AirBeletrina - Neposejano seme lahko vzklije?
Panorama 19. 4. 2020

Neposejano seme lahko vzklije?

 

Dostava hrane med karanteno v Barceloni. Fotografija: Mangel Subirats/iStock

Drugega marca ob pol dveh sem pristala na letališču v Barceloni. Let je bil dolg, iz Tuxtle do CDMX, kot glavnemu mestu Mehike radi pravijo domačini, čez Atlantik domov v Barcelono. Trinajstega marca, torej le deset dni kasneje, pa je že začelo veljati geslo »ostani doma«. Od tega je zdaj več kot mesec dni in komaj, da sem kdaj pomolila nos na ulico. Da bi se lahko kaj kmalu vrnili nazaj v ta brezskrbna potepanja po svetu, se mi zdi v tem trenutku nemogoče.

V Chiapasu so se aktivisti za ohranjanje jezikovne raznolikosti od mednarodnih gostov poslovili z obredom, pri katerem je bilo veliko petja in skrivnostnega mrmranja. Kadilo je očistilo zrak in vsi smo se nekako pustili odpeljati v razsežnost, ki je nismo več vajeni. Na koncu je vsak dobil v dar pest semen.

Tudi meni je neznanec stisnil semena v dlan, ampak v trenutku se je pri tem prebudila odgovornost, da je semena treba zaščititi, spoštovati. Tako sem jih res skrbno spravila, jih odnesla v Evropo, jih natančno preštela in celo fotografirala —potem pa shranila v stekleno bučko, ne da bi vedela, kaj naj s črno, belo, rumeno in rožnato koruzo, z drobnimi zrnci čije in z dvema mesnatima kakavovima zrnoma pravzaprav sploh počnem. Da bi jih posadila v velemestu? Kakšen nesmisel! Živo sem si predstavljala, kako bi nerodno vzklila v loncu, postavljenem v najbolj sončni del terase, potem pa bi se zaradi kake bolezni ali pomanjkanja sonca, vetra, vode spremenili v žalostne bilke, ki ne obrodijo sadu, ki ne znajo zagotoviti krogotoka, s katerim se življenje vedno znova obnavlja.

Pandemija je povsod, kjer je izbruhnila, izostrila na videz večno nasprotje med mestom in vasjo, med civilizacijo in naravo, med kompleksnostjo kulture in preprostostjo obstoja. Na eni strani neukrotljiva želja po napredku, na drugi potreba po zagotavljanju preživetja. Dobro poznam ta konflikt tudi v sebi, ker tvorita moje ribniško otroštvo —v Ljubljani se še danes počutim zgolj na obisku— in trideset let barcelonskega vrveža res lep kontrast.

Kar naenkrat, brez prehoda, smo se torej prebivalci velemest znašli v zelo omejenih okoliščinah. Sposobnost trgovanja ali prefinjen okus sta postali povsem nepotrebni veščini. Priznati moram, da me niti ni presenetilo, da sem se omejenosti gibanja sama hitro in zlahka prilagodila. Le enkrat na teden grem do tržnice. Zgodaj zjutraj, da še ne bo ljudi. Enkrat na dan se sprehodim po domačem »dvorišču«, kjer rase nekaj lončnic. Za nekaj minut posedim na klopi na soncu, vse ostalo pa je tiho delo s knjigami ali drobna gospodinjska opravila. Očitno starih pravil bivanja nisem pozabila. Sredi neznanske vihre sem se nenadoma znašla na mirnem otočku. Sama sebi dopovedujem, da je mogoče živeti na čisto preprost način, brez velikih potreb, brez velikih pričakovanj. Epidemija je torej sprožila nekakšno pot navznoter, najbrž ne samo pri meni. Kaj pravzaprav to pomeni?

Moj namen ni poveličevanje kmečkega življenja, da ne bo pomote, ker tiste idile, ki si jo na podeželju predstavljajo meščani, v vaseh seveda ni. Ravno nasprotno, če ima podeželje ali na sploh kakršnokoli obrobje kakšno prednost pred mestnimi ulicami, je, da je na robu resničnost veliko bolj prisotna. Kjer ni prelepih fasad in kjer ulice niso ravne in pometene, je življenje nekaj krhkega, za kar se je treba boriti. Današnja kriza je soočila vsega lepega vajene ljudi s smrtjo. V belih, srečnih mestih so se ljudje odvadili, da bi sploh kdaj pomislili nanjo. A zdaj je smrt tu, na vsakem vogalu – kot možnost, kot pretnja in tudi že kot zelo težka izkušnja. Kako so ljudje odreagirali nanjo?

Španijo je na žalost najlažje razumeti kot izjemno izostreno nasprotje med središčem in periferijo. Ta delitev je s pandemijo dobila prav groteskne poteze. S te perspektive je seveda tudi Barcelona —samo mesto in tesno poseljena okolica imata okrog štiri milijone prebivalcev— zgolj provinca, del neizoblikovanega in nepomembnega obrobja, s katerim se center nikoli zares ne ukvarja. Vlada v Madridu si je nadela masko nepopustljivega centralizma in se hkrati zaprla v Zgodbo, pisano z veliko, kamor resničnost sploh ne more prodreti. Občutek, da smo na milost in nemilost prepuščeni oblastnikom, ki se ne ukvarjajo z reševanjem problema, temveč samo z ustvarjanjem samopodobe kot junaških reševalcev, je naravnost strahotna. Ne da se prodreti do jedra problema, ker je problem sam dejansko zanikan. Vojaške enote, ki jih za pol ure pošljejo razkuževat prazno barcelonsko letališče, da lahko posnamejo sceno, ki je podobna boju proti Marsovcem, ali pa čete vojakov, ki se z brzostrelkami sprehajajo po praznih ulicah baskovskih mest, so samo banalen dokaz veliko hujšega problema. O pravi razsežnosti krize je prepovedano govoriti, kot bi se dalo kaj takega izbrisati! Če stvar preprosto spregledamo, bo mogoče nehala obstajati: občutek je res tak.

Sanchezova strategija zadnjih tednov je del dolge verige podobnih potez, ki smo jih bili priča v zadnjih desetletjih. Treba je samo pomisliti na Aznarja, ki je —potem je vseeno izgubil volitve ravno zaradi tega slepomišenja— kljub vsem dokazom atentat na železniško postajo Atocha pripisal baskovskim teroristom. Ali pa kako je Rajoy —ki je bil tedaj le minister, a je potem kljub takšni napaki postal predsednik države— zanikal kakršenkoli problem onesnaževanja obale v Galiciji, pred katero se je potopil tanker Prestige.

Tako so takoj po velikonočnih praznikih delavci v industriji in gradbeništvu po vladnem ukazu izgubili pravico, da ostanejo varno doma. Treba je deželo spet spraviti na noge, pa naj stane, kar hoče. Ulice v mestih so prazne, razen trgovin s hrano in lekarn vse ostaja zaprto, a  hkrati veselo gradimo naprej hotele in stanovanjska naselja za tiste podjetnike, ki so že leta 2008 s svojo špekulativno politiko zakrivili ekonomsko krizo, od katere se je dežela komajda pobrala. Kako se upreti tako nesmiselnim odločitvam?

V Zgodbo o uspehu je prepovedano dvomiti. Ne samo zaradi vlade in množičnih občil, ki jo podpirajo, temveč tudi zato, ker množice v glavnem raje živijo v iluziji. Obrobje postaja zato še veliko bolj obrobno. Katalonija se je spet izkazala kot rušitelj tega uradnega samozadovoljstva. Dober primer je medijska bitka, ki nasprotuje realističnemu štetju žrtev smrtonosnega virusa. Alarm je sprožil —mislim— župan mesta Igualada, kjer je virus zelo zgodaj dobil hude razsežnosti. Na neki tiskovni konferenci je zgolj omenil svoje začudenje nad tem, da v mestu že desetletja na mesec umre okrog trideset ljudi, v obdobju karantene pa jih je bilo letos v istem času kar sto petdeset. Tega uradne statistike niso opazile, ker so preštevali samo žrtve virusa, ki so umrle v bolnišnicah med zdravljenjem. Katalonska vlada je odreagirala, združila številke iz zdravstva in iz pogrebnih zavodov in v enem samem dnevu se je število umrlih podvojilo; prišli smo do čisto nove razsežnosti problema. Reakcija Madrida? Da je to spet škodljivo razdiranje enotnosti. Oglasili pa so se celo glasovi v visokih političnih krogih, da bi bilo treba prepovedati razširjanje »lažnih novic« po medijih in medmrežju in da bi informacije o epidemiji lahko sporočala samo španska vlada in od nje avtorizirane agencije.

Pandemija nam je v veliki meri odvzela svobodo. Izgubili smo svobodo gibanja — kar je bil nujni ukrep —, a tu in tam že zelo resno preti tudi s tem, da bomo izgubili svobodo mišljenja in izražanja, da bi bil vsak kritičen premislek družbi v škodo, namesto v korist. Ekonomska kriza se bo razvila v precej neslutene razsežnosti. Že takoj pa je udarila po svobodnih poklicih. Barcelona je bila neke vrste topla greda, kjer je zaradi iznajdljivosti uspevalo vse, od malih trgovinic, ki se niso dale pregnati iz mestnega jedra, do odprtosti k najbolj ustvarjalnim posameznikom. V njej je svojo srečo iskal marsikdo, od tehnoloških obsedencev do baletk, od režiserjev do podjetnih poslovnežev s celega sveta. To samoraslo tkivo je že zdaj najbolj prizadeto. Strah, da nas čaka v prihodnosti voden »razvoj«, kjer bo posameznik samo še kolešček v stroju, je najbrž upravičen. A brez svobode se stari utrip ne bo več vrnil nazaj. Tudi turizma seveda ni več. Naj ga zdaj nadomesti strah pred drugačnostjo? Cele generacije mladih Evropejcev ne vedo več, kako je biti mlad za zaprto mejo. Mogoče zato ta bojazen še ni splošno prisotna, ker se ne zdi nekaj predstavljivega. Ampak, kdor se spomni železne zavese …

Naj končam s semeni iz Chiapasa. Kaj sem torej storila z njimi? Zdrobila sem jih v možnarju, jih natresla pticam na terasi in naslednjega dne jih ni bilo več. Med gostim grmovjem, ki raste po mojih loncih, imam namreč čisto pravo ptičjo hišico, do katere lahko priletijo le sinice in vrabci, taščice in čisto drobceni ptički s tropskih krajev, po spretnosti letenja podobni kolibrijem, ki so se tiho naselili v mestu in se brez težav prilagodili sredozemskemu podnebju.

Hranim jih, ker so neopazen in presenetljiv element velemesta. Kdo bi si mislil, da ves ta živžav res obstaja sredi betona, stekla in jekla. Ampak glavni razlog za to, da redno dobivajo pičo, je, da so male ptice zame znak svobode. Lahko pridejo in gredo, kakor jim je volja. Potrebujem občutek, da je življenje samo sebi zadostno, da nam ni treba drugega kot pest suhih semen, da preživimo in zraven ustvarimo vsaj nekaj lepote.

Poanta je najbrž v tem, da smo se ob nepričakovani krizi neslutenih razsežnosti vsi nagnili k iskanju enostavnih razlag. A svet je preveč zapleten, da bi bilo mogoče razlage najti v enostavnih vzročnih verigah. Nikoli nobena razlaga ni tako premočrtna kot pot od semena do klasja od klasja do novega zrna.

Dobro bi bilo, da se počasi zavemo, da mesto in vas nista nasprotnika, ki morata drug drugega poraziti, temveč dvoje možnosti, ki lahko drug drugega spodbujata k igri, k dopolnjevanju, k iskanju novih rešitev. Pandemija je prevelik zalogaj, da bi ga bilo mogoče rešiti z izolacijo, z zapiranjem v lastne meje, z gojenjem ozkih, najožjih obzorij. Ravno nasprotno, ohraniti je treba prostor, v katerem se življenje dogaja. Ljudje imajo povsod potrebo, da bi bi bili za svoj lastni mali svet koristni, uporabni, včasih tudi odločilni. V Španiji —pa seveda tudi drugje— je bila storjena napaka ravno v tem pogledu. Namesto da bi se država zanesla na svoje ljudi, jim je obrnila hrbet. Državljani so postali problem in ne v rešitev.

In kljub vsemu bodo neposejana semena vzklila; postala bodo pesem ptic. Našli bomo odgovore, ki jih nismo pričakovali. Z nepredvidljivimi, začasnimi rešitvami bodo ljudje odkrili, kako naprej. Manj bo potrebe po ubogljivosti, ker bo tale bolezen ustvarila celo vojsko posameznikov, ki so si zavihali rokave. Kljub nesmiselnim navodilom in ob pomanjkanju pogosto najbolj osnovnih zaščitnih sredstev so znali ohraniti človeško dostojanstvo, dobroto, potrebo po sodelovanju. In takšne izkušnje nihče ne pozabi.