Kdo je Ivanov? Kaj ga je gnalo, da je mučil sebe in svoje bližnje ter si v bridkem koncu poslal kroglo v možgane? Kako razumeti ta kompleksen lik, ki v svojih dejanjih deluje tako iracionalno?
Zdi se, da je režiser Aleksandar Popovski preveč resno vzel podnaslov »Komedija«, ki ga je Čehov dodelil svoji drami. Ivanov, ki bi moral izzveneti v tragičnosti, je v uprizoritvi SNG Drame Ljubljana izpadel humorno; celo na koncu, ko se protagonist ustreli, temu sledi vesela povorka, ki jo s petjem spremlja Borkin (Jurij Zrnec). V predstavi je zaznati precejšnjo mero komične melodramatičnosti, ki je v izvirnem dramskem besedilu že v zadostni (nemara celo pretirani) meri prisotna pri stranskih likih. Morda je tako po krivdi prepričljivejše igre komičnih stranskih oseb, ki zasenčijo medlega Ivanova (Uroš Fürst). Prvi prizor je dodatek k izvirnemu tekstu: luči se zatemnijo, temu sledi nepričakovan glasen pok, pred gledalci se pojavi mrtvi Ivanov, okrog njega pa stojijo preostali liki v slavnostnih oblekah. Režiser je torej takoj na začetku ubil Ivanova v maniri »opravimo že s tem«. (In si s tem utrl pot za premik iz področja tragičnega na področje komičnega?) Precej močnemu začetku sledi klasična uprizoritev, ki se drži izvirnega teksta. Scena je minimalistična: poševni oder in kopica lučk, ki po besedah scenografke Mete Hočevar ponazarjajo pot Ivanova skozi življenje, kar se ne zdi preveč izvirno. Vsekakor je poševni oder bolj zanimiv od lučk, saj ponazarja predzadnjo repliko Ivanova: »Dolgo sem drsel po hribu navzdol, zdaj pa je dosti!« Barva kostumov ima v prvem in zadnjem prizoru simbolični pomen: vsi so oblečeni v belo, le Ivanov nosi črno obleko. Seveda gre tu za precej jasno napovedovanje konca. V enem detajlu bi se lahko zdel moteč element modernizacije, saj kot poskus aktualizacije ne dobrinese k sporočilnosti uprizoritve: to se zgodi v prizoru, v katerem Borkin (Jurij Zrnec) izvleče iz žepa daljinec, iztegne anteno in tako aktivira ognjemet. Taka drobnarija gledalca zmoti, izpade lahko ceneno in odveč.
Začetnemu prizoru sledi monolog Ivanova, v katerem v tretjeosebni izpovedi razloži, da ga preganjajo občutek krivde, malodušje, zdolgočasenost in cinizem. V tej samorazlagi glavnega lika se kaže podcenjevalni odnos do publike, ki bi stisko Ivanova morala začutiti skozi igro, ne pa preko »zborovske« napovedi. Odveč so tudi glasbeni in pevski vložki, ki še bolj razbijejo že tako razpršeni tekst. Še več, glasba s svojo sugestivnostjo usmerja gledalčeve čustvene odzive in tako podcenjuje njegovo zmožnost empatije. Pri pesmih, ki jih igralci pojejo v ruščini, je zaznati pomanjkanje lektorskih napotkov, saj igralci ruščino izgovarjajo trdo. Odvečni se zdijo tudi napisi na ozadju, ki označujejo dogajalni prostor. Režiser bi prostorsko in časovno nejasnost lahko razrešil na bistroumnejši način.
Najsvetlejša plat uprizoritve je zagotovo tretje dejanje: grof Šabelski (Gregor Baković), Lebedov (Igor Samobor) in Borkin (Jurij Zrnec) med humornim pitjem vodke, grizljanjem kumaric in s hudomušnimi replikami odlično razvijejo svoje like. Temu zabavnemu odseku sledi serija uspešnih dialogov, ko se na odru pojavljata le po dve osebi hkrati v nekakšnem dvobojevanju »ena na ena«, kar znatno prispeva k dinamičnosti uprizoritve. To je verjetno edini del, v katerem Uroš Fürst zadovoljivo odigra lik Ivanova.
Med igralci najbolj izstopata Gregor Baković v vlogi starega grofa Šabelskega in Igor Samobor v vlogi predsednika zemske uprave Lebedova. Baković je svoje delo opravil z odliko: vešče je razvil vlogo starega burkaškega grofa. Podobno velja za Samoborja, ki mu je uspela precej pristna in verodostojna upodobitev Lebedeva. V vlogi Borkina, upravitelja posestva, je dober tudi Jurij Zrnec, ki mu je vloga zabavljača pisana na kožo. Dobro se je odrezala še Maruša Majer kot Babakina, ki je značaj svoje vloge razvila s pomočjo komičnosti. Ti liki morajo biti komični in igralci so za to dobro poskrbeli. V negativnem smislu izstopa lik Ane Petrovne, ki jo igra Polona Juh, saj je videti, kot da ne sodi v samo predstavo. S svojo igro se ni zlila z dogajanjem, vlogo je odigrala preveč patetično in vzneseno, na trenutke pa sta ji umanjkali sentimentalnost in zasanjanost. V prizoru, ko pleše, v zlitju z glasbo izpade kot lahkoživa ameriška diva, kar pa se ne sklada s samo uprizoritvijo. Morda je v vlogo vnesla preveč ognjevitosti; Ana Petrovna bi morala izpasti kot bolj umirjen in pasiven lik. Najmanj prepričljiv lik na odru pa je prav Ivanov. Urošu Fürstu žal ni uspelo ujeti občutka krivde, čustvene razrvanosti in cinizma, ki prevevajo njegov lik. Govori o svoji razrvanosti, vendar mu ne verjamemo. Če je Polona Juh svojemu liku dodala preveč patetičnosti, je ravno ta Fürstu umanjkala, poleg tega pa se je zdel tudi govorno šibak: namesto jasne izreke je bilo slišati, kot da vseskozi momlja. Videti je bilo, kot da se namesto na lastne igralske in vživljajske sposobnosti zanaša na uvodni monolog, v katerem razloži problemsko srž svojega lika.
SNG Drama nam je postregla s povprečno uprizoritvijo teksta, ki ima sicer potencial za več aktualizacije. Ivanov bi lahko kot lik, ki občuti izgorelost, naveličanost nad vsakdanom in absurdnost svoje situacije, nadomestil dandanašnjega slehernika, ki ga prevevajo podobna eksistencialna občutja. Kljub pogostemu smehu iz publike je gledalcem ostal nedostopen prikaz človeka, polnega melanholičnosti, absurdnosti in občutka krivde, ki ga je Čehov kot nekakšen univerzalni arhetip skušal upodobiti v Ivanovu. Uprizoritev pusti grenko občutje, da je nerazumni Ivanov ostal nerazumljen tako za gledališko zasedbo kot tudi za gledalce.
Anton Pavlovič Čehov: Ivanov. SNG Drama. Predpremiera, 11. 1. 2019. Režija: Aleksandar Popovski.
