April je minil. Kot se za letni čas spodobi, smo dobili malo poletja in malo zime. S članki tokratnega Nespregledanega je podobno: gremo od Mazzinijevih teroristov na Jesenicah do Franznovega razmišljanja o tem, zakaj nekoga ne smemo označiti za okoljskega fanatika ali ekstremista. Pa o tem, kako prevajalka včasih ne more več prevajati najljubšega avtorja, ker ji je ta ukradel lastni jezik in o tem, zakaj literarna senzacija Knausgaard (ki smo jo za rep zagrabili že takoj, ko je vzniknila) tako rad piše o sranju. O sranju in smrti. Čisto na koncu pa lahko najdete še novo kratko zgodbo Milana Kundere. Objavljena je bila maja, ampak saj včasih lahko malo prehitimo, kajne?
Kriptozabave so le odziv na družbene in ekonomske razmere, v katerih so uporabniki prisiljeni uporabljati šifrirna orodja, če hočejo ohraniti pravico do zasebnosti, ki bi jo morala zagotoviti vsaka demokratična država. Namesto da postaja prav država največja grožnja tej pravici.
Lenart J. Kučić: ABCeda.Varnostnih.0rod1j! (Lenartkucic.net, 4. april)
Včasih se mi zdi, da naš literarni ekosistem, obremenjen z ideali čistosti, vzajemnosti, solidarnosti, temelji bolj kot na vrednostih predvsem na vrednotah – pa ne nujno strogo literarnih. Zgodi se denimo, da me pokliče prijatelj iz druge založbe in prosi za telefonsko številko tega ali onega avtorja. Seveda jo imam, saj sva sodelovala in še sodelujeva. Toda v retrospektivi me prešine, da zaradi tega telefonskega klica v prihodnosti mogoče ne bova več, ker se je to slučajno dogajalo prav v času pripravljanja teh in onih programov ali projektov, avtor pa seveda ni moj avtor. Ali pa me pokliče drugi in prosi za pomoč pri zbiranju predlogov za sodelujoče pri nekem projektu, za katerega poskuša dobiti sredstva. Njegova ideja in moji predlogi se mogoče slučajno prekrivajo z mojim programom, vendar to seveda ni vredno omembe. Kajti avtor je vrednota, ki si jo delimo, ne vrednost, s katero trgujemo.
Andrej Hočevar: Paket avtorjev po ugodni ceni (LUD Literatura, 6. april)
Vzemimo na primer dolgočasen roman. Tak, v katerem se nikoli nič ne zgodi, bodisi v pisavi bodisi v sami zgodbi. Če na papir narišemo ravno črto od leve proti desni, ta predstavlja junakovo pot in neuspešno pripoved, ki ji manjka vsakršna napetost.
Martin Solares: How to Draw a Novel (LitHub, 6. april)
“Čakajte malo,” mi ni šlo v račun, “Al Kaida je leta 1998 razstrelila ameriško ambasado v Nairobiju, leta 2001 stolpnici v New Yorku, leta 2014 pa pobarvala postajališče mestnega prometa na Javorniku?”
Miha Mazzini: Šeriatsko pravo na Jesenicah (Siol.net, 10. april)
Kar se mi pri tovrstnih besedilih [ženskih revijah] zdi še posebej očarljivo, je imperativ, ki jih skoraj brez izjeme spremlja. Imperativ »počuti se dobro«, »bodi srečna«, »bodi zadovoljna sama s sabo«, ti, ki te je treba popraviti, predelati, zasnovati na novo, ti nepopolna reč, ki moraš svojo pomanjkljivo naravo za vsako ceno utajiti, se do smrti pretvarjati, da si nekdo drug, bitje, ki ti vrednost daje šele prizadevanje popraviti se, spremeniti se, ustreči zapovedim, ki jih vedno delegira nekdo drug, nekdo, ki ve, nekdo, ki mu je treba brezpogojno zaupati, se mu podnetiti in se nenehno v strahu ozirati, ali delaš prav.
Katja Perat: Si nora?! (Delo blog, 20. april)
Vladavina zgodovine je stara toliko kot vladavina prava. Magna Carta je bila zapečatena in izničena, revidirana in zasmehovana, povzdignjena in čaščena. Preteklost ima oblast: pisanje je ribarjenje preko roba časa. V zgodovini ni nobenih gotovosti. So le boji za pravico in vojne, ki jih prekinja mir.
Jill Lepore: The Rule of History (The New Yorker, 20. april 2015)
V dolgi in zamotani zgodovini Zahodne kulture najdemo bogato množico podob, izjemno vrsto vpogledov v popularne in moderne znanstvene ideje o norosti.
Andrew Scull: Madness and Meaning (The Paris Review, 22. april)
Za vsako podobo Istanbula šestdesetih let, ki mi jo je knjiga ponovno priklicala v spomin, jih je tisoč zmanjkalo. Spominjam se, da sem to nekoč omenila Orhanu, ko sva pregledovala moj prevod, ki je popisoval njegova nesrečna licejska leta. S prstom sem pokazala na razmak med odstavkoma, povedala sem mu, da se je v njem skrivalo moje življenje. Prikimal je in se prisiljeno nasmehnil. Vedel je, kaj sem mislila. Kot sem tudi jaz vedela, kaj je mislil, ko me je nekaj let pozneje poklical na stran med nedeljskim kosilom pri sosedih, da bi mi povedal, kako ne more sestaviti niti enega stavka, ne da bi ga skrbelo, kako ga bom uničila.
Maureen Freely: Seeing Istanbul Again (The New York Review of Books, 26. april)
Posegam po verskih oznakah. V filmu govorim o izvrševanju ljubezni in mislim, da za to ne obstaja boljša beseda kot frančiškan. So frančiškani fanatiki ali ekstremisti? Ali so nekaj drugega? Nagibam se k prepričanju, da tistemu, kar je v bistvu verska izbira o tem, kako živeti življenje (četudi brez boga), delamo škodo, če dodajamo besedo ”fanatično”.
Jonathan Franzen v intervjuju z Lindasy Abrams (Salon, 27. april)
Scena bi bila lahko iztrgana iz Mojega boja. Vendar obstaja razlika, in sicer razlika med romanopiscem Knausgaardom in esejistom Knausgaardom. Romanopisec bi nas pustil s čudaškimi asociacijami – odvajanjem in mrtvim očetom. Esejist ponudi pojasnilo. ”Za nami visi kot rep,” piše v eseju, ”rjav in spolzek in neprivlačen – kot dejstvo, ki mu ne moremo ubežati: serjemo in umiramo.”
Ian MacDougall: Mein Scheisse (The Paris Review, 28. april)
Večina parov je trdila, da so s poroko razredne razlike pustili za sabo, saj si delijo bančni račun, dom, življenje. Vendar pa sem z analiziranjem načina, kako posamezniki govorijo o sebi, partnerju, zakonu, ugotovila, da je to daleč od resnice. Razred je vsakega od zakoncev tako oblikoval, da so imeli ljudje, s katerimi sem govorila, več skupnega s tujci, s katerimi se delijo razredno ozadje, kakor z lastnimi možmi in ženami. Kako je to mogoče? Ker razred ni le tisto, kar imaš. Je tudi to, kako so denar in materialne stvari oblikovali tip osebe, kakršna smo postali.
Jessi Streib: How Wealth in Childhood Shapes Personality Later in Life (The Atlantic, 28. april)
Bonus: majsko kratko zgodbo Milana Kundere lahko preberete tu.
