Te dni je Delo poročalo, kako se je kulturno ministrstvo odločilo, da bo slovenščini dalo pomen, kakršen ji gre in bo – malo pretiravam, vem – Applu, Netflixu in ostalim grdim grdim tujcem zapovedalo, da morajo naš jezik vključiti v svojo ponudbo prevodov oziroma uporabniških vmesnikov. Tako bodo oblikovali medresorsko delovno skupino za pripravo novele zakona o javni rabi slovenščine, vodil jo bo dolgoletni novinar Lenart J. Kučić, ki zdaj o medijih svetuje ministrici, za svojo nalogo pa si je skupina zadala pregledati trenutno zakonodajo in predlagati spremembe, s katerimi bo mogoče učinkoviteje uveljavljati slovensko jezikovno politiko tudi na novih tehnoloških platformah.
Hvalevredno. Poteza je na mestu in delovni skupini, na koncu pa vsem nam, velja zaželeti čim več uspeha z uveljavljanjem lastnega jezika v javni rabi, a nekje v ozadju najeda črv dvoma in na plano sili vprašanje: sta Apple in Netflix res glavna rablja slovenščine in njene opevane dvojine? Nista. Srž problema leži povsem drugje. V vsakem od nas.
Ni si namreč težko predstavljati imaginarnega Slovenca, naj bo Ljubljančan, čigar dan poteka nekako takole: zjutraj na poti v službo sede v enega od barov, kjer ga natakar ogovori v angleščini. Ne, ker bi bila eden ali drugi tujca, ampak ker se je v Ljubljani – zadnjič se mi je to zgodilo tudi že v Kopru – angleščina v gostinskem sektorju že uveljavila kot lingua franca. Nasmehne se, ne, ne, Slovenec sem, hehe, a kakšen časopis mogoče imate, ne tega pa nimamo, še malo hehe, skomig z rameni, spije, plača in gre naprej. V času kosila ga nekje ob Ljubljanici spet ogovorijo v angleščini in mu ponudijo jedilni list, ki je bodisi v angleščini (»slovenske kradejo«, so mi nekoč povedali v enem najbolj pozerskih lokalov v Ljubljani) ali pa vsaj v njem mrgoli crumbov, medium in well done steakov, spicy chickenov, dipov, barbecuejev in podobne jezikovne navlake. Med čakanjem na kosilo bo podrajsal po ekranu telefona in z zadovoljstvom ugotavljal, kako worldly so njegovi znanci in neznanci na družbenih omrežjih, ko svoja razmišljanja objavljajo v bolj ali manj spodobni angleščini, nemara bo še sam pofotografiral tisto svoje kosilo in ga objavil s pripisom »hello summer« ali čim podobnim. Če popoldne ne bo šel s kolesom na kakšen trail, bo mogoče na spletu zbiral informacije o prihajajočem outdoor eventu, zvečer pa bo med poročili ujel visokega politika, ki bo povsem resno uporabil frazo »so what«. Za konec dneva si bo želel kaj ogledati na katerem od ponudnikov pretočnih vsebin. In ko bo ugotovil, da še vedno nima na voljo slovenskih prevodov, ga bo popadla sveta jeza in pred spanjem bo na Facebooku ali Twitterju objavil jezen zapis o tem, kako nas bodo, Slovence, uničili s tem ignoriranjem, se spraševal, če smo mi kaj manj kot Hrvati, Nemci ali Madžari in give us a break s temi lame forami in da gredo pri njem vsi do nadaljnjega na ignore. »Fantje, mi smo done until further notice,« bo bojevito zaključil.
Opisani Ljubljančan je izmišljen, jezikovne situacije, skozi katere je šel, pa niti ne. Narodnobudniška razprava o tem, kako bo slovenščina doživela žalostno in bolečo smrt, ker je svetovne multinacionalke ne vgrajujejo v svoje naprave in svojih storitev ne prilagodijo slovenskemu uporabniku, ki smo ji priča v zadnjem obdobju, se zato zadeve loteva na napačnem koncu.
Je že res, da Apple v svoje naprave slovenščine ne vgrajuje. Jih pa zato denimo Microsoft – pa bi bilo bolje, če jih ne bi. Osebna izkušnja uporabnika njihovih windowsov namreč govori naslednje: čim dlje od takšne slovenščine! Že po nekaj urah uporabe v slovenščini sem poiskal način, kako jezikovni vmesnik spraviti nazaj v angleščino, saj je Microsoftova slovenščina tako obupno slaba, da človeka od togote prime vreči pravkar kupljeni računalnik v steno. In ne prav dosti bolje je s »slovenskimi« navodili za sesalce, pralne stroje in podobno robo. To, vidite, je bistveno večji problem (ne)preživetja slovenščine, ne pa to, ali bo na Netflixu mogoče naštimati slovenske podnapise.
Še večjo škodo pa delajo spletni influencerji, ki svoje objave radi povsem po nepotrebnem začinijo z angleščino neredko dvomljive kakovosti. Seveda jim nihče ne more nič, starčki lahko nad njihovim početjem le vihamo nosove in zavijamo z očmi, to pa je tudi vse. A škoda, ki jo delajo, ni majhna. Na mulčke imajo s svojimi objavami namreč resen vpliv, njihov doseg pa je pogosto večji od dosegov tiskanih časopisov. Poglejmo par primerov. Lepa afna, ki ji na Instagramu sledi 114 tisoč (se zavedamo, koliko je to?!?) ljudi, za katere s precejšnjo verjetnostjo smemo domnevati, da gre za izrazito mlado publiko, v nedavni objavi o nekih kremah mirno zapiše »Koži nudijo dolgotrajno hidratacijo brez slabih sestavin, so hitro vpojni in a little goes a long way«, pod fotografijo sebe v puloverju pa »weather for sweater«. Lifestyle vlogerka Alenka Trogrlič (kdo?) ima na Instagramu nekaj več kot 42.000 sledilcev in piše v slogu »Odgovor je ja. Pejte v Chioggio. Mate kilometrske pescene plaze in 20minut pes proc imate mini Benetke. Amazing! Jst sm pa ze doma. it was a beautiful gift for my birthday.« Nekemu Žigi Kukoviču sledi približno 23.000 uporabnikov Instagrama, objave pa so v slogu »In če lahko komurkoli kakorkoli pomagam, pls hit me up, do anything. Life je soooo good, ko poštekaš.« Da se razumemo: uporaba določenih fraz v izvirniku je lahko tudi čisto legit jezikovna praksa, ampak mora imeti smisel. Seinfeldova »No soup for you« v resnici v izvirniku deluje bolje kot »zate ni juhe«, enako najbrž velja za »an offer he can’t refuse« iz prvega Botra ali Bogartov znameniti »We will always have Paris« iz Casablance. Česar žal ne moremo trditi za vse awesome, amazing in ostale v slovenske stavke vrinjene besede oziroma fraze, ki smo jim vse pogosteje priča.
Slovenci nas z angleščino torej naskakujejo tudi tam, kjer res ne bi bilo treba, spletni vplivneži se afnajo z njo, v kavarnah ni domačih časopisov, ki so vendarle pomemben gradnik zavedanja o pomenu lastnega jezika, ko nam bo jezik crknil, bodo pa krivi tujci? Do think again, my dears.
Država sicer tu ne more prav veliko storiti – razen da skozi šolski sistem spodbuja zavedanje o pomenu in vrednosti lastnega jezika in da mladim pomaga priti do kul vsebin v maternem jeziku, kar naprej pomeni subvencioniranje založnikov, spodbujanje prevajalcev in ustvarjalcev … Proces ni hiter, traja dolgo in ne gre brez asistence staršev. Sliši se lepo, morda tudi enostavno, a ni. Kdor ne verjame, naj se sprehodi skozi kakšno razpravo bumerjev na Facebooku ali kakšnem drugem forumu. Hecno, še posebej se polpismenost izkaže, ko gre za vprašanja, povezana z vzgojo. In krog je sklenjen – kako od polpismenih pričakovati, da bodo k pismenosti spodbujali lastne otroke. Je to res bitka ki jo nebomo zmagali?