V dneh, ko se veliko govori o poslavljanju nekdanjega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele in se njegova družina prepira o zapuščini, se mi je zdelo smiselno potopiti se v avtobiografski tekst Dolga pot do svobode (1994, slovenski prevod 2010). Poleg tega, da bom tako lahko iz seznama odkljukala še en temeljni tekst postkolonialnega diskurza (novinar Daily Telegrapha je umestitev radikaliziral na način, da je Mandelovo knjigo razglasil za obvezno čtivo) in se soočila z mitom o Nelsonu Mandeli, me preganja še nekaj.
Vsakič ko bom na cesti zaslišala vzklike o svojih deklicah ali pa ko bo nekdo nenadejano z roko segel v njune lase, se bom spomnila pohoda stotisočev ljudi v Južni Afriki avgusta 1992, ki so na veliki trati pred vladnimi stavbami zahtevali prehodno vlado in torej izničitev apartheidskega režima. Spomnila se bom tudi tega, kako je Mandela hitel na sestanek z gospo Thatcher, saj velja za izjemno malenkostnega glede točnosti. Točnost je namreč po njegovem znamenje spoštovanja do osebe, s katero se sestaneš, hkrati pa je na ta način želel dokazati zmotnost zahodnjaškega stereotipa o Afričanih, češ da so znani po svojem zamujanju.
Toda zdaj navajam zgolj primere iz zadnjega dela te samoosmišljujoče knjige, ki zaradi avtorjeve sramežljivosti – deliti svoje najbolj notranje z zunanjim svetom – bolj kot estetski maniri sledi etičnim odločitvam in tako med drugim kaže tudi dostojanstveno življenjsko držo. Dve leti po tistem, ko so Mandelo izpustili iz zapora, torej leta 1992, je javnosti oznanil, da se bo ločil od svoje žene Winnie, po dotiku katere je v času služenja zaporne kazni na otoku Robben Island neskončno hrepenel. »Tvoja lepa fotografija še vedno stoji približno pol metra nad mojo levo ramo, ko ti pišem. Vsako jutro z nje obrišem prah, kajti ob tem imam prijeten občutek, da te ljubkujem, kakor v starih časih,« se Mandeli zapiše v jetniški celici. Toda ko je obdobje refleksije in statičnega časa v zaporu minilo, Mandela po odsluženi kazni ne sede v avtomobil in Winnie ne odpelje stran od zadušljivega vzdušja v Johannesburgu, kakor je obljubljal in sanjaril, temveč se ponovno začne razdajati množicam.
Ob ločitvi v izjavi za javnost Winnie omenja kot »tovarišico Nomzamo«, s katero sta sklenila zakonsko zvezo v odločilnem času boja za osvoboditev v državi, zaradi pritiskov njune predanosti boju za odpravo apartheid pa nista mogla uživati v običajnem družinskem življenju.
Proti koncu knjige in še posebej v tistem delu, ki se tiče časa po njegovi izpustitvi iz zapora, se Mandela iskateljsko zapre. Poprejšnje obžalovanje zaradi let, preživetih v zaporu, in celo namigovanje, da je politika zgolj pretveza za izogibanje svojim odgovornostim, izgovor, ker za družino ne moreš poskrbeti, kakor bi hotel, se prelije v vdanost v usodo, podoživljajoče obujanje sebe kot drugega, ugasne: »Kot sem pozneje dejal na poroki svoje hčerke Zindzi, se zdi, da je usoda borcev za svobodo takšna, da imajo nestabilna zasebna življenja. Kadar je tvoje življenje boj, kakor je bilo moje, ostane le še malo časa za družino.«
Tovrstno odločitev je Mandela, sodeč po avtobiografskem zapisu, najbolj obžaloval. V ospredju Poti do svobode torej ni mesijansko opevanje lastne izrednosti niti prikazovanje zunanje, južnoafriške resničnosti, temveč dialog s samim seboj, če ne že žalostinka zaradi izgubljene intime in izgubljenega časa z družino. Mandela si lastno povnanjenost in posledično odmik od Winnie razloži na način, da se je Winnie poročila s človekom, ki jo je kmalu zapustil; ta moški je nato postal mit; nato pa se je ta mit vrnil domov in izkazalo se je, da je kljub vsemu le človek. Čeprav je bila Winnie zaradi domnevne ugrabitve in sodelovanja pri napadu obtožena na šestletno zaporno kazen, Mandela ni podvomil o njeni nedolžnosti in je krivdo za razhod prevzel nase.
Daljnega leta 1976, ko so se razmere na otoku Robben Island nekoliko umirile in so oblasti Mandeli dovolile vzgajati vrt ter mu celo priskrbele semena, je Winnie napisal dve pismi o še posebno lepi sadiki paradižnika in o tem, kako jo je iz nežnega semena vzgojil v odporno rastlino, ki je obrodila temno rdeče plodove. Nato pa je, bodisi zaradi kakšne napake ali pomanjkanja nege, rastlina začela veneti in hirati in njen vzgojitelj ni mogel storiti ničesar, da bi jo znova spravil k sebi. Ko je na koncu odmrla, je odstranil korenine iz zemlje, jih umil in zakopal v kotičku vrta. »Nisem hotel, da bi najin odnos sledil usodi te rastline, pa vendar sem čutil, da nisem bil zmožen negovati mnogih najpomembnejših odnosov v svojem življenju. Včasih človek ne more storiti ničesar, da bi rešil nekaj, kar mora umreti,« se zapiše pesniku Mandeli v najintimnejši slutnji, ki se je kasneje tudi uresničila.
Ko bo nekdo z navidez nevidno roko segel v lase mojih deklic, samo toliko, da začuti, kako mehki so, samo toliko, da vstopi v temni nevidni gozd, bom pomislila tudi na Mandelino žrtvovanje, ki ga je z naravnim pisateljskim talentom, verjetno izhajajoč iz svojevrstne mešanice poguma in vdanosti v usodo, najlepše podal preko vzgajanja paradižnikov. Neke noči, ob odprtem oknu, prisluškujoč vlakom, saj vremenskih napovedi že dolgo ne berem več, sem se podobno odzvala tudi na pismo svojega nekdanjega ljubimca, s katerim sva v nekem drugem življenju, kakor kakšna Simone in Sartre, popoldneve preždela v postelji, božala mačke in brala knjige: »Bila sva divja kombinacija, vendar zdaj nič več. Včasih moramo, kot bi dejal Mandela, pustiti, da stvari odmrejo. Lahko noč.«
