Aprilsko vreme je bilo muhasto in takšno je bilo tudi aprilsko branje uredništva AirBeletrine. Zunaj je bilo veliko dežja, notri smo za ekrani naših naprav jokali: svet se je poslovil od Gabriela Garcíe Márqueza; brali smo o poeziji, ki moške pretvarja v mile jere; tožili nad izgubljeno romantiko pri pisanju biografij; pa tudi knjižni sejem v Ljubljani nam ni mogel popraviti razpoloženja … Ko je bilo zunaj sonce, smo odpirali okna, da se je naš smeh slišal še na ulico: režali smo se zabavnemu turističnemu vodiču po Zahodnjem; odpirali smo šampanjce, ker knjiga francoskega ekonomista dokazuje, da smo imeli prav in da nas bo kapitalizem vse popeljal preko roba; zabavali smo se nad tem, kako je Žižek spretno povezal dogajanje v slovenski politiki z dogajanjem na Krimu … Ni kaj, mesec april = dobesedno YOLOL. Ne spreglejte!
Novinarji, ki jih najraje berem, imajo veliko dela, nimajo pa služb. Moji najljubši novinarji so prekerci, svobodnjaki, samostojci, honorarci. Ne zato, ker bi nujno pisali bolje kot zaposleni novinarji. Raje jih berem zaradi posebne senzibilnosti novinarja v prekernem položaju. Berem jih, ker pišejo o stvareh, ki se mi zdijo pomembne. Na način, za katerega verjamem, da je pravi. Predvsem pa zato, ker imajo do sveta in okolice specifičen odnos. Ker so bolj naivni in ker so bolj iskreni. Ker so manj prestrašeni kot starejši kolegi, ker so bolj jezni, ker so ostrejši in ker so bolj konstruktivni. Ker so novinarji brez služb bolj v stiku s tem, kaj ljudi tam zunaj dejansko skrbi.
Mojca Pišek: Preker’c naj bo (Dnevnik, 1. april)
Lokalni pomembneži: Dragonstonu vlada Stannis Baratheon, zakoniti dedič Jeklenega prestola, ki je pred kratkim doživel odmeven poraz med poskusom osvojitve Kraljevega pristana v Bitki pri Črnih vodah. Pogovor o tej temi vam zato odsvetujemo. Lokalni prebivalci pripovedujejo tudi o skrivnostni Rdeči ženski, ki komunicira skoraj izključno z goloto in koitusom, ki sta, tako je trdil naš dopisnik, »odlična«. Popravljamo: naš pokojni dopisnik.
Luke Holland: Game Of Thrones: the travel guide (The Guardian, 5. april)
Pred očmi svojih šestih gostov je [Frank Kermode] začel na glas brati Nedokončano pesem [Philipa Larkina], o neusmiljeni Smrti, ki se vzpenja po stopnicah v podobi lepega mladega dekleta bosih nog, da omamljeni lirski subjekt vzklikne: »Iz katerega poletja si pobegnila?« Te pretresljive zadnje vrstice pa Frank ni mogel več izdaviti; z obupanim zamahom roke je podržal knjigo od sebe, da bi pesem dokončal kdo drug.
Anthony Holden: The poetry that moves men to tears (The Obserder, 6. april)
Na Edinburškem knjižnem festivalu 2011 je Michael Holroyd tožil – kot imajo navado tožiti starajoči se biografi — nad zatonom biografij. »Nostalgičen sem za obiskovanjem domov, iskanjem pisem in dnevnikov ter brskanjem po podstrešju,« je pravil. »Dejstvo, da je danes večina materiala na računalnikih, uničuje vso romantiko, zdaj samo še odkrivamo, kaj se skriva za tipko za izbris – groza.«
Niamh Ní Mhaoileoin: You’ve Got Mail: On the New Age of Biography (The Millions, 11. april)
[Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja] je cela bukla, dolga več kot 700 strani, polna opomb, grafov in matematičnih formul. Na prvi pogled ne skriva, da gre za akademsko razpravo, in zdi se tako impozantna kot nerazumljiva. Toda v zadnjih tednih in mesecih je v ZDA sprožila silovite debate o dinamikah kapitalizma, posebno pa o navidez neustavljivem vzponu ozkih elit, ki imajo v lasti vedno več svetovnega bogastva. Na ne-specializiranih blogih in spletnih straneh širom Amerike je vnela debate o moči in denarju ter začela prevpraševati mit, ki tvori samo srčiko ameriškega načina življenja – da kapitalizem dviguje kvaliteto življenja vseh ljudi. To preprosto ni res, pravi Piketty, in s svojimi ugotovitvami naravnost in rigorozno dokazuje, da je vse, kar kapitalisti verjamejo o etičnem statusu služenja denarja, zmotno.
Andrew Hussey: Occupy was right: capitalism has failed the world (The Observer, 13. april)
Založniška industrija je videti kot ena tistih popularnih najstniških distopij: bela in polna ljudi, ki skušajo uničiti drug drugega, da bi preživeli.
Daniel José Older: Diversity Is Not Enough: Race, Power, Publishing (Buzzfeed, 17. april)
Zmedeno identiteto sejma pa najbolje kaže konflikt med glavnim in spremljevalnim delom. Sejemske stojnice se trudijo pritegniti naključnega sprehajalca, ki naj bi po možnosti postal tudi kupec, za program na odru pa se na trenutke zdi, da jih pri tem bolj ovira kot pomaga.
Mojca Pišek: Ta dobra knjižna kulisa (Dnevnik, 17. april)
GUILLERMO ANGULO: Njegov [Márquezov] največji navdih je bila njegova babica. Nek sorodnik mu je česal lase in njegova babica ga je posvarila, da naj se ne češe ponoči, ker se bo zaradi tega na morju izgubila ladja.
Silvana Paternostro: Solitude & Company, Part 1 (The Paris Review, 21. april)
Javnost se ne zaveda, da znanstveniki ne dobijo niti centa od objav v znanstvenih revijah,« pravi profesor s Kemijskega inštituta Roman Jerala, ki redno objavlja vplivne znanstvene članke. »Še več – za objavo v skoraj vseh revijah mora avtor plačati! Tipična vsota se giblje od tisoč do dva tisoč evrov za članek, za vsako objavljeno barvno sliko (denimo sliko struktur, ki jih preučujejo, ali grafov s podatki, op. p.) pa še dodatnih dvesto evrov,« pravi profesor.
Uroš Škerl Kramberger: Plačevanje znanstvenikov za lastne članke (Dnevnik, 22. april)
Stal sem tam [na Hadrijanovem zidu] in si skušal predstavljati, kako je tu stal rimski legionar ter opazoval oddaljene griče. To je bil zelo globok občutek. Za Rimljane je bil to takrat konec civilizacije; konec sveta. Mi vemo, da so bili za tistimi griči Škoti, oni tega niso vedeli. Lahko bi bila tam katerakoli pošast. Ta občutek branika pred mračnimi silami – nekaj je naselil v meni. Toda ko pišeš fantazijsko pustolovščino, je vse večje in barviteje, zato sem vzel Zid in ga naredil trikrat daljšega in 200 metrov visokega in iz ledu.
George R.R. Martin v intervjuju Mikala Gilmoreja: George R.R. Martin: The Rolling Stone Interview (The Rolling Stone, 23. april)
Gregory Corso kot primer, zakaj danes z generacijo beatnikov povezujemo tako malo žensk, navaja: »Bile so ženske, bile so tam … njihove družine so jih pospravile v institucije, dajali so jim električne šoke. Če si bil v petdesetih moški, si bil lahko upornik, toda če si bil ženska, te je tvoja družina dala zapreti.«
Megan Keeling: Elise Cowen: The Female Beat Poet You’ve Never Heard Of (The Toast, 24. april)
Eden od znakov takega nazadovanja so zahteve, ki jih pogosto slišimo s strani nove evropske desnice, po bolj »uravnoteženem« pogledu na dva »ekstremizma«, desnega in levega. Neprestano nam ponavljajo, da bi morali ekstremno levico (komunizem) obravnavati enako, kot je Evropa po drugi svetovni vojni obravnavala ekstremno desnico (poražene fašiste). Toda v resnici tu ni nobenega ravnotežja: enačenje med fašizmom in komunizmom skrivaj daje prednost fašizmu. Zato desnico slišimo, kako trdi, da je fašizem kopiral komunizem: preden je postal fašist, je bil Mussolini socialist; tudi Hitler je bil nacionalni socialist; koncentracijska taborišča in genocidno nasilje so bile značilnosti Sovjetske zveze celo desetletje, preden se je k njim zatekel nacizem; uničenje Židov ima očitnega predhodnika v uničenju razrednega sovražnika ipd. Poanta teh argumentov je trditev, da je bil zmerni fašizem upravičen odgovor na komunistično grožnjo (poanta, ki jo je dolgo nazaj v svoji obrambi Heideggerjeve vpletenosti z nacisti postavil Ernst Nolde).
Slavoj Žižek: Barbarism with a Human Face (London Review of Books, 25. april)
V naši kulturi pogrešam spoštovanje. Ne pogrešam drznosti, ki jo mlademu kritiku vedno zaželeno pripišejo, ne pogrešam izdelanih pavšalnih mnenj, repetitivnih označb, besed, ki jih govorijo različna usta, a misli ena glava, ne pogrešam shematizacij in izmer – pogrešam argumente, predvsem pa pogrešam zgodbe! – kaj se ti je zgodilo tam spodaj, kritik, ko si proniknil ali pa preprosto stopil skozi priprta vrata v literarno besedilo.
Petra Koršič: Naj kritik tudi o(b)stane?! (LUD Literatura, 29. april)
Nikoli se nisem branil poezije, če sem kdaj nanjo naletel – nisem pa je iskal, saj je nisem pogrešal ali si je želel. Nekoč davno sem si jo, ko sem še bil drug človek, mlad, potem pa se mi je zazdela za mojo dušo nepotrebna in brezzvezna. Če sem kdaj slučajno bral kaj poezije, si je v glavnem niti nisem zapomnil, šla je mimo mene.
Marko Crnkovič: Lahkoda mož beseda, zvok an sich, ta Jesih (Pogledi, 30. april)
