Taras Birsa, ki se je od prve knjige Jezero (Goga, 2016), po kateri je bila posneta tudi televizijska nadaljevanka, že dodobra ustoličil kot eden izmed najbolj prepoznavnih inšpektorjev v slovenski literaturi, bi bil v svojem četrtem primeru le težko bolj aktualen. Tudi v literarni svet Tadeja Goloba se je namreč priplazil koronavirus, ki je zaznamoval lansko leto in bo verjetno še kakšno. Virus s svojim udarnim naslovom tako ne prinaša le novega primera umora, ampak kar celokupen družbeno-politični triler, v katerem se majejo stolčki, nastavljajo aparatčiki in pojavljajo dimne zavese, v njem pa je čutiti tudi precejšen odmik od skandinavskega sloga in dokončen prestop v bolj domač milje (ki se je začel že v drugi in tretji knjigi) – prvo žrtev namreč najdejo plavajočo v cvičku, ki se razliva po poplavljeni zidanici. Temu sledijo tudi lokacije, ki so tokrat bolj zakotne in nepoznane, saj ekipa potuje po manjših krajih Slovenije, v čemer aludira na poletno manijo turističnih bonov in odkrivanja manj obljudenih destinacij in raznih skritih kotičkov.
Virus se med stranmi širi počasi, najprej kot mimobežen dovtip, potem kot nevšečnosti in sčasoma kot uničujoča stvar – sredi knjige se zgodi stroga karantena in zgodbo o morilcu povozijo nova pravila, postopki in prilagoditve, ki gredo najbolj v nos ravno Tarasu Birsi. Ta sredinski del se bere presenetljivo hitro, čeprav je »ponovitev« tega, kar smo spremljali v živo, saj virus prikaže skozi dejanja in odzive različnih vpletenih, kar vzpostavi tako avtentičnost kot pluralnost. Zaradi tega se osrednji primer razvija res počasi oziroma se na neki točki kar zaustavi, kar je razumljivo, saj prikaže situacijo kot še posebej mučno, ki je že tako prekinila in zaprla vse mogoče. Golob vleče ogromno vzporednic med fiktivnim in dejanskim dogajanjem okrog virusa, od raznih političnih mahinacij do kolesarskih protestov – posebej zgovorna metafora je povezana ravno s Tarasovim kolesarjenjem. Konec koncev pa vzporeja tudi virus in umore, te epidemije bo nekoč konec, kot je bilo še vsake, nekdo pomiri Tarasa, ta pa mu odvrne: »Pojavila se bo nova. Tako, kot se bo novo truplo. V tem primeru, naslednjem … Naslednjih …« Knjiga pa zastavlja tudi zagonetno vprašanje o tem, ali ni v bistvu »vsako zlo posledica prejšnjega zla, okužbe z njim«. Čeprav na prvi pogled torej deluje, da je naslovni virus tam zaradi šokantnosti, popularnosti in »klikabilnosti« (v slogu ne boste verjeli, kaj se zgodi v tej knjigi), je v resnici pomemben akter knjige, ki zgodbo sicer prekine, a se hkrati vanjo tudi subtilno vpisuje in jo določa.
Sam primer gre tokrat v nepričakovani smeri, kar je pohvalno, imamo precej trupel in možnih smeri raziskovanja, žal pa se vsa napetost utopi v besedičenju, ki je postalo že kar pregovorno. Ogromno strani je zapolnjenih s praznim opisovanjem oblačil, vožnje, nepomembnih mimoidočih, kolesarskih in pohodniških tras, razporeditev prostorov, trivialnih dejanj likov: »Satelitska navigacija jo je peljala do izvoza za Lenart, potem pa po stari cesti nazaj proti Mariboru, čez grič v gozdu, s katerega se je spustila mimo jezera na eni in večje stavbe na drugi strani, in po dolgi ravnini do križišča, katerega levi krak je peljal po drevoredu lip proti gradu sredi griča. Zapeljala je po njem, nato desno po vzpenjajoči se cesti in na edinem ovinku spet levo do vrste parkiranih avtomobilov.« Takih odstavkov v knjigi kar mrgoli, včasih se celo zdi, da avtor lovi nekakšno normo, da bo knjiga zajetna in bolj impozantna, a je učinek ravno nasproten; knjiga je brez potrebe razvlečena, njeno vsebino pa bi se dalo povzeti v odstavku ali dveh. Kar nekaj je tudi pokroviteljskega razlaganja raznih strokovnjakov, ki hitro postane dolgočasno in samo sebi namen: »Da, načeloma pri vseh forenzičnih metodah nastaja ta težava, se pa redko izpostavlja. Da pa ta akademska težava, bi rekli, dokazuje, da je treba tudi pri forenziki upoštevati holistični pristop. Da forenzični dokaz sam po sebi ne dokazuje ničesar.« To naj bi imelo nekakšen komični učinek, a šala se je po toliko knjigah že izpela. Namesto suhoparnega opisovanja, ki čisto nič ne pripomore k vzdušju, bi se lahko raje posvetil ustvarjanju raznolike skupine vpletenih, lahko bi tudi vključil več namigov, da bi tudi bralec s slastjo razreševal zločine Tarasu ob boku, to v primerjavi z Demšarjem najbolj pogrešam. Kolikor se namreč serija o Tarasu Birsi pretvarja, da ni whodunnit, je ravno to, samo z več balasta, v katerem vsako knjigo znova in na enak način utopijo solidni primeri, ki ironično postanejo še najmanj zapomnljivi del kriminalke.
Prav tako je premalo dela na likih, najprej seveda na profilih žrtev, saj je vse raziskovanje o njih razmetano med pogovore ob kavi, namesto da bi dobili strnjene informacije, ki bi jih prikazale kot polnokrvne ljudi. Še večja težava je pri osumljencih, ki jih je sicer več kot v prejšnji knjigi, a še vedno ne dovolj, pa tudi ti niso dokončno izdelani, ne spoznamo jih dovolj, da bi si lahko o njim sami ustvarili neko sliko. Začuda pa se po štirih knjigah še vedno zdi, da niti stranskih likov ne poznamo dovolj, včasih njihovi odzivi presenetijo in razen Tarasa res ne delujejo živi. Brajca in Osterca je še vedno težko razločiti, malo pomaga virus, ki ju prizadene zelo drugače, a njuna portreta se nenehno zabrisujeta, še celo Taras in Tina ju skoraj vedno omenjata kot dvojico in ne kot posameznika. Tino še vedno določa brazgotina, ki jo po vsem tem času še vedno vsi omenjajo in se ob njo obregajo, kar je postalo utrujajoče že v prejšnji knjigi, tu pa je že dejansko žaljivo. Se pa premakne vsaj na čustvenem nivoju, saj je Taras in Tina prav pristno zbližata, kar je presenetljivo in prisrčno. Prav tako je zadetek v polno zgodba Tarasove žene Alenke, ki doda malo hollywoodske akcije, prav tako pa pokaže dodatno globino inšpektorjevega lika.
»Nisem si mislil, da bom kdaj doživel kaj takega,« ob nekem še posebej bizarnem dogajanju komentira Taras, kar lepo povzema tudi našo situacijo, ki je polna takšnih in drugačnih nesmislov in stvari, ki so se nam še pred letom zdele nemogoče. Tudi sam konec Virusa, ki je edini zares napet in divji del knjige (zato se zdi, da se sklene čisto prehitro), odlično izkoristi metaforo virusa v svoj prid ter ponuja razmislek o tem, kako zlo rodi še več zla oziroma kako bo tisti, ki seje veter, žel vihar. Če ne bi bilo spotikanja ob starih napakah in trmaste zvestobe modelu, ki se je vzpostavil s prvo knjigo, bi lahko serija o Tarasu Birsi zares zajadrala med velike. Tako pa je zaenkrat še na čakanju.
Tadej Golob, Virus. Novo mesto: Goga, 2020. 496 str.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
