Tik pred izidom prvenca Sally Rooney Pogovori s prijatelji (2017, slovenski prevod Vesna Velkovrh Bukilica 2019) se je v Irish Independent o njej pojavil članek. Irska pisateljica sredi dvajsetih je opisana kot zrela, preudarna, ko pa pride do razgovora o velikem irskem pesniškem heroju, se razburi. »Sovražim Yeatsa! Mnogo njegovih pesmi ni prav dobrih, toda nekatere so očitno v redu. Toda kako je lahko postal irski literarni simbol, ko pa je bil tako grozen človek? Bil je velik oboževalec Mussolinija, res je verjel v fašizem, globoko je bil prepričan o ideji ‘plemiškega’ razreda /…/. In bil je v senatu. Ni bil samo neškodljiv čudak, ki je pisal poezijo. Ljudje v tej deželi ga napačno interpretirajo, in ko se o njem učimo v šoli, je to zgolj hagiografija.«
»Kdor ima rad Yeatsa, pač ni zmožen človeške intimnosti«
Če bi takšne izjave navajala uspešna debaterka, magistrica ameriške književnosti, ki je hkrati tudi urednica literarne revije Pikajoča muha (Stinging Fly), bi si mislili, da je ključni namen zbujanje pozornosti, toda ko tudi v romanu Pogovori s prijatelji, za katerega je Sally Rooney prejela odlične kritike ter bila nominirana za nagrade, kot sta mednarodna nagrada Dylana Thomasa in nagrada folio, naletimo na krcanje Yeatsa in povezovanje njegovega imena s fašizmom, se je ob tem vredno ustaviti. Osrednja junakinja romanesknega prvenca Sally Rooney – Frances, razsodno, inteligentno ter občutljivo dekle, ki med študijem v Dublinu začenja kariero pisateljice, svojemu več kot desetletje starejšemu ljubimcu Nicku, ki je povrhu še poročen, navrže, da je spala s tipom, ki je na zmenku citiral Jezerski otok Innisfree.
Ko Nick sredi pripravljanja večerje svojo Frances vpraša, kakšen je bil ljubimec, Frances preusmeri fokus in se osredotoči na irskega pesniškega heroja: »Kdor ima rad Yeatsa, pač ni zmožen človeške intimnosti,« odvrne. Od tod gre razmerje samo še navzdol; Frances ima občutek, da se je ponižala, da jo je Nick izkoristil, in da je z njo spal le zato, da bi se spravil s svojo ženo Melisso, ki sta jo s prijateljico in partnerko Bobbi srečali na enem izmed literarnih performansov. Nick z Melisso živi lagodno življenje višjega srednjega razreda, ki se mu kljub orgijam ki jih doživlja s Frances, ne bo odpovedal. Frances po tem pogovoru analizira situacijo, v kateri se je znašla: »Spoznala sem, da bo moje življenje polno navadnega, vsakdanjega fizičnega trpljenja in da v tem ni nič posebnega. Zaradi trpljenja ne bom postala nič posebnega, pa tudi zaradi pretvarjanja, da ne trpim, ne bom nič posebnega.«
Kratki, izbrušeni stavki z detajlno psihologizacijo likov so marsikoga navedli k zapisu, da Sally Rooney premore naraven talent za pripovedovanje. Toda za slavilnimi vzkliki starejših pisateljskih kolegic, kot so Celeste Ng ali Zadie Smith, ki je zapisala, da je »Navdušena nad prvenci, pri katerih ne moreš dojeti, da gre za prvenec … Pogovori s prijatelji naslika mnogoplasten, neustavljivo privlačen portret bistre študentke, ki se znajde sredi ljubezenskega razmerja s poročenim moškim«, se skriva cela plejada literarnih kodov. Če je s kritiko Yeatsa Sally Rooney inteligentno spregledala, da zahodni literarni kanon ni prost političnih interesov in je s tem okrcala tudi institucijo belega moškega (iz višjega razreda), pa se je vredno vprašati, z naslonitvijo na katere literarne predhodnike in predhodnice pisateljica gradi svoj kontradiskurz?
Milenijska pisateljica
Sally Rooney se pogosto primerja z romanopisko Rachel Cusk, predvsem zaradi prvoosebne pripovedi. Sama je sicer dejala, da obožuje pisateljice, kot sta Sheila Heti in Ben Lerner. Njeno pisanje spominja tudi na Michela Houllebecqua, predvsem v smislu spraševanja, kaj je tisto, kar se v neskončni akumulaciji kapitala ne komodificira? V hierarhiji literarnih identitet, iz katerih je zgrajeno pisanje Sally Rooney, pri čemer seveda ne gre pozabiti niti na marketinške oznake, kot so »Jane Austen prekariata« ali »Salinger za generacijo Snapchata«, je poimenovanje »milenijska« pisateljica primernejše kot »irska«. Če upoštevamo, da se v središču njenih romanov nahajajo občutki tesnobe, nezadovoljstva, nezadostnosti, jo lahko imenujemo tudi post-recesijska avtorica, katere romane, torej tudi njen drugi roman Normalni ljudje (2018, slovenski prevod 2019), beremo kot romantično tragikomedijo.
Poanta ni v zgodbi, temveč v karakterjih in medsebojnih odnosih. Čeprav se zdi, da se jim življenje dogaja, da se nahajajo v situaciji, kjer imajo na izbiro samo dvoje, uničiti svoje okolje ali pa sami sebe, nihanje med dvema skrajnostima roman povzdigne iz vsakdanje banalnosti na recimo temu metafizično raven. Zato imamo v improviziranih diskusijah občutek, da gledamo v zakulisje. K temu svoje dodaja ekonomično izrazje, katerega srž je v pravšnji meri razkritja in zamolka, s pomočjo katerega odpre prostor bralčeve interpretacije. V zaključnih poglavjih romana Normalni ljudje, ki je upovedan z glasom Marianne, inteligentne in nepriljubljene srednješolke, katere mati je odvetnica, ter Connella, priljubljenega dijaka, katerega mati je snažilka na Marianninem domu, Connell in z njim tudi pisateljica sicer prehitita mnenje bralca – »Kaj je manjkajoči element, zamolčani del zgodbe, ki bi pojasnil, kaj ju je oba tako prizadelo?« Marianne in Connell se v cikličnem zapredju približujeta in oddaljujeta drug od drugega. Avtoričin smisel za ironijo pa napelje, da se šele ob zaključku njun odnos prav začenja.
Razredna razlika
Tisto, kar Connella in Marianne razdružuje, je razredna razlika, ki je stalnica avtoričinih romanov. Frances ljubimca iz višjega družbenega sloja pritegne z intelektom, prav tako Connell, ki pripada delavskemu razredu, s pomočjo načitanosti pridobi na ugledu med svojimi študijskimi kolegi iz višjih razredov in seveda predvsem v očeh Marianne. Ne glede na to, da domnevno živimo v svetu brez razlik in vsesplošnega sprejemanja, postane jasno, da je v ospredju še vedno ekonomska emancipacija in da se posameznik šele v trenutku, ko vstopi kapital, lahko zares subjektivizira. Za Connella to na primer postane mogoče šele, ko dobi štipendijo (zaradi njenega družbenega zaledja ima za Marianne štipendija statusno vrednost); ker je pisateljica vedno na strani tistih, ki ustvarjajo, ali pa pisateljev/pisateljic v porajanju, je tudi v zadnjem romanu nekako bolj empatična do Connella.
Suspenz ali pa izpustitev mlade ženske ali moškega (iz nižjega družbenega razreda) v slišnost je ena od kvalitet Sally Rooney. Njeni junaki so premišljevalci, kar pomeni, da z odmikom od družbenih razmer ne sprejemajo vloge (zgolj) žrtve. Hkrati pa so ravno nosilci pomena tisti, ki ukinjajo opisoslovje. V prozni tekst se tako vtkejo tudi novodobni načini komunikacije, iz česar je pisateljica ustvarila toliko kot novo prozo in temu očitno posvetila precej pozornosti. Posebej v prvencu jo je zanimalo raziskovanje »e-mail glasu« ali pa način, kako Frances in njeni prijatelji oblikujejo svoj način komuniciranja prek spleta. Pri tem tudi ne dobimo občutka, da bi šlo za koncept, pač pa da so e-maili, sporočila, objave na Facebooku itd. del dnevne rutine junakov. Na ta način tudi formulacije, kot so »brati internet« (in ne na primer surfati), dajejo tekstu nadih svežine, samo ugibamo pa lahko, ali ne gre pri tem tudi za tiho hahljanje nasproti staroveškemu dojemanju literature.
Glas svojega časa
Sally Rooney je torej bolj kot glas svojega prostora postala glas svojega časa. Delno fascinacijo nad tem, kako neintencionalno je pisateljici uspelo ujeti glas (ali zvok?) svoje generacije, je moč pripisati tudi njeni starosti. Sally Rooney je na primer najmlajša avtorica, ki je bila z romanom Normalni ljudje nominirana za nagrado costa, britansko književno nagrado, nagrado za irski roman leta, za bookerja in nagrado za žensko leposlovje. Kritiki jo – v smislu ujetja duha časa – primerjajo s Svobodo Jonathana Franzna ali Tako belimi zobmi Zadie Smith. Njena spraševanja, kako naj se mladi orientirajo v perspektivi prihodnosti in ali to prihodnost sploh imajo, koliko svoje subjektivitete še imajo in kako naj se umestijo v svoje raztelešeno telo, je tisto, kar odpira prostor tega romana.
Ko sistem ustvarja hiperindividualizirane osebke milenija, osamljene konzumente, ki so pogosto nadstandardno izobraženi, nevrotični in občasno tudi zagledani sami vase, se zastavlja vprašanje, kakšno možnost pripadnosti sploh še imajo? Odgovor Sally Rooney je po svoje precej naiven, vendar tudi iskren. Njeni junaki se v družbeni prostor vpisujejo z imeni, spolom, seksualnostjo in predvsem s telesom. Tudi ko se poigrava ali predvsem tedaj, ko se poigrava z lezbično vsebino. Njena romana sta tako poseljena s telesi, ki ranljivost dojemajo kot obliko poguma in ki samo v intenzivnem ter hkrati nežnem sprijemanju ukinjajo podreditev drug drugemu. Asimilacija, nezavedno življenje izven moči, superlativni položaj, v katerem ne prednjači nihče, je torej možen samo v polju erotike, ki je tu podana na precej drzen način.
Sally Rooney je nekje dejala, da si želi, da bi njen prvenec vnesel nekaj tolažbe v mračnih časih, torej ne z neposredno tolažbo glede tega, kaj nas čaka, temveč da na svoj način zagovarja možnost ljubezni. S tem nekako pluje proti toku časa, predvsem pa nam pripoveduje, da identitetna univerzalizacija – čeprav nas na dnevni ravni prepričujejo, da temu ni tako – ne ukinja družbe patriarhata in razredne razslojenosti, niti ne spremeni pozicije represirane ženske ali moškega. Čarobni trik, ki ga je avtorici uspelo poustvariti, je, da je tipično post-recesijsko irsko družbeno okolje spremenila v pripoved o kolektivni prekarizaciji, pa naj bo to na individualni, ekonomski ali politični ravni. Kar nam preostane, je, da torej počakamo na televizijsko adaptacijo njenih romanov.
Pogovori s prijatelji, založba Sanje, Ljubljana 2019, prevod Vesna Velkovrh Bukilica
Normalni ljudje, Mladinska knjiga 2019, prevod Vesna Velkovrh Bukilica (tik pred izidom)
