Stephen King, John F. Kennedy in James Franco so imena, ki (ne le) v ZDA jamčijo za uspeh vsakršnega literarnega ali filmskega projekta. Atentat na priljubljenega demokratskega predsednika je v hipsterskem drugem desetletju 21. stoletja bolj kot motivno vir navdiha zaradi estetike s preloma 50. in 60. let 20. stoletja, ki jo na vsakem koraku obuja sodoben retro čas. Vintage je zadnja leta (že spet) zelo seksi. Petdeseta/šestdeseta so in. James Franco je novi James Dean.
4. aprila letos so si Američani lahko ogledali zadnjo, osmo epizodo televizijske miniserije z naslovom 11.22.63. Gre za ekranizacijo romana 11/22/63 Stephena Kinga iz leta 2011. Nenavadni naslov je pravzaprav le suhoparen zapis datuma 22. november 1963, ko je bil ustreljen John F. Kennedy. 849 strani dolg roman je bil kar 16 tednov bestseller na lestvici New York Timesa, leta 2012 pa je prejel vsaj štiri ameriške ali angleške literarne nagrade za najboljši roman v žanru znanstvenofantastičnega trilerja. Za njegov nastanek je avtor natančno preštudiral sleherno malenkost iz zgodovinskih dokumentov s konca 50. in začetka 60. let. Obiskal je Dallas v Teksasu, kjer se je zgodil znameniti umor, poizvedel npr. za cene piva in friziranja v tistem času, naštudiral oblačilno kulturo, proučil časopisne arhive in vse teorije zarote, ki krožijo okoli slavnega atentata.
Srednješolskemu učitelju angleščine Jaku Eppingu, v seriji ga igra James Franco, v življenju ne gre najbolje. Kot sveži ločenec dnevno obeduje v stari okrepčevalnici umirajočega Ala Templetona (Chris Cooper) in ta mu nekega dne razkrije, da je v njegovi gostilni časovni portal, ki ga lahko popelje v oktober leta 1960 (v romanu v leto 1958). Jake se odloči oditi na misijo, s katero bi izpolnil Alovo poslednjo željo in preprečil Kennedyjev umor. Skok v preteklost: po ulicah hodijo možje s klobuki in v oblekah s kravato, uglajeno počesani; po cestah vozijo velikanski thunderbirdi sladolednih barv in za njimi se ozirajo dekleta v živopisanih krilcih. Za najemnino ali nakup avtomobila Epping oziroma, kot si nadene ime v preteklosti, James Amberson odšteje (iz današnje perspektive gledano) drobiž. Dolarjev mu ne more zmanjkati, ker mu je Al Templeton zapustil beležnico z izidi športnih stav z začetka 60. let. Lahkotno vzdušje preteklih časov je ustvarjeno, a prične se zapletati: igranje z zgodovino se človeku maščuje (prvič skoraj takoj na začetku serije, ko mu – leta 1960! – zazvoni mobitel).
Kot vsak superjunak tudi James dobi pomočnika, mladega Billa Turcotta (George MacKay odlično odigra prestrašenega mladeniča, ki bi lahko postal junak, a ga režiserji v nadaljevanju pošljejo v smrt v norišnici, kar se zdi nekoliko nepotrebno – nemara pa zato, da ne bi zasenčil slave sijajnega selfie-promotorja Jamesa Franca?). Billu (izdajata se za brata) mora James kmalu izdati, da prihaja iz prihodnosti. Skupaj se vselita v stanovanje v hiši, v katero se je s svojo rusko ženo Marino (Lucy Fry) priselil tudi Lee Harvey Osvald (Daniel Webber), čigar morilski naklep skušata preprečiti, tako da prisluškujeta njegovim pogovorom z gosti večinoma ruskega porekla (ameriško-rusko »prijateljstvo« je v ZDA neizogibna literarna in filmska tema, ki pa po 9/11 vendarle ni več tako aktualna kot nekoč). Lee in Marina sta slabo izdelana lika: ona je tipizirana ruska ženička – stroj za rojevanje, njegovega značaja sploh ne moremo razdelati, ker je ves čas jasno, da je to »tisti« psihopat, ki bo streljal na ameriškega predsednika.
Silno predvidljivi odnosi med osebami so pravzaprav Ahilova peta serije. Potem ko James Amberson na šoli v mestu Jodie, kjer se zaposli kot učitelj, spozna nesrečno poročeno, a neustavljivo privlačno Sadie Dunhill (Sarah Gadon), je samo vprašanje časa, kdaj bosta čedni profesor, ki počne vse, samo poučuje ne, in seksi knjižničarka postala ljubimca. In nič manj predvidljiva ni nasilna reakcija njenega moža Johnnyja Claytona (T. R. Knight), ki kljub ločenemu življenju ne pristane na ločitev. Črno-bela karakterizacija ni skoraj nikoli poglobljena s sivimi odtenki, ki bi gledalcu omogočili, da bi tudi bad guye doživljal kot vsaj zanimive like. Iz tega izhaja tudi neutemeljenost in neprepričljivost zapleta v 6. epizodi miniserije, ko se Jamesov »brat« Bill najprej zaljubi v njegovo rusko ženo in nato še spoprijatelji z Oswaldom. James v strahu pred tem, da bi tudi Bill sodeloval pri atentatu na Kennedyja, poskrbi za njegovo prisilno hospitalizacijo (njena posledica je Billov samomor), njega pa zaradi velikih zaslužkov s stavami skoraj do mrtvega pretepejo, zaradi česar začasno izgubi spomin. Amnezija je bolj komedijska kot tragiška strategija in ne ravno najbolj domiseln suspenz pred finalnim dejanjem – preprečitvijo atentata.
In končno nastopi usodni datum: 22. 11. 1963. James in Sadie se prebijata skozi prepolne mestne ulice, kamor se zgrinjajo ljudje, ki bi si radi ogledali sprevod, v katerem se bo skozi teksaško mesto popeljal ameriški predsednik. S težavo jima uspe prisopihati v podstrešno skladišče visoke stavbe, z okna katerega ima Oswald Kennedyjevo vozilo že na muhi. Seveda gre na tesno, na sekunde. James ustavi Oswalda, a ta ubije Sadie. Tu bi se zgodba lahko končala, toda zgodba se nepričakovano nadaljuje z velikanskim preobratom: James se vrne v leto 2016 in ugotovi, da so razmere po spremembi preteklosti postapokaliptične, posledica ravno Kennedyjeve politike. Ne preostane mu drugega, kot da se vrne v leto 1960 in prepreči vsaj Sadiejino prezgodnjo smrt (s tem, da prepreči njuno razmerje oziroma znanstvo). Nato se vrne v sedanjost in obišče podelitev literarnih nagrad, na kateri je tedaj že 80-letna Sadie (Constance Towers) slavna pisateljica, on pa moški v najboljših letih. Zaprosi jo za ples in epizoda se zaključi s Kingovimi verzi:
We did not ask for this room or this music; we were invited in.
Therefore, because the dark surrounds us,
Let us turn our faces toward the light.
Let us endure hardship to be grateful for plenty.
We have been given pain to be astounded by joy.
We have been given life to deny death.
We did not ask for this room or this music.
But because we are here, let us dance.
Pocukran konec je očitno namenjen pomiritvi (ameriškega) občinstva, ki po ogledu poslednjih taktov trilerja nemara ne bi moglo zaspati, če bi se končal tako krvavo, kot krvavijo liki v vseh osmih epizodah. Jasno, serija je spisana obrtniško spretno, dogajanje je napeto (kaj drugega bi pri Stephenu Kingu sploh lahko pričakovali!), scenografija in kostumografija 60. let sta perfektno stilizirani in estetizirani. Velika slabost zgodbe je, da v zadnji epizodi ni pojasnjeno, zakaj naj bi se svet po preprečenem atentatu na Kennedyja spremenil v postapokaliptično puščavo. Glavna pomanjkljivost projekta pa je razvlečenost: menda so načrtovali celo deset epizod, a že v osmih se gledalec na trenutke na smrt dolgočasi. Uro in petdeset minut dolg film bi bil čisto dovolj. Tudi krvavenja je kljub žanrskim zahtevam za spoznanje preveč. Gledalec sicer verjame, da je igranje s preteklostjo nevarno; serija ves čas poudarja, da se zgodovina junaku maščuje, a vse premnogo je neprepričljivih in stereotipno zastavljenih kriminalcev, ki na vsakem koraku prežijo za nesrečnim učiteljem. In ko smo že pri učitelju, šoli in šolski knjižnici … V seriji je videti, kot da profesorji književnosti živijo strašansko razburljivo življenje superjunakov, ki le tu pa tam skočijo v razred, očarajo dijakinje z branjem kakega odlomka z lista, mimogrede poflirtajo s knjižničarkami in učiteljicami, pokramljajo z ravnatelji, sicer pa ves svoj preostali čas rešujejo svet. James/Jake je kot profesor angleščine vznemirljiv zlasti v vlogi detektiva; v njegovih rokah je ves čas pištola, knjiga nikoli. Branje torej ni seksi?
