav pobalinsko jedla wrap z lososom. V program so bili uvrščeni dogodki, ki pripovedovanje razumejo izrazito široko. Festival je denimo otvoril dekliški pevski zbor z uglasbeno slam poezijo norveško-martiniške pesnice, pravljice so bile natisnjene na straniščnem papirju, švedska performerka je nastopila z recitacijo pesnitve Völuspá v stari norščini – jeziku, ki ga več nihče ne razume (no, razen Islandcev) – in to v treh neevropskih pripovednih načinih. Prevetritev? Malo pa že. Sveže v pogumu, da ne ostajamo udobno ugnezdeni v pričakovanem. Kajti vse preveč je inercije brez temeljnega razmisleka: zakaj ravno tako? Vse premalokrat smo presenečeni. Ko je denimo na koncertu v okviru Oranžnega abonmaja finski klarinetist Kari Kriikku prvi stavek koncerta zaigral v zaodrju in se nato počasi med publiko pomikal proti odru, so prenekatera usta v Gallusovi dvorani ostala osuplo zevajoča – seveda, na koncertih klasične glasbe je zgornja meja šoka za marsikoga že tista skoraj zapovedana uvodna skladba slovenskega skladatelja. Spomnim se, ko je nekoč po Kogojevih Bagatelah za orkester mož za menoj ženi v glasnem šepetu pripomnil: »No, pa smo dali to skozi, zdaj pa zares.« Avantgardno in s tradicijo prelamljajoče pa je v ljubljansko opero na repertoar uvrstiti Phillipa Glassa? Dajte no.
Podobno je v drugih umetniških zvrsteh, ki jih količkaj poznam – literarni dogodki so pogosto tako interni in hkrati tako kisli, da je že smešno. S temle hudovanjem sicer pljuvam v lastno skledo – na branjih se zelo rada naselim v udobno, introvertirano pozicijo, poezijo preberem bolj sebi kot publiki in pogled vztrajno upiram v tla; do slam poezije, pripovedovanja osebnih namesto ljudskih zgodb, dela sodobnih performativnih praks pa sem, milo rečeno, sumničava. Rada imam tradicijo (v zgodnjih dvajsetih se mi je sicer za nekaj časa rahlo priskutila – študirala sem vendar etnologijo) in trdno sem prepričana, da so vse, kar se da smiselnega povedati o tem našem življenju, povedali že stari Grki. Pravzaprav pa nezanemarljiv del ključnih bivanjskih vprašanj zaobjame že Ep o Gilgamešu – od prijateljstva, želje po moči, odnosa do narave, ljubezni in izgube bližnjega. Pri številnih umetniških projektih, ki se deklarirajo za popolnoma nove, drugačne in progresivne, vidim predvsem manko poznavanja preteklosti. Niste prvi, ki prelamljate s tradicijo, tudi vaši postopi niso iznajdeni prvič. Sprememb je manj, kot se zdi.
Kot odjemalka kulture si želim knjig, predstav in koncertov, ki preizprašujejo okvirje konvencije, predvsem ko gre za princip ‘to delamo tako, ker se tako pač dela’. Kakšno publiko vzgajate, če jim ponujate le zagotovilo, da bodo skupaj z ustvarjalci stopali po znanem terenu? In hkrati (o, sveta ambivalenca!) si želim brati, gledati in poslušati dela, ki se kljub lastni drznosti scela zavedajo, da niso izvzeta iz zgodovine. Da je vsako umetniško delo le poskus v nizu podobnih poskusov, variacija na znano temo, kolorirana z zdajšnjimi in tukajšnjimi specifikami.
Poznavanje in priznavanje zgodovin morda plahni ravno zaradi današnje brezmejne dostopnosti podatkov. V času, ko naj bi bili funkcionalni posamezniki opremljeni zgolj z veščinami iskanja informacij, ki so tako in tako oddaljene le nekaj klikov, ne pa s ponotranjenim poznavanjem samih vsebin, se splošna izobrazba in načitanost razgrajujeta bistveno hitreje kot plastika v oceanih. Vrsta široko razglednih posameznikov izumira premo sorazmerno s številom funkcionalno opremljenih iskalcev. Šolski sistem naj bi z okostenelo delitvijo na predmete, z učenjem na pamet in pomnjenjem podatkov predstavljal nekakšno predmoderno zaostalost, ki jo moramo po vzoru ‘razvitih’ čim prej preobraziti v projektno delo, proaktivno učenje, interdisciplinarno povezovanje. In, uh – da se ne bi slučajno česa naučili na pamet!
Ko pomislim, da si sama pravzaprav želim, da bi se v osnovni in srednji šoli pri slovenščini na pamet učili več, ne manj, se počutim kot dinozaver. Posamezni fragmenti, ki jih še zmeraj lahko prikličem v spomin – od Gregorčiča do Jakoba – so zmeraj z mano. Tudi ko mi na pametnem telefonu zmanjka baterije, lahko prikličem zvočnost verzov, ritem besed, po mili volji jih lahko vpletam v asociacije in v svoj vsakdan – kakšen privilegij in svoboda! Na pamet bi se morala naučiti še več besedil, si večkrat rečem. Sploh danes, ko je vse tako blizu, ko se moram za praktično vso domačo in prevodno književno produkcijo le sprehoditi skozi Park slovenske reformacije do mestne knjižnice (kako zgovorno ime za park, ki vodi v knjižnico).
Kako drugače se je morala počutiti moja prababica Drina, ko je konec petdesetih let potovala na nek medicinski kongres v Firence. S svojo kombinacijo strogosti in discipline na eni ter radovednosti in humanistične širine na drugi strani (dobra kombinacija, pripominjam) se je pred potovanjem odločila temeljito pripraviti na verjetno edino prosto popoldne, ki si ga je iztrgala za galerijo Uffizi. Kako je ugotovila, katera ključna dela iz kanona svetovne likovne umetnosti so razstavljena tam? Mar je hodila v knjižnico pregledovati kupe umetnostnozgodovinskih monografij, da je pripravila seznam del, ki jih res ne gre zamuditi? Je poznala kakšnega tedanjega Miklavža Komelja, ki je te dragocene informacije stresel iz rokava? Je že mesece pred kongresom iz Firenc naročila Uffizijev katalog? Kako se je ob večerih ženska, zdravnica, mati samohranilka z dvema otrokoma (že dobrih deset let potihem upajoč, da se med vojno izginuli mož naposled, kot čudež, le pojavi) in povrh vsega še napol tujka pripravljala – detajlno pripravljala, da kar najbolj učinkovito izkoristi bogastvo slovite galerije? Vse to je nepovratno zavito v minulost. Kar je ostalo, so štiri porumenele, na tipkalni stroj napisane strani, Drinini zapiski, s katerimi se je, zagotovo prevzeta, sprehajala od Fra Angelica do Boticellija, od Tiziana do Rafaela, od Rubensa do Dürerja. Na teh štirih straneh si je natančno začrtala itinerarij – kje postati, kje pohiteti, celo kje pogledati skozi okno. Da se ne bi omamljena od vtisov slučajno kje zataknila, skrenila s poti, si je pot zaukazala z izrazito strogostjo. Pri 25. ‘sali’, kot jo je imenovala, je k pozivu ‘stoj’ dodala kar sedem klicajev. Številne sobe je označila kar: ‘pasiraj’.
Vest o teh ganljivih in smešnih zapiskih, o stoj!!! in pasiraj! je preko babičinega pripovedovanja večkrat priplula do mene. A ves čas je obstajala le v obliki spomina, ki sem ga jemala v roke s kančkom nejevere. Ali morda babica malce pretirava? (Tako kot tista njena slavna krogla, ki naj bi ji med vojno priletela tako blizu glave, da ji je dobesedno odpihnila čop.) Nato pa so se lani škatle babičinih starih dokumentov znašle pri mojih starših. Med spričevali, zavarovalnimi policami in časopisnimi izrezki so iz tanke papirnate mape zdrsele štiri porumenele strani. Babica ni pretiravala, Drina je bila res nenavadna ženska. Ali pa je le ravnala, kot je ravnal vsak radoveden, odprt človek, preden se je podal v Firence. Študiozno, kakopak.
