AirBeletrina - »Ne posmrtna avtopsija Jurčiča, temveč nekaj živega,« kot pravi Igor Grdina
Intervju 4. 12. 2021

»Ne posmrtna avtopsija Jurčiča, temveč nekaj živega,« kot pravi Igor Grdina

Urška Perenič Fotografija: Janez Marolt

2021 je leto prvega slovenskega romanopisca Josipa Jurčiča. Ob tej priložnosti je pri Beletrini izšla nova literarnozgodovinska monografija Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa. Pogovarjali smo se z avtorico študije, Urško Perenič, literarno zgodovinarko in izredno profesorico za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Urška Perenič je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in gostovala na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju. Bila je znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška in Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe ter domačih raziskovalnih projektih Prostor slovenske literarne kulture, Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.

Zdi se, da je bilo o Jurčiču povedano že vse, ko pa se temeljiteje lotimo brskanja po arhivu, ugotovimo, da je monografskih del o njem zelo malo. Z Jurčičem se je, na primer, ukvarjal Matjaž Kmecl. Kako to, da je vašo pozornost pritegnil prav Jurčič?

Seveda, prof. Kmecl, ki ga izjemno cenim, je za Jurčiča ter slovenistično oz. slovensko literarno vedo veliko napravil. Josip Jurčič in klasiki slovenskega realizma so mi bili od vselej zelo blizu. Kakor sem že večkrat dejala, do njih in sploh te dobe gojim svojevrsten odnos oddaljene bližine. Ta književnost mi je v splošnem bližje kot marsikaj od tega, kar nastaja sočasno, pa najsi bo to pripovedništvo, s katerim se največ ukvarjam, lirika ali pa dramatika. Morda bo nekaj tudi na tem, da mi je mama rada kupovala domačo in tujo klasiko, ki je preživela vse do danes. Jurčiča sem še kot rosno mlada asistentka za slovensko književnost redno vključevala v vsebino vaj iz književnosti, kot profesorica pa ga že več let obvezno vključujem v svoj predmet Obdobja in slogi v slovenski književnosti na matičnem Oddelku za slovenistiko, ko denimo razlagam, kako se je konstituirala slovenska pripovedna proza, njene posamezne vrste in žanri, no, pa še marsikje ga rada omenim.

Vaša knjiga prinaša kar nekaj novih ugotovitev, kar je presenetljivo, glede na to, da so Jurčičeva dela vsem dostopna in da pravzaprav ni nič novega – razen pogled na njegovo ustvarjanje, ki je pri vas zajel širšo perspektivo kot kdajkoli doslej. Bi lahko v nekaj stavkih povedali, kaj vse novega ste odkrili?

Potihem sem upala, da mi ne boste zastavili tega vprašanja, saj sem želela, da bi to ugotovil predvsem dovolj pozorni bralec. Sveže podrobnosti, ki sem jih zlasti ob študiju pisateljevih beležnic podtaknila po opombah, denimo dopolnjujejo ali korigirajo kak podatek iz doslejšnjega jurčičevskega izročila (če omenim zgolj točnejšo datacijo zasnutka povesti Kloštrski žolnir ali pa usodo Jurčičeve druge velike ljubezni Marije Schwentner). Potem moram omeniti svojo obravnavo Jurčičeve posmrtne slave, kjer poskušam natančno in ob več novih podatkih uzgodbiti postavitev trojnega spomenika pisatelju. Morda gre posebej izpostaviti podpoglavje Cvet in sad notranjskega narodnega praznika, doslej širši javnosti malo ali povsem nepoznano nabirko za Jurčičev spomenik, ki je v letu pisateljeve smrti stekla na pobudo gorečih domoljubov v Dolnjem Logatcu. Ali medpoglavje o Jurčiču v podobi.

Sicer pa bi med t. i. novostmi najbolj izpostavila obravnavo Jurčičevega pripovedništva kot celote, kjer skušam na svoj način in kot (ženska) literarna zgodovinarka, v neobhodnem polilogu s poprejšnjimi literarnozgodovinskimi študijami in brez izključevanja že poznanega, ponovno in kar se le da temeljito (pre)brati, (pre)misliti, (o)vrednotiti, (re)interpretirati in v širokem risu, tj. od ustvarjalnih pobud prek celotnega procesa snovanja do recepcije, »oživiti« njegove povesti in romane. Med drugim pokažem, kako se skozi čas (v povezanosti z narodnim emancipacijskim procesom) emancipirajo in opolnomočajo jurčičevski književni liki; od Jurija in Domna prek predkafkovskega zemljemerca Adama vse do Lovreta, Štefana in Lisca. Tu gradim tudi na strategiji uporabe aptonimov, ki se izkaže za eno od prepoznavnih pripovednih strategij Josipa Jurčiča.

Drugače kot doslej se lotevam Jurčičevega humorja, ki ga razumem kot eno od pomembnejših črt njegove avtorske poetike, in ob obravnavi tako krajše kot daljše proze analiziram širok razpon jurčičevskega dovtipa, ki gre od blage, mehke komičnosti prek ostrejših bodic na različne socialne stanove do karikiranih prikazov življenja, ljudi, odnosov med njimi. Zagovarjam stališče, da Jurčičevo navdušenje nad t. i. originali, posebneži, ki v mojem pogledu skozi Jurčičevo pripovedništvo in skozi čas organično rastejo eden iz drugega, ni toliko odraz njegovega romantičnega naziranja kot sredstvo ostre kritike, a tudi emancipatornega in demokratičnega duha.

V sklepnem poglavju, ki sem mu dala obliko nekakšnega cvetnika, pa skušam zlasti s pomočjo pisateljevih (do)mislic, kakor sem jih nabrala s pomočjo njegovih beležnic, pred bralcem še nekoliko razgrniti njegov miselni svet, da bi stkala vezi med (našo) aktualnostjo ter prostorom in časom njegovega časa.

Knjigo ste razdelili na pet vsebinskih sklopov: Josipa Jurčiča posmrtno življenje (Od Pajštbarjevega Jožeka do narodnega apostola), Josipa Jurčiča tùzémsko življenje, Dovolj je spomina: me povesti pojó in Še o Jurčičev(sk)em humorju in Jurčičeve (do)mislice. Zakaj ste se odločili najprej predstaviti konec Jurčičevega življenja in šele nato kronološki potek njegovega življenja in ustvarjanja?

Obstajajo vsaj trije močni razlogi. Spogledovanje z Jurčičevo analitično pripovedno tehniko. Dejstvo, da je po Jurčičevi smrti v slovenski izobraženski in širši javnosti zavladala prava »evforija«, ki je bogato dokumentirana in je preprosto ni bilo mogoče spregledati. In tudi neka potreba, nuja, da avtorja, s katerim bom nato dneve in noči vodila dialog, tako zase kot za bralca najprvo obudim v življenje. Kajti literatura je življenje! Zdi se mi, da je to takó krasno v svoji strokovni recenziji knjige pred njenim izidom povzel prof. ddr. Igor Grdina, ko je zapisal, da sem želela v literarno zgodovino s svojo knjigo zavedno vložiti »svoj stih« in da [m]onografija ne poskuša biti definitivno poročilo, kar bi dejansko pomenilo posmrtno avtopsijo, temveč nekaj živega, nekaj, kar je odprto v nadaljevanje.«

V knjigi pišete: »Razpetost med (malo)mestnim in vaško-kmečkim bo odločilno zaznamovala njegovo pisanje in mu postala nekakšno programsko osišče vsega leposlovnega ustvarjanja.« V kakšnem smislu in med katerimi deli je zaznati to razpetost, premik od vaško-kmečkega do malomeščanskega?

Na kratko, v praktično vseh. Mislim seveda na nezadržno željo Lovretov, Adamov (svetopisemsko ime Adam se povezuje s pomeni ,tla, zemlja‘!) ali pa Liscev, da bi si odmerili svoj kos zemlje in »zagospodovali« na njej.

Kako je na Jurčičevo ustvarjanje vplival njegov ded, ki je kot vemo, vnuku pripovedoval veliko življenjskih zgodb, Jurčič pa je leta 1863 v Kmetijskih in rokodelskih novicah izdal tudi svoj prvi pripovedni cikel Spomini na deda?

Ded pa tudi brihtneži iz rodne Muljave in bližnje okolice pisatelju predstavljajo živo vez z nekdanjimi časi in s tem s skupnostnim spominom, s katerim se sam nato za vselej poveže skozi svoje pisanje. Kakor nam spominsko pričuje pisateljev prijatelj in sodobnik Fran Levec, je ded »branju vešč, vnuku svojemu pripovedoval razne dogodbe in pripovedke ter s temi budil domišljijo njegovo«. Pri dedovem pripovedovanju (a tudi študiju zgodovine) so torej žlahtne korenine, iz katerih se skozi čas plodovito razraste in avtorsko individualizira pripovedništvo Josipa Jurčiča.

Jurčič se je že v mladosti srečal z Levstikovim Popotovanjem iz Litije do Čateža, kjer je Levstik razgrnil program t. i. mladoslovenskega leposlovja, kjer piše, da bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih in na podlagi domačega življenja, torej tako, »da bi Slovenec vidil Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu«. Danes Jurčiča v šoli pogosto jemljemo v roke ravno zaradi njegove domnevne preprostosti. Zakaj je po vašem mnenju tako aktualen pri mladini, odrasli pa ga velikokrat dajemo v pozabo?

Odgovor, zakaj ga bere mladina (če je pri njej tudi aktualen, pa ne vem, pravzaprav se bojim, da ne prav zelo), je po mojem dokaj preprost: ker ji ga namreč v okviru šole največ dajemo v branje. Je pa skrajno podcenjujoče do Jurčiča, če rečemo, da je preprost ali pa celo otročji (tako stališče je tudi povsem ahistorično!). Pomislimo samo, koliko generativnih vzorcev slovenske proze je svojčas ustvaril!

Josip Jurčič

Jurčič je bil zelo dejaven tudi na novinarskem področju. V vašem delu lahko beremo, da je 10 let urejal Slovenski narod, veliko je pisal o Slovenski matici in Mohorjevi družbi, s Stritarjem je urejal Zvon, v Sisku pa pomagal urejati Südslavische Zeitung. Kako je po vašem mnenju vplival na novinarstvo kot ga poznamo danes?

Josip Jurčič je novinarstvo in urednikovanje v zadnji tretjini 19. stoletja postavil na profesionalne temelje. S tem ko je iz Slovenskega naroda napravil dnevnik, pa je spodbudil tudi hitrejši pretok informacij. V knjigi ga na nekem mestu primerjam z (mlado)nemškim pisateljem in političnim novinarjem judovskih korenin Karlom L. Börnejem, ko gre za pisateljsko svobodo, idejo širjenja demokracije oz. svobodo izražanja kot elementarno človekovo pravico.

Na nedavnem simpoziju  o Josipu Jurčiču, ki sem ga soorganizirala in se je uspešno odvil v Atriju ZRC SAZU, sta Jurčiča kot urednika, pisateljskega novinarja in časnikarja vsak s svojega stališča in pronicljivo predstavila dr. Bernard Nežmah in dr. Janez Markeš, ki sta izpostavila pomen njegovega novinarskega dela v kontekstu nastajanja slovenske meščanske javnosti ter njegov prispevek pri vpeljavi uredniških standardov ter novinarskih oz. publicističnih žanrov.

Jurčičev roman Deseti brat velja za prvi slovenski roman. Zakaj se je ravno Jurčič razvil v najpomembnejšega predstavnika slovenske zgodovinske povesti oziroma romana?

To vprašanje bi zahtevalo ne samo veliko prostora, ampak tudi časa za ustrezno razlago. A bi na kratko in nekoliko s pomočjo Levstika (to pa velja za Jurčičevo umetniško prozo v splošnem) dejala takole: zato, ker se je preprosto zavedal, kako pomembno je najprej poznati »podloge«, kaj so »vogelni kamni« literarnega snovanja, kako torej narod sploh (raz)umeva svet, in znal odtod ubrati ravno pravšnjo pot, oplemeniteno z lastno imaginacijo in intelektom. Razen tega je znal opazovati svet okrog sebe in imel je očitno (navkljub domnevni mladosti) dovolj življenjskih izkušenj.

V knjigi pišete tudi o Jurčičevih nesrečnih ljubeznih. Ali mislite, da so ga ravno nesrečne ljubezenske izkušnje oblikovale v avtorja, kakršen je bil?

Verjamem, da so njegove ljubezenske izkušnje ali kar nesreče svojevrsten odvod našle v njegovi literaturi, ki takó dobiva avtobiografsko obeležje. Na(ro)dobudni Jurčič je znal to izkušnjo najbolj spretno in avtentično projicirati v svoje like, v njih trpko zavedanje o nepremostljivosti socialnega prepada, ki zeva ne samo med Lovretom in Manico, a tudi Franico in Štefanom, lepo Kodranovo Katrico in Adamom, doktorjem Zobrom in Alojzijo Langmann ali Lino in zemljemercem Liscem.

Jurčič je izpostavil tudi pomen lepoznanstva: »da pisatelj, lepo idealno obrisovaje svet in mnogovrstne strani človeškega srca, našo domišljijo zbuja ter nas tako razveseljuje in podučuje.« Ali mu je to v njegovih delih uspelo doseči?

Navajate Jurčičeve besede iz njegovega prispevka »Pomenki o domačih rečeh«, objavljenega v Slovenskem glasniku 1866. Verjamem, da ja, vendar je po Jurčiču »poduk« zgolj posredni namen literature. To se pravi, da na področju lepoznanstva nikakor ne zagovarja kakega vsiljivega moraliziranja, čeprav »poduka« ne izključuje. Jurčič namreč literaturo razumeva estetsko. Prav tako o njej premišlja v povezavi z nalogo kultiviranja jezika in pred sabo ima vso namembno javnost, t. i. ljudstvo in omikance.

Ob izidu romana Deseti brat so glavnemu junaku mnogi očitali pasivnost, Štefan Barbarič pa piše, da Kvasova pasivnost za sodobnega bralca ni moteča. S katerim mnenjem se strinjate vi?

Zame je Lovre Kvas nadvse aktiven junak, in to v svojem čustvovanju. Kot pišem, je »aktiven v čustih« in »je dejaven navznoter«. Navajam Jurčičeve izpiske iz berila Goetheja in pomenljivo notico iz beležnice (1864), na katero se je pisatelj verjetno skliceval v pismu Levstiku in govori ravno o t. i. pasivnem, trpečem junaku romana.

V čem se Jurčičeva Lepa Vida, ki je leta 1877 začela izhajati v Stritarjevem Zvonu, razlikuje od vseh drugih del z enako tematiko in zakaj se je po vašem mnenju toliko slovenskih avtorjev sploh odločilo predelati motiv Lepe Vide?

Lepovidski motiv je prepoznaven slovenski motiv. Zame sploh eden najlepših motivov, s čimer mislim zlasti na Vidino nezadržno hrepenenje. Mar ni po svoje logično, da se je Jurčič sredi 70. let 19. stoletja končno odločil poseči tudi po njem? To pravim zaradi njegove zavezanosti narodnotradicijski snovi, iz katere je ves izšel. Lepa Vida je že s Prešernom postala stalni literarni motiv v slovenski književnosti, za Jurčičem so po tem motivu posegli npr. Josip Vošnjak, Ivan Cankar, France Bevk, Boris Pahor pa še kdo. Kako se Jurčičva Lepa Vida razlikuje od ostalih Lepih Vid? V pobudah za nastanek, v načinu aktualizacije, po svojem psihološkem ustroju … Kakor skušam še pokazati, Jurčičeva Lepa Vida naposled niti ni več podoba Lepe Vide; pahnjena v pekel izgubi življenjsko moč in nič več ne hrepeni. Jurčičeva Lepa Vida je Vida, ki je »dohrepenela«.

Pišete, da je Jurčičev satirični dovtip prepoznavna oblika poteza njegovega literarnoumetniškega izražanja oziroma avtorske poetike. Kje je Jurčičev humor najbolj izrazit?

Vsepovsod. Le da ga je nekje treba razbrati zelo med vrsticami. V zgodnejšem pripovedništvu (npr. Spomini na deda) in povestih Jurij Kozjak ali Kloštrski žolnir pisatelj proži bodice na meniški, duhovski stan (in ni nikoli žaljiv), v povesti Hči mestnega sodnika ali romanu Doktor Zober se loteva (malo)mestnega in trškega stanu, v kratki prozi (npr. Božidar Tirtelj, Vrban Smukova ženitev itd.) pa šaljivost stopnjuje do bridkih in grenkih tonov, tako da se mnogokrat sprevrže v tragikomični smeh, vse tja do parodično-satirične karikature, Kozlovske sodbe, ki je z Jurčičem postala nekakšen simbol slovenske bedarije.

Na katere pisateljice in pisatelje je imel Jurčič s svojimi idejami in pisanjem največji vpliv?

Določen vpliv je moral imeti na vse poznejše tvorce slovenskega romana, zgodovinske povesti in kratke pripovedne proze in seveda dramatike, saj mu gre tudi tu prvenstvo. Torej na Kersnika, Tavčarja, Antona Kodra, ki se je sploh zgledoval pri njem, na tvorce turške povesti Jakoba Sketa, Jurija Vraniča, Franca Valentina Slemenika, Frana Zbašnika ali npr. Ivana Laha, Črtomirja Zorca itd. Svojevrsten dedič Jurčiča je gotovo tudi véliki Cankar.

Knjigo Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa, ki je izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.