Vetrne skulpture
Zrak je običajno neviden.
Prav takšen je »jetnik nevidnih viher, večno bega okrog zemljé, viseče v zraku«. Vendar pušča sledi.
Ko se zrak razširi in ohladi, se vodni hlapi kondenzirajo v majcene kapljice, dovolj lahke, da ostanejo v zraku, kjer jih zadržuje vrtinčenje drugih gibajočih se molekul. Petdeset milijard teh majcenih solzic bi komajda napolnilo čajno skodelico, vendar pa nudijo barvilo, s katerim veter pušča svoje sledi in riše diagrame atmosferskega pretoka po nebu. To je snov oblakov.
»Oblaki so bili nekoč prestoli bogov; na njih so klečali angeli in počivali svetniki.« Prav steber oblakov je vodil Jude iz Egipta, drug pa je prekril shodni šotor, ko se je bog razkril svojemu ljudstvu. To je nanje napravilo tako velik vtis, da je 1300 let pozneje apostol Pavel v svojem prvem pismu razuzdanim Korinčanom spomnil na to, da »so bili vsi naši očetje pod oblakom«, s čimer je imel v mislih stanje milosti, ne pa sumničenja.
Pozneje je koncept oblakov izgubil svojo vzvišenost in postal simbol greha. In šele v začetku 19. stoletja so ljudje začeli gledati na oblake kot na naravni pojav.
Prvi med njimi je bil ljubiteljski vremenoslovec Luke Howard, ki je »v korist poljedelstva in navigacije« uporabil Linnejev sistem klasifikacije pri atmosferskih pojavih. Zamislil si je širše rodove oblakov in običajne oblike oblakov lepega vremena poimenoval po latinskih besedah Kumulus, kar pomeni »kup ali gomila«, Stratus oziroma »plast« je nadel ime tistim, ki se raztezajo kot odeje, ter Cirus, kar pomeni »koder ali pramen«, štrenastim progam na večjih višinah. Nadalje jih je opisal z besedami alto za visoke oblake ter nimbus za tiste, ki nosijo dež. S tem skromnim besednjakom je lahko opredelil celotno zbirko oblakov in ustvaril odlično naravno taksonomijo, ki je temeljila tako na strukturi kot na vedenju in danes vsebuje deset rodov ter šestindvajset vrst oblakov.
Največji rod je Cirus in predstavlja veličastno elito med oblaki. To so »trepalnice« sonca, vidne tristo kilometrov daleč, ki ohranjajo tople barve dneva še dolgo potem, ko so nižji oblaki že sivi. Razpršeni so in sestavljeni večinoma iz snežink, ki nastanejo približno na višini desetih kilometrov in se večajo, ko se spuščajo skozi zgornje plasti troposfere, medtem ko jih veter razpihava v dolge proge ledene pene.
Cirusov je pet vrst. Cirus fibratus je neizrazit in ohlapen; Cirus uncinus je spleten iz razločnih niti; Cirus spissatus je nekoliko gostejši, kot bela preproga z razcefranimi robovi; Cirus floccus je podoben ohlapnim šopom bombaža; Cirus castellanus pa gradi visoke utrdbe.
Bližnja sorodnika teh vetrnih peres sta dva nekoliko bolj snovna rodova. Cirokumulusi so sestavljeni iz enakomernih valovitih vzorcev ledenih delcev na vodilnem robu tople fronte; delijo se na čopaste Cirokumulus floccus; majhne lečaste Cirokumulus lenticularis; parapete Cirokumulus castellanus, in čudovito nakodrane Cirokumulus stratiformis, ki celotno nebo prekrijejo z valovitim vzorcem. Mlečne Cirostratuse, visoke svilnate tančice kristalov, pa poznamo v samo dveh oblikah; to so lasati Cirostratus fibratus in nekoliko srhljivi Cirostratus nebulosus, ki narišejo obstret okoli sonca.
Nižje od petih kilometrov višine ležijo vlažne odeje neba. Najvišji med njimi je Altostratus, ki je dovolj redek, da sonce še sije skozenj in se zdi, kot bi gledali skozi zdrobljeno steklo. Ne deli se v vrste, je pa pod njim več vrst Stratokumulusov; najbolj znan je Stratokumulus stratiformis s svojo nepretrgano krošnjo, podobno strehi šotora z nepravilnimi gubami svetlobe in teme čez tkanino. Ko se ti oblaki zgostijo, lahko postanejo Stratokumulus castellanus, če pa se delijo in razdrobijo, bolj verjetno nastane Stratokumulus lenticularis.
Pod vsemi leži brezobličen in preprost Stratus, najstabilnejši med oblaki. V svoji najboljši izdaji je turoben modro-sivi pršec, ki se dotika tal kot Stratus nebulosus ali škotska meglica, »torijska megla nižjih plasti«. V najslabši izdaji postane mrki rod Nimbostratus, katerega edina vrsta navadno ustvarja neprekinjen dež ali sneg.
Vsi Stratusi so ravnodušni in se ne dajo motiti vetru ali dvigajočim se zračnim tokovom. Nastanejo takrat, ko zrak mirno leži nad hladnejšo plastjo blizu tal. Nasprotne razmere pa ustvarijo dinamične Kumuluse, skrajneže v družini.
Kumulusi so navpični oblaki, ki jih ustvari vroč, dvigajoč se zrak; kapice na vetrovih, ki pihajo naravnost navzgor iz zorane zemlje ali parkirišč. Navadno se pojavijo sredi sončnega dopoldneva kot potepuške koprene Kumulus fractus in se nato spremenijo v izrazitejše Kumulus humilis, ki zrastejo kot puhaste zeljnate glave na polju poletnega neba, vsi na isti višini. Včasih se zberejo vzdolž obale, podobno kot ovce, ki ob ograji skupaj smukajo travo in označujejo rob zemljišča. Valijo se, rastejo in se spreminjajo, polni evolucijskega zagona.
Te pogoste in razmeroma ponižne vrste Kumulusov mutirajo, če le dobijo priložnost in dovolj vlage, v bolj ambiciozne Kumulus mediocris in, kadar rastejo navpično, v domišljave Kumulus congestus. In če se ti vzpenjajoči oblaki razširijo dovolj daleč in se dvignejo dovolj visoko, iz njih nastane nov rod, Altokumulus, ki se ponaša z nekaterimi redkimi in vpadljivimi vrstami. Med njimi so, na primer, plastnati Altokumulus stratiformis, ki ustvarjajo čudovite sončne zahode; Altokumulus floccus z učinkom težke kosmate preproge; in, kadar je oblika kopnega spodaj ravno prava, zanimivi Altokumulus lenticularis, ki so sploščeni v obliko mandlja ali letečega krožnika in se nenehno pojavljajo v časopisih.
Vse te nestabilne vrste ustvari dvigajoča se toplota. Začno se z naključnimi in tekmovalnimi vrtinci, vendar rastejo in se spajajo ter na koncu postanejo del energetskega sistema, ki je dovolj kompleksen, da bi mu skoraj lahko pripisali lastni metabolizem. Najbolj živahni in organski od vseh teh nebesnih bitij so oblaki rodu Kumulonimbus, ki ustvarjajo nebrzdane superstrukture in predstavljajo sam vrh svojega poklica.
Nevihtni oblaki so dveh vrst; eni so plešasti in drugi zaraščeni. Kumulonimbus calvus ima visoko, gladko teme, veličastnejši Kumulonimbus capillatus pa je okronan z umetelno pričesko, ki se lahko v svoji najbolj impresivni obliki razvleče v velik oster vrh ali obliko nakovala, ki je znanilec zrele nevihte.
Nevihta je živa stvar, organizem z določeno in zlahka prepoznavno obliko. Stoji na vznožju hladnega, močnega dežja in počasi tipa po svoji poti s kotalečo se nevihto pred seboj in pršcem v ozadju. Po vsem njegovem telesu se dviga piš toplega zraka in se ob glavi razplamti v nakovalo ledu in toče. Anatomija je značilna in dobro definirana. V morfološkem smislu je razdeljen tako, da bi skorajda lahko prepoznali telesne dele. Vedenjsko je edinstven v neživem svetu in se upira težnji večini anorganskih sistemov, da bi zdrsnil v negibnost. Nevihte nekaj počno, se gibljejo ter izmenjujejo snov in informacije s svojim okoljem. Celo razmnožujejo se, saj ob robovih ustvarjajo hčerinske nevihtne celice, ko starševski oblaki prehajajo iz zrelosti v senilnost in propad.
Na svojem vrhuncu nevihta hlasta za svežim, toplim zrakom. Posrka ga vase, nato pa s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro pošlje navzgor do nakovala na višini desetih kilometrov, ki ga doseže v manj kot petih minutah. Nato se zrak spet spusti skozi tkanino nevihte in ustvari ogromne strižne sile ter električna polja.
Leta 1938 je med tekmovanjem jadralnih letal nad sredogorjem Rhön v osrednji Nemčiji pet tekmovalcev poletelo v takšen oblak, da bi jih poneslo navzgor. Posrkal jih je neposredno v svoje divje osrčje, kjer so jim letala razpadla. Vsi so skočili s padalom. »Posledice so bile strahovite. Namesto da bi nežno padali, je padala napel veter in poneslo jih je navzgor. Leteli so vse višje v vse bolj hladne oblake. Naj so se še tako trudili krmariti z rokami in nogami, niso mogli ubežati tuleči sili vetra. Ogromne dežne kaplje so jih premočile v nekaj minutah. Toča jim je bičala obraze … preživel je samo eden, in še ta močno poškodovan.« Težko si predstavljamo muke preostalih letalcev. Na višini več kot deset kilometrov jih je zamrznjene premetavalo kot žive ledene sveče in so jih mikastile strele, dokler se nevihta ni naveličala svoje igre in je odvrgla njihova trupla.
V takem primeru je veliko bolje ne odnesejo niti večja letala. Med drugo svetovno vojno je eskadrilja osmih povsem naloženih bombnikov, ki so bili iz Avstralije namenjeni proti severu, poletela v linijo Kumulonimbusov. Iz nje sta prišla samo dva.
Včasih – navadno takrat, ko vzdolž nevihtne linije blizu polarne fronte preži več viharjev – oblaki razvijejo temne, povešene mošnje, po katerih prepoznamo posebej nevarno vrsto – Kumulonimbus mamma. Ti pogosto zrastejo v stolpe, ki se dvignejo nad nakovalo, se prebijejo skozi visoki vetrni stržen in prebodejo stratosfero, pri čemer ustvarjajo inverzije in izjemne razlike v tlaku. V navpičnih smereh se začno pretakati močni tokovi. Morda zaradi silovitih razelektritev, ki jih spremljajo, se žepi zraka začno obračati in iz vznožja takega oblaka se spusti temen lijak, ki se vrti in ustvari najbolj silovitega in grabežljivega od vseh viharjev – tornado.
Ime prihaja iz latinske besede tornare, »vrteti se«. V delih Plinija, Seneke in Lukrecija najdemo nazorne opise vrtečih se vetrov. Rimljani so poznali tudi razelektritve, ki spremljajo takšne motnje, in najsvetlejše imenovali prester, kar morda pojasni ime, podeljeno srednjeveškemu kralju, ki naj bi vladal prekrasni deželi nekje v Aziji. Čeprav naj bi bil nesmrten, so ga podaniki lahko videli samo trikrat na leto. »Prester (Prezbiter) Janez živi večno, s svojo glasbo v gorah in čarovnijo na nebu.«
Najstarejši zapis o tornadu je verjetno tisti iz leta 600 pr. n. št. Prerok Ezekiel ga je opisal kot »nevihtni veter, ki je prihajal s severa, velik oblak in plapolajoč ogenj in okrog njega sijaj; iz njegove srede nekakšno iskrenje.« Tornade, polne peska, okoli katerih bliskajo strele, še vedno vidimo v Izraelu in Avstraliji, pa vse do Moskve in Fidžija. Prebivalcem obal Črnega morja so znani kot glasna trompa, tistim na Baltiku pa kot ognjevita skypompe. V Franciji jim pravijo tourbillon in na Kitajskem piao. Gojišče najsilovitejših tornadov pa so Velike planjave Severne Amerike.
V »aleji tornadov«, ki poteka skozi Kansas, Oklahomo in Missouri, se jih iz vznožja nevihtnih oblakov, ki spomladi in zgodaj poleti nastajajo ob popoldnevih, izvije več kot sedemsto, ko vroč, vlažen zrak iz Mehiškega zaliva trči ob hladne, suhe polarne mase na severu. Ti zaletavi majhni vetrovi so večinoma majhnega obsega in kratkotrajni. Povprečen tornado traja manj kot deset minut in premaga največ nekaj kilometrov s hitrostjo, ki redko presega 50 kilometrov na uro. V približno petnajstih sekundah premaga ozko pot, navadno manj kot 150 metrov široko, in včasih poskakuje ter se komaj dotika tal. Toda kljub temu za seboj pušča razdejanje.
Zračni tlak v tornadu je nenormalno nizek in pade tudi za 150 milibarov, kar je enako nenadnemu povečanju nadmorske višine za 1500 metrov – kot bi New York v trenutku prestavili na višino Denverja ali pa London dvignili v redek zrak nad vrh najvišjega britanskega hriba Ben Nevis. Ta delni vakuum ustvari ogromne razlike v tlaku. Če za primer vzamemo kvadratni meter veliko stekleno šipo, je na njeni notranji strani tlak lahko tudi za tono večji kot na njeni zunanji strani. Ni čudno, da gume pokajo, plutovinasti zamaški letijo iz praznih steklenic in hiše včasih eksplodirajo.
Pilot, ki je med tornadom leta 1953 letel nad Wacom v Teksasu, je videl, »kako so steklena okna na obeh straneh ulice Main Street v valovih popokala. Nasprotni stoječa zidova sta se staknila, ko sta se zrušila na pasove s počasi vozečimi avtomobili, strehe pa so se zrušile v notranjost trgovin brez sten. Gledališče in šestnadstropna prodajalna pohištva sta počila po šivih kot počasne bombe in oba sta se takoj zrušila v zverižene kupe razbitin.«
Isto se zgodi z bitji, ki se ujamejo v lijak in nabreknejo kot baloni. Več zapisov priča o kokoših, ki jih grozljivo napihne in celo oskubi do golega. Razlog je morda v tem, da zrak, zatesnjen v peresih, dejansko eksplodira ob nenadnem padcu tlaka.
Čeprav se tornado pomika razmeroma počasi in mu z avtomobilom zlahka ubežimo, pa veter v peclju doseže zastrašujoče hitrosti. Nikoli jih niso izmerili – iz preprostega razloga, da merjenja ne prenese noben anemometer, ki se ujame v tornado. Toda daljinski radarski odčitki nakazujejo hitrosti vsaj 300 kilometrov na uro.
Junija 1953 je tornado, ki je zadel Worcester v Massachusettsu, uničil tri daljnovodne stebre. Inženirski izračuni, ki izhajajo iz prejšnjega preizkušanja jekla na teh strukturah, nakazujejo, da je morala biti hitrost vetra večja od 550 kilometrov na uro. Leta 1955 je dolino North Platte v Nebraski z zmerno hitrostjo prečkal tornado, za katerim so ostale sledi, ki jih je lahko ustvaril le vrtinec s hitrostjo 780 kilometrov na uro.496 Vremenoslovci, ki se ukvarjajo z dinamiko tako imenovanih »super« oziroma »nepredstavljivih« tornadov, pravijo, da lahko vetrovi v kritičnem stolpcu včasih dosežejo zvočno hitrost, torej 1220 kilometrov na uro.
Te ocene so morda previsoke, toda nihče ne dvomi v sile, ki jih ustvari kombinacija visokih hitrosti in nizkega tlaka. Pesek in gramoz odnese s takšno hitrostjo, da prodre v človeško telo kot krogle. Slamo pogosto kot puščice zapiči globoko v lubje dreves. Tornado je iztrgal stokilogramski jekleni tram, daljši od dveh metrov in na obeh koncih pritrjen s težkimi zakovicami; odneslo ga je dvesto metrov daleč, kjer se je šest metrov nad tlemi zaril v deblo topola.530 In v nekem skrbno dokumentiranem primeru je borovo desko odneslo naravnost skozi trden železen nosilec, ki je podpiral most Eads Bridge v St. Louisu.
Poznamo zgodbe o fižolu, ki so ga našli v rumenjaku jajca, v katerega je prišel skozi majhno luknjico, izvrtano v sicer nedotaknjeno lupino; o nepoškodovanih svečah, ki so se zarile v stenski omet; in celo o cvetlici, ki je obtičala globoko v leseni deski.
Moč teh orjaških sesalnikov je nesporna. V Oklahomi je tornado dvignil hišo, jo zavrtel za devetdeset stopinj in lično postavil poleg ceste. Drugo hišo v Kansasu je dvignil tako nežno, da je lastnik, »ki se ni zavedal, kaj se dogaja, čeprav je imel občutek, da ni vse v redu, odprl vhodna vrata, stopil ven in padel osem metrov globoko na tla.« Druge ljudi, ki imajo manj sreče, s hišami vred odnese visoko v zrak in izginejo brez sledu.
Konico zvonika na cerkvi v Kansasu je tornado skupaj z vremenskim petelinom odložil 25 kilometrov daleč. Iz vodnjakov in rek pogosto posrka vso vodo. Pet vagonov vlaka, ki je leta 1931 potoval skozi Minnesoto, je dvignil s tirov in vrgel v petindvajset metrov oddaljen jarek. Lokomotivo železniškega prevoznika Union Pacific Railroad je dvignil, v zraku obrnil in posadil na vzporedni tir, da je gledala v nasprotno smer.
Tornadi vsako leto zahtevajo na stotine življenj. »Ljudi in živali obglavijo, jih raztrgajo na koščke, napičijo na leteči les, pohabijo in iznakazijo, nosijo po zraku, jih slečejo in njihova telesa, ogabna zaradi črne blatne skorje, izpljunejo iz lijaka. Blato sili v oči, ušesa in nosnice preživelih in žrtev, medtem ko ran ne napolni samo blato, temveč tudi palice, kamenčki, listje, žeblji in trske.«
Ti trmasti vetrovi imajo očitno tudi smisel za absurd. Hišo razkosajo, kuhinjsko omarico pa odnesejo in odložijo nekje drugje brez ene same razbite posode. Vzmetnico posrkajo skozi okno kmečke hiše v Kansasu, ne da bi zbudili otroka, ki še vedno spi na njej. Prižgano petrolejko premaknejo tristo metrov daleč in jo odložijo še vedno prižgano, s samo malce zadimljenim steklom.
Poznamo zgodbe o konjih, ki jih je tornado odnesel tri kilometre daleč in spustil na tla brez poškodbe, in drugih, ki so v svoje veliko presenečenje pristali na vrhu skednja. Neki moški, ki ga je dvignil tornado, je »na poti proti nebu iztegnil roko, ki je zatipala konjski rep ali grivo (nenatančnost mu lahko v teh okoliščinah oprostimo). Trdno se je je oprijel, toda med svojim zračnim izletom se je ločil od konja in pristal s konjsko dlako v eni roki in svojim klobukom v drugi.«
Mlekaricam je ostalo samo vedro, ko je veter odnesel njihovo kravo; in ob neki nepozabni priložnosti je odneslo celotno čredo goveda, ki je bilo »videti kot ogromne ptice na nebu«. Dogodek je drug vremenoslovec pozneje opisal kot »čredo, ki jo je odneslo okoli sveta«.
Ko tornado prečka vodo, postane vodna tromba in še naprej dviga in premetava stvari, toda ker je voda redko tako topla kot kopno in ne nudi toliko upora, se zdi dogodek manj srdit. Tornado, ki je nastal leta 1935 v Norfolku v Virginiji, je doživel več preobrazb. Kmalu potem ko je začel uničevati mesto, »je prečkal potok in srkal vodo, dokler ni razgalil dna, nato pa v blato izvrtal jarek. Kot vodna tromba je metal majhne čolne na obalo, odtrgal del težkega pomola in – ko je bil spet tornado – uničil več stavb. Ko je prečkal Hampton Roads, se je spet spremenil v trombo, nato pa v tornado, ki je s tirov na ranžirni postaji pometel vozni park. Znova kot tromba je izpraznil še en potok in kot tornado poškodoval nekaj hangarjev na obali. Ko so ga nazadnje videli, je napredoval po zalivu Chesapeake kot tromba.«
Ko dosežejo kopno, se lahko v tornado preobrazijo tudi prave vodne trombe, ki dejansko nastanejo nad vodo. Toda večina se drži morja ali večjih jezer, kjer pridobijo lastni vodni značaj. Ta se od tornadov razlikuje po vznožju, ki je ožje in v povprečju meri dvajset metrov, vendar je ob gladini morja obdano z nenehno kaskado vode, ki je trikrat širša. To ni slana voda, ki pada nazaj v morje, temveč čista sladka voda, ki jo ustvarita ohlajevanje in kondenzacija dotekajočega zraka. Višje na trombi se zrak in voda dvigata po zunanji strani stožca in tečeta navzdol po osi v notranjosti.
Potniško ladjo Pittsburgh družbe White Star je leta 1923 sredi Atlantskega oceana zadela obsežna vodna tromba. Ogromna količina vode, ki se je nenadoma zlila nanjo, je uničila ladijski most in poplavila opazovalnico ter častniške kabine. Ladja se je morala ustaviti v mirnem morju, da so odpravili vso škodo.
Mornarji nikoli niso marali vodnih tromb. V 16. stoletju so nadnjo poslali moža, ki naj bi z nožem s črnim držalom poskušal grozeči »vodni pošasti« prerezati vrat. Poznejši morjeplovci so bili prepričani, da je nujno in učinkovito v trombo spustiti zrak z dobro namerjenim strelom iz topa. V resnici pa predstavljajo razmeroma majhno nevarnost, saj še zdaleč nimajo energije ali zlonamernosti tornada. Vsako leto jih vidimo na tisoče in večina jih obzirno postava v vročih, vlažnih brezvetrjih doldrumov in le redkim ladjam ali mornarjem povzroča težave.
Popoln primerek trombe, ki je leta 1896 nastala pred množico več tisoč ljudi na obali otoka Martha‘s Vineyard v Massachusettsu, je podrobno opisan. »Iz oblaka se je začel spuščati vrtinčasti lijak in ko je bil komaj izrastek, je voda na gladini začela divje brbotati in se dvigati v vrtinčasti gomili.« Ko sta se stožca srečala, je bila tromba visoka sto metrov ter na vrhu široka 250 metrov, na sredi 40 metrov in ob vznožju 75 metrov. Kaskada, ki jo je obdajala, je v premeru merila dvesto metrov in segala več kot sto metrov visoko; s svojo sladko vodo je zalivala jahte v bližnjem brezvetrju.
Dejstvo, da sta dva konca trombe nastala neodvisno in se na koncu spojila, nakazuje, da ju je že na začetku povezoval vrtinec, ki je postal viden šele, ko je notranji tlak dovolj padel, da se je pojavila kondenzacija. Tornadi se povežejo hitreje zaradi prahu in drobirja, ki jim že skoraj od začetka dajeta substanco. Kadar trdnih snovi ali vodnih hlapov ni, nastane popolnoma neviden vihar, ki v obliki prozorne zračne turbulence na letalskih poteh udari kot strela z jasnega.
Britanska barkentina Bel Stuart je takšnemu sovražniku padla v roke v prejšnjem stoletju ob obali Nove Škotske.
Vsi mornarji so bili po večerji na krovu, ko so opazili nenavadno spremembo na morju in nebu. Še vedno so razpravljali o njej, ko je morje pred njimi brez opozorila nabreknilo in se zlilo čez premec. Odneslo je podaljšan jambor skupaj z jadri, prednje jadro, poševnik in nosilec opazovalnice. V enem samem trenutku, se je zdelo, je od barke z razpetimi jadri v zmernem vetru in na blagem morju ostala samo ruševina.
Že majhen vrtinec toplote nad morjem, neopazen nekje v doldrumih, rodi najsilovitejše nevihtne vetrove.
Med orkani, cikloni in tajfuni ni razlike. Vse to so motnje, ki se začno kot območja nizkega tlaka na vročih točkah tropskih morij ob koncu poletja in zrastejo v ogromne spirale lačnega zraka. Na severnem Atlantiku se imenujejo orkani, v spomin na majevskega boga neviht Hunrakena; v Indijskem oceanu jim pravijo cikloni iz grške besede kýklos, ki pomeni »krožen«, vse odkar je sredi 19. stoletja predsednik pomorskega sodišča v Kalkuti prvič uporabil ta izraz; na Kitajskem jih imenujejo tajfuni, iz izraza tái fēng za »velik veter«; na Filipinih je baguoi, na Japonskem reppu in v Perzijskem zalivu asifat.
Začno se, ko se vroč, vlažen zrak v spirali dviga z morja in se pri vzpenjanju hladi in kondenzira. Razvijejo se oblaki, pade dež, energija se sprosti, zrak se segreje in pospeši vzgornjik. Razvije se območje nizkega tlaka in vanj plane še več vlažnega zraka pod kotom, ki ga določa vrtenje Zemlje. Spirala se obrača hitreje in ustvari centrifugalni učinek ter delni vakuum, ki prav tako srka zrak iz zgornje atmosfere v svojo sredico. Zrak se zaradi stiskanja ob spuščanju segreva in še dodaja k toploti v rastočem osrčju depresije. Kmalu ima sistem svojo lastno maso in vztrajnost. Postopoma preide iz depresije v tropski vihar in se začne premikati kot hitra vrtavka ter počasi krene v določeno smer. Najprej se pomika proti zahodu s soncem, a ko se vrti v smeri urinega kazalca na južni polobli ter v nasprotni smeri na severni, zdrsi stran od ekvatorja in se v dolgi paraboli postopoma odkloni nazaj proti vzhodu.
Vetrovi v tropskih viharjih pihajo z vsaj šestdeset kilometri na uro. V tej točki jih krstijo po abecednem seznamu, ki je še od druge svetovne vojne vseboval zgolj ženska imena, a so ga nedavno razširili, tako da si lahko David in Frederic delita krivdo z Betsy in Camille za objestno vedenje. Ko hitrost vetra doseže 120 kilometrov na uro, sistem – ne glede na spol – dobi oznako orkana, ciklona ali tajfuna.
Popolnoma razvit orkan je ogromen samovzdrževan toplotni stroj, stokrat večji od nevihte in tisočkrat močnejši od tornada. Navadna nevihta poletnega popoldneva ima energijo trinajstih atomskih bomb, odvrženih na Nagasaki. Uničevalni potencial večine orkanov je vsaj 25.000-krat večji. Vihar leta 1928 je v samo dveh urah na Portoriko odvrgel 2500 milijonov ton vode, a to je bil samo delček njegove zmogljivosti. Povprečen orkan izlije okoli 20.000 milijonov ton vode na dan, kar je energija, enakovredna 500.000 atomskim bombam.
Osrčje tega mogočnega bitja je »oko«. Kondenzacija več milijard kapljic v vročem zraku, ki se dviga okoli njega, predstavlja energijo, ki poganja stroj. Povprečno oko meri okoli dvajset kilometrov v premeru, obdaja pa ga kolosej oblakov, ki se dvigajo 10.000 metrov do stropa modrega neba. Zrak v njem je nenaravno miren in v njegovo zračno kletko se pogosto ujamejo ptice, ki z njim potujejo več tisoč kilometrov daleč, preden se umiri. Nizek tlak v očesu pritiska na bobniče, prinaša okus krvi v usta in posrka gladino morja v tri ali štiri metre visok hrib. Voda, ki jo okoliški vetrovi odrešijo spon, vdre z vseh strani, se razliva in se dviga v ogromnih curkih. »Na vseh straneh se kopiči v goratih piramidnih masah … brbota in se preobrača, kot bi jo mešali v gromozanskem kotlu.«
Povprečna življenjska doba orkana na Atlantskem oceanu je okoli devet dni in v tem času lahko premaga 5000 kilometrov ali več. Eden prvih znakov njegovega približevanja so opozorilni valovi, ki s hitrostjo več kot 50 kilometrov na uro potujejo pred njim. Ritem teh težkih valov je zlovešče počasen, saj se na oddaljene obale zlivajo le po trije ali štirje na minuto, medtem ko jih je v spečem morju navadno sedem do deset.
Naslednji simptom so prsti visokih ledenih cirusov, ki potekajo v isto smer, kot bi jih zbrala ogromna roka nekje za obzorjem. Nato barometer pokaže padec tlaka, ravna pregrinjala altostratusov zakrijejo sonce in začne se deževje. Težak črn stolp kumulonimbusa se približa kot zavesa pogube, ki jo naznanijo sunki vetra. Intervali med nalivi se skrajšajo, dokler veter in dež nista skoraj neprekinjena. Takrat prispe orkan sam in ne dopušča oddiha vse do varljivega brezvetrja očesa kakih 150 ali 200 kilometrov daleč.
Hitrost vetrov ni nikoli tako velika kot pri tornadih, vendar pa vetrovi vztrajajo več ur pri povprečni hitrosti do 150 kilometrov na uro. Na morju to zadostuje za nastanek več kot dvajset metrov visokih valov. Največji, ki so ga dejansko izmerili, je od vrha do dna meril 20,4 metra in je potreboval petnajst sekund, da se je prelil mimo vremenske ladje, ki se je leta 1961 znašla v bližini orkana. Toda izračuni kažejo, da tudi 25-metrski valovi verjetno niso redkost; na enega od takšnih, visokega 34 metrov, naj bi leta 1933 med tajfunom naletela ladja Ramapo na severu Tihega oceana, kar ni nemogoče.
Kadar pihajo orkanski vetrovi, vrhove valov odnaša v zavesah tako gostega prša, da mornar ne more vedeti, kjer se morje konča in začne zrak. Na kopnem z zemljo izravna posevke, ruva drevesa in uniči vse, razen najtrdnejših stavb. Vetrovi so najbolj siloviti v »nevarnem kvadrantu«, v tistem delu viharja, ki leži na desnem robu svoje poti na severni polobli. Najmočnejši veter, ki so ga kdaj uradno zabeležili med orkanom, je bil sunek s hitrostjo 295 kilometrov na uro pri zloglasnem orkanu Long Island Express, ki je leta 1938 pometal po vzhodni obali ZDA. Toda navijači orkana Camille, ki je po Mehiškem zalivu pustošil leta 1969, navajajo sunek s hitrostjo 347 kilometrov na uro.
Orkan Betsy iz leta 1965 velja za največjo naravno katastrofo, ki je kdaj prizadela ZDA. Povzročil je za več kot milijardo dolarjev škode. Toda njegov bes zbledi v primerjavi z brezimnim, zgolj srednje močnim ciklonom, ki je leta 1970 zadel obalo Bangladeša in po ocenah zahteval življenje 300.000 ljudi. Razlika je v učinkih, vendar ne neposredno vetra, temveč nevihtnih poplav, ki jih ti vetrovi ustvarijo.
Kadar se krožeča tropska motnja pomakne na kopno, gora vode v njenem oceanskem očesu shrumi na obalo kot plimski val in poplavi vse, kar leži štiri do šest metrov nad običajno gladino. Bengalski zaliv, kjer se Ganges izliva v morje, je naravna slepa ulica za takšne viharje, kar njihove učinke ob robu zaliva strašljivo ojača. Ocean se najprej za dvajset kilometrov umakne in razgali obalne plitvine. Nato se vrne kot rohneča, petnajst metrov visoka vodna stena, ki odnaša vse na svoji poti. Ciklon v Kalkuti je leta 1737 na svoji poti uničil 20.000 čolnov in utopil 200.000 ljudi. Katastrofa leta 1970 je to izgubo samo še povečala, saj je prizadela tudi prebivalce višjih predelov obale. Če ni mogoče zgraditi primerne obrambe ali spremeniti trenutne rabe zemlje na tem območju – in noben ukrep se ne zdi verjeten – je skoraj neizogibno, da bo naslednji večji ciklon vzel milijon življenj.
Katastrofalnim vetrovom dodajo svoje še naravne nesreče, ki ustvarijo svoje lastne vetrove. Ko je leta 1923 Tokio in Jokohamo prizadel potres in sprožil požare, ki so uničili obe mesti in vzeli 160.000 življenj, so grozo še povečali tatsumakiji oziroma »zmajski vrtinci.« To so ognjeni tornadi, ki so se izvili iz ogromnega oblaka dima in so pomorili še 40.000 ljudi.
Nekaj podobnega se je zgodilo leta 1815 na indonezijskem otoku Sumatra. V ognjeniku Tambora se je nakopičil ogromen tlak. Zgornjih 1250 metrov ognjenika je odneslo in nastal je krater s premerom deset kilometrov. Ob izbruhu in posledičnem plimskem valu je umrlo petnajst tisoč ljudi. Še več pa jih je umrlo zaradi tornadov, ki so se izluščili iz velikega oblaka, ki je več tednov visel nad otokom.
Ta izbruh je v atmosfero vrgel več drobirja kot katerikoli drug, ki ga poznamo. Oblak prahu je več sto kilometrov naokoli spremenil dan v noč. Madura, oddaljena 450 kilometrov, se je za tri dni potopila v temo, in ko so enkrat visoki vetrni strženi začeli enakomerno razpošiljati drobir po ekvatorju, so bili sončni zahodi po vsem svetu še ves preostanek leta posebno barviti.
V naši atmosferi se nič ne dogaja v osami. Karkoli se zgodi nekje na Gaji, se kmalu razve vsepovsod. Zrak prenaša sporočila in živčni sistem vetrov raznaša novice, nenehno prerazporeja Zemljin vzorec toplote in mraza ter ustvarja vremenske spremembe.
Knjigo Nebesni dih, ki je v prevodu Urške Pajer izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
