Roman Hiša je knjižni prvenec Ivane Djilas, ki je sicer marsikateremu ponosnemu lastniku abonmaja v katerem od slovenskih gledališč znana kot režiserka resnih predstav za odrasle in malo manj resnih za otroke, marsikateremu poznavalcu domačega medijskega prostora pa kot kolumnistka revije Mladina. Njeni zvesti bralci – predvsem tisti z nekoliko boljšim spominom – bodo hitro opazili sumljivo podobnost med omenjenim romanom in avtoričino približno dve leti staro kolumno, ki nosi nič kaj obetaven naslov Zgodba o neuspehu. Kljub naslovu pa se besedilo pod njim očitno ni pretirano oziralo nanj. Doživelo je odziv neslutenih razsežnosti, saj je na Mladinini spletni strani v enem tednu zbralo kar sto dvajset tisoč ogledov. Ivani Djilas tako ni preostalo drugega, kot da kolumno nadgradi v leposlovno različico. Vse kaže, da bo tej uspelo ponoviti, če že ne preseči uspeh Zgodbe o neuspehu. Roman je namreč izšel v – za slovenski trg izredno ambiciozni – nakladi tisoč izvodov, ki že nekaj časa vztrajno izginjajo s knjigarniških polic. Podobna usoda je doletela tudi izvode v knjižnicah, za katere se bodo morali mnogi, ki se jim zdi nakup prvenca preveč tvegana naložba, postaviti v eno od dolgih čakalnih vrst.
Še preden sem roman Ivane Djilassploh prijel v roke, mi ni dalo miru vprašanje, kako to, da si bo prav ta knjiga v bližnji prihodnosti najverjetneje prislužila zavidljivo oznako bestseller in pozneje mogoče celo ponatis. Nenazadnje v kulturnih krogih krožijo govorice, da se bralske vrste včasih razredčijo že samo ob misli na sodobno nacionalno literarno produkcijo. Ko je Hiša naposled pristala v moji lasti, pa mi na odgovor na srečo ni bilo treba predolgo čakati.
Prvi razlog za tako veliko povpraševanje po romanu je nedvomno avtoričin komunikativni slog pisanja. Med branjem se namreč nisem mogel znebiti prijetnega občutka, da z njo sedim pri sproščenem pogovoru ob kavi. Ker sem bil potrpežljiv poslušalec in sogovornice iz vljudnosti nisem pogosto prekinjal, sem njeno zgodbo od začetka do konca poslušal brez nestrpnega presedanja ali prošnje za nadaljevanje pogovora v kakšnem drugem terminu. Drugače rečeno, dobrih dvesto petdeset strani dolg roman sem z lahkoto prebral v enem samem večeru. Takšno bralsko doživetje sicer morda ne bo izpolnilo pričakovanj ljubiteljev zapletenih stavčnih konstrukcij, vendar kljub temu mislim, da berljivost pripovedi ni prestopek, ki bi ga bilo treba kritiško preganjati.
Drugi razlog za veliko branost romana je vsekakor njegova tematika, saj se Ivana Djilas loteva aktualnega problema, ki se mu doslej, kolikor mi je znano, ni s tako vnemo posvetil še noben pripadnik slovenskega literarnega sloja. Kot je pojasnila sama, je v teku pisanja »zlorabila zasebne momente« in jih »umestila v širši družbeni kontekst«. Nastal je roman z močnim avtobiografskim zaledjem, ki so mu ponekod na pomoč priskočile fikcijske okrepitve. V njegovo središče je pisateljica postavila posledice ene najtežjih izkušenj iz svoje polpretekle zgodovine. To je bil trenutek, ko sta se z možem, vsestranskim glasbenikom Boštjanom Gombačem, odločila, da si bosta izpolnila slovensko različico ameriških sanj, ki – ne nujno v tem vrstnem redu – vključujejo »hišo, dva zdrava otroka, avto, delo, vrtec in šolo za otroke, zdravstveno zavarovanje, plačano bolniško, plenice v domu za ostarele, počitnice na morju in psa«. S tem ne bi bilo nič narobe, če si ne bi za pot do cilja izbrala bližnjice in svojih sanj ne bi kupila na kredit v zloglasnih švicarskih frankih. Tako sta kmalu po začetku zadnje globalne gospodarske krize spoznala, da »se ne pogovarjata več, kaj vse bosta v življenju naredila, ampak kaj sta zajebala in kaj zdaj še lahko ukreneta, da bo življenje vsaj znosno«.
Od tod naprej nadzor nad iskanjem ustrezne preživetvene strategije prevzame avtoričin romaneskni alter ego, ki mu je dodeljena tudi vloga prvoosebne pripovedovalke. Ta iz poglavja v poglavje manevrira med muhastimi prihodki samozaposlenega v kulturi in stanovitnimi dolgovi banki, obenem pa restavrira s finančno stisko načete ostanke družinskih odnosov. V teh prizadevanjih čedalje pomembnejše mesto dobiva naslovna junakinja romana – hiša –, saj lastnica v njeni prodaji prepozna ključ do vrat v cenejše življenje.
A pripoved se ne omejuje le na golo popisovanje takšnih in drugačnih nevšečnosti, s katerimi se je prisiljena spopadati protagonistka, ampak ta njihov popis tudi nenehno dopolnjuje s premisleki o svojem eksistenčnem položaju. Po njenih besedah so zanj v veliki meri zaslužni »mednarodna ekonomska kriza, ki nam je ne uspe zajeziti, saj nihče ni pripravljen odstopiti niti milimeter od svojega življenjskega koncepta, dokler ni v to prisiljen«, »država, ki je z denarjem in premoženjem delala precej tako kot midva [z možem]«, in »banke, ki so […] pobrale na tisoče evrov obresti in kljub temu proizvedle takšne izgube, da jih je bilo treba dokapitalizirati z državnim denarjem«. Te navedke bi kdo lahko škodoželjno komentiral, češ izvir vsega zla vendarle ne tiči samo v zaskrbljujočem delovanju neoliberalnih mehanizmov – navsezadnje je podpis tvegane kreditne pogodbe prepuščen roki fizične osebe. Toda besede bi mu z jezika vzela kar pripovedovalka sama: »Kako naivno je bilo verjeti, da je vse treba imeti takoj, da te življenje ne bi prehitelo. […] Danes se zadolžimo, vse novo izživimo do petintridesetega leta in potem odplačujemo, dokler ne crknemo. […] Kako nezrelo je v prvem polčasu sprejeti odločitve za celo življenje in biti ob tem prepričan, da se boš z njimi strinjal naslednjih trideset let. Narediti zelo mejen finančni načrt v izjemno dobrih časih, kot da bodo ti trajali večno.« Za nameček pa bralcu, ki je podvomil o njenih (samo)refleksivnih zmožnostih, ponudi še kakšno iskreno pripombo na račun medčloveške bližine, recimo tole: »Zdaj že izsiljujem komplimente, ampak mož ne ugrizne v vabo. Toliko me že pozna, da ve, da bo vse, kar bo zdaj naredil, narobe in da bo moja panika minila sama od sebe. Želim si – no, vsaj mislim, da si želim – da bi me prekinil, objel, potolažil in bi se noro poseksala. On pa brska po telefonu in me obvesti, da gre spat.«
V izogib morebitnemu nesporazumu: strah, da bi prejšnji pesimistično obarvani odlomki lahko škodovali zdravju občutljivejših bralcev, je večinoma odveč. Junakinja namreč skrbno goji voljo do reševanja težav, pri čemer sebi in občinstvu s simpatično prepričljivostjo vliva zaupanje, da vsakemu padcu prej ali slej sledi vzpon. Naj za ponazoritev navedem fragment enega od njenih motivacijskih samogovorov: »Nov dan, nova runda. Moja praktična pamet ne pristaja na to, da je treba potrpeti in da ni izhoda. […] Vse je okej, samo videti je brezizhodno, ampak v resnici se da vse rešiti. Ti to zmoreš. […] Ker imaš stvari vedno pod kontrolo.«
Prvenec Ivane Djilas je – če zgornje odstavke povzamem kar s pisateljičino posrečeno samooznako – »melodrama z družbenopolitično noto«. Po vsej verjetnosti se knjiga torej ne bo znašla na seznamu obvezne literature za študente ekonomije, vendar ji tega spet ne morem preostro očitati. To namreč sploh ni njena ambicija, saj raje poskuša biti grenkosladek, a kljub temu (ali pa prav zato) relevanten prikaz posameznikovega boja za finančno stabilnost, s katerim se lahko posredno oziroma neposredno identificira precej širok krog razočaranih nad razmerami v zadnjih letih. In drznil si bom dodati, da ta poskus pisateljici ni spodletel.
Toda imel bi preslabo vest, če bi zamolčal, da sem se doslej zadrževal predvsem v sprednji polovici Hiše, pohod po preostanku kvadrature pa sem si namenoma prihranil za pozneje. Priznati moram, da me je med branjem prve polovice romana zavedel sproščen ton pripovedi, zato sem samozavestno domneval, da se njegova druga polovica ne bo mogla razplesti drugače kot s happy endom, če že ne v obliki finančne rehabilitacije, pa vsaj v duhu kake modre misli, češ »za dežjem vedno posije sonce«. A roman se zavrti v prav nasprotno smer. Protagonistkine prvotne težave dobijo podporo novih zaveznic, tako da jim mora naposled priznati premoč in podpisati kapitulacijo. Na koncu se skupaj z najožjo družino iz predrage hiše preseli v precej cenejšo nepremičnino, ki stoji le nekaj metrov stran od prejšnjega domovanja – v hišico na drevesu. Zadnji odstavek romana se glasi takole: »In smo končno sami na drevesu. Družinica. V hišici na drevesu nam je toplo. Srečni smo. Začne snežiti. Češnja nad nami postaja romantično zasnežena.«
Eskapističen konec v resnici pomeni sentimentalno omilitev črnega scenarija, ki ga je Ivana Djilas pripravila svojim junakom. Poanta njenega pisanja, ki jo sicer napoveduje že prva polovica knjige, zato še vedno ostane povsem jasna: enkrat za vselej se je treba sprijazniti z lažnostjo kapitalističnega mita, po katerem naj bi živeli v svetu enakih možnosti, ki nam zagotavlja neomejen prostor za svobodno izbiranje. To je namreč »največja neumnost, misliti, da boš lahko, če bo šlo kaj narobe, napake hitro popravil in šel naprej. Da lahko odločaš o svojem življenju in se, če ti kaj ne ustreza, obrneš in greš drugam ali začneš znova.«
Čeprav sem se ob prihodu v Hišo takoj počutil domače, so se mi ob odhodu kljub vsemu zbudili pomisleki. Ti seveda niso povezani s tem, da razplet dogajanja ni izpolnil mojih naivnih bralskih pričakovanj. Uperjeni niso niti v legitimnost pisateljičinega družbenega angažmaja, predvsem zato ne, ker ga ona sama raje upravičuje s konkretnimi življenjskimi situacijami, kot da bi se zatekala k moralističnim naukom ali pretirano ideološkemu iskanju nič hudega slutečih grešnih kozlov. Nasprotno, sprašujem se, ali je razplet romana dovolj literarno učinkovit. Mimogrede rečeno, o literarni učinkovitosti je med drugim smiselno razpravljati tudi zato, ker je avtorica prav v sklepnem delu najočitneje »zlorabila zasebne momente« in izkoristila pisateljsko pravico do uporabe fikcije. Da ne zaidem v rumeni tisk, naj v dokaz navedem le preverjen podatek, da zunajliterarna Ivana Djilas trenutno ne živi na nobenem slovenskem drevesu.
Če se vrnem k njenemu prvencu: po eni strani se v teku pripovedi razkrije, da pisateljica kvantiteti dogodkov daje prednost pred njihovo kvaliteto. Razgibano vrstenje padcev in vzponov se namreč čedalje bolj spreminja v »večno vračanje enakega«. Med branjem sem na primer večkrat spremljal protagonistko, ko je pisala seznam nujnih hišnih opravil, dvomila o urejenosti dovoza, se na zahtevo nepremičninskih agentov trudila z »depersonaliziranjem« bivalnih prostorov, premikala kavč, da bi dnevna soba potencialnim kupcem delovala večja, se ukvarjala z vodenimi ogledi po nepremičnini in še bi lahko našteval. Ta rutina je sčasoma to postala tudi zame. Popestrile bi jo lahko pripovedovalkine refleksije, vendar tudi te – podobno kot njeni opravki – začenjajo parafrazirati druga drugo in s tem bolj kot k širini prispevati k dolžini romana. Razmeroma lahkoten pripovedni pristop tako za roman v drugem delu paradoksno postane obremenilna okoliščina.
Po drugi strani pa je vprašljiv tudi odločilni dogajalni preobrat. Čeprav nisem posebno navdušen nad zgodbami, ki se hočejo za vsako ceno razplesti optimistično, mislim, da se je Ivana Djilas pri sklepnem prizidku Hiše prehitro odločila za črno gradnjo. Gradniki zadnje tretjine romana so mi pustili vtis, da pripovedni svet naseljujejo z enim samim razlogom – da v zasedi počakajo na strateško najugodnejši trenutek in nato neusmiljeno porazijo protagonistko. Tako se v nenavadno kratkem časovnem razponu nadnjo zgrne nepregledna množica težav: v nabiralniku se, recimo, naenkrat pojavi na desetine opominov, čemur sledita rubež z lizingom pridobljenega prevoznega sredstva in odklop elektrike, poleg tega pa se proti junakinji obrne še hiša sama in poskrbi za raznovrstne okvare v svoji notranjosti. Še več, junakinja približno sočasno dokončno obupa tudi nad odplačevanjem dolga, nepremičninskim trgom, moževimi komunikacijskimi spretnostmi in obnašanjem permisivno vzgojenega sina, povrh vsega pa kljub starosti štiridesetih let, redkemu konzumiranju zakonske zveze in že tako prevelikemu finančnemu bremenu celo drugič zanosi. Prepričan sem, da si ta skrbno zrežirani splet dogodkov preveč odkrito prizadeva ustreči nameram pisateljičinega družbenopolitičnega sporočila. Njen napor, da bi prvenec »umestila v širši družbeni kontekst«, se zato naposled nehote izteče v nespretno lovljenje ravnotežja med opisovanjem avtentične literarne resničnosti in potrjevanjem tendencioznega pisateljskega konstrukta.
Končna sodba? Odlika literarne govorice Ivane Djilas je – karseda poenostavljeno rečeno – to, kaj ubeseduje, njena ključna pomanjkljivost pa, kako to počne.
Ivana Djilas: Hiša. Cankarjeva založba, Ljubljana 2016.