April je prišel z obljubo pomladi, sedel k nam na klop in se kot mi nastavil soncu, potem pa izkoristil našo zamaknjenost in nam zadal hladni kroše. Lahko smo se le razočarano vrnili nazaj med štiri stene in brali s čajem pred sabo ter čakali na maj. Muhasti april, muhasto čtivo: o tem, kako je videti sodobni svet skozi pogled brezpilotnih letal; o tem, kako prežvečena in prazna je beseda »inovacija« in kako pozabljamo na vse tisto, kar ji sledi; o mačkah in knjigarnah; o hitrem branju, ki je navadna laž; o scenaristiki ter o tem, kako mulce danes pripraviti do branja.
»Big Data« je zato nekaj protislovnega. Na eni strani posameznike reducira na preštevne bite informacij – demografijo, potrošniško izbiro, na označevalce identitete, kakršne najdemo na potnem listu. Po drugi strani »Big Data« obstaja kot neskončni tok doslej nezamisljive širine, združuje pretok ljudi, njihovih krajev, stvari in dejavnosti v vedno večje nediferencirane množice. »Big Data« zato vzpostavlja borgesovsko oscilacijo med zemljevidom in ozemljem kot stalno značilnost naše družbe.
Lindsay Caplan: Method without Methodology: Data and the Digital Humanities (e-flux, #72, april)
Kot ugotavlja Chamayou, brezpilotna letala odpravljajo recipročnost z mesta usmrtitve in spreminjajo pogled – in z njim tveganje smrti – v enostransko operacijo: Jaz tebe vidim, ti pa mene ne; operater brezpilotnega letala iz Nevade lahko ubija, ne da bi bil sam v kakršni koli nevarnosti. To nima le strateških in pravnih posledic, ampak gre tudi za politično-estetski problem. Za to gre, da dilema neenakomerno porazdeljenega narativa, ki ga je Edward Said podrobno opisal v delu Kultura in imperializem – ko center govori in poseduje moč delovanja, medtem ko se periferija kaže le kot tišina – zdaj opisuje strateški raison d’etre nove vojne tehnologije, njeno operativno prednost.
Nathan K. Hensley: Drone Form: Word and Image at the End of Empire (e-flux, #72, april)
Mogoče sem ves čas živel v zablodi, da se da o predstavi povedati nekaj objektivnega. Ne, kaj si jaz mislim o njej, pač pa, kakšna je ta predstava v razmerju do historičnega, osebnega, socialnega, političnega trenutka. Bolj sem se počutil kot medij, kot nekaj, skozi kar se to gledališče pretaka, kakor pa kot nekaj ali nekdo, s katerim se vse začne in konča.
Blaž Lukan v Andrej Jaklič: Kritika je artikulacija sveta (Pogledi, 4. april)
V nekem smislu vsi pisatelji delujejo kot vohuni – opazujejo ljudi okrog sebe, študirajo njihove karakterje, v imenu svoje umetnost se prelevijo v muhe na stropu.
E.W.: The unsurprising link between authorship and espionage (The Economist, 4. april)
Vzdrževanje in popravilo, gradnja infrastrukture, vsakdanje delo, ki gre v ohranjanje delovanja in učinkovitosti infrastrukture, ima preprosto večji vpliv na vsakdanje življenje ljudi kot velika večina tehnoloških inovacij.
Lee Vinsel & Andrew Russell: Hail the maintainers (Aeon, 7. april)
Povezavi mačk s knjigarnami lahko sledimo v Egipt, kjer so mačke najbrž tudi prvi udomačili. Medtem ko so jih v glavnem uporabljali za preganjanje glodalcev in strupenih kač stran od hiš in pridelkov, so nekatere mačke posebej usposobili za lov škodljivcev, ki žrejo papirusne zvitke.
Jason Diamond: Why Do Cats Love Bookstores? (Literary Hub, 11. april)
Mallarméjeva revolucija se je zgodila v na zunaj konservativni podobi. Veliko njegovih pesmi je pisanih v obliki soneta in mnogo jih uporablja 12-zložni aleksandrinec, metrično obliko klasične francoske tragedije. A zgolj po dveh verzih bralca ovije mehka meglica in loti se ga posebna groza.
Alex Ross: Encrypted: Translators confront the supreme enigma of Stéphane Mallarmé’s poetry (The New Yorker, 11. april)
Tudi veliki romani eksperimentirajo in so inovativni, toda kratka proza je zmožna še nevidenega formalnega preskoka, nato pa izzveni, še preden smo gotovi, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Rebecca Schiff: Contemporary Innovators of the Short Story: A Reading List (Electric Literature, 12. april)
Če kaj, so razsežni, gosti, večjezični svetovi, ki jih ustvarjajo romani, predhodniki naše digitalne dobe nenehnih motenj.
Anna E. Clark: The Novel in the Age of Digital Diversion (Public Books, 15. april)
Ste kdaj poskusili poslušati posnetek govora s pospešeno hitrostjo? Kljub podvojitvi hitrosti, zmoremo čisto dobro razbrati posamezne besede – vendar pa ne zmoremo slediti njihovemu pomenu. Enako se zgodi s pisanim tekstom.
Jeffrey M. Zacks in Rebecca Treiman: Sorry, You Can’t Speed Read (The New York Times, 15. april)
Vsi drugi filmski poklici se vzporedno torej urijo v svetu gledališča in oglaševanja, na žalost pa ključno polje, kjer se lahko urimo scenaristke in scenaristi, niso niti proza, niti dramatika, niti oglaševalski copywriting, edina zares zdrava izkušnja je specializirano pisanje za gibljive slike.
Žiga Valetič: Arhitekti gibljivih zgodb, jada jada 2016 (Literatura, 20. april)
Avtomati simbolizirajo srhljivo podobnost med nami in mehanizmi iz koles in zobnikov, ki smo jih izumili.
Michael Peck: On the Literature of Cyborgs, Robots, and Other Automata: From Mechanical Ducks to Mythic Metal Giants (Literary Hub, 21. april)
Da jih le ne bi kaj odvrnilo od branja, knjižničarji in drugi promotorji branja rečejo, naj si otroci knjige izbirajo sami. Svojim otrokom pa kar jaz povem, kaj naj berejo. Ker vem, katera knjiga je dobra, oni pa tega še ne vejo. Njim so všeč knjige z naslovi kot je Lov na pošasti: Konvol, hladnokrvni surovež, Vampirska akademija ali pa recimo Arena smrti. Tudi tukaj imamo ta potrošniški moment. V knjižnici velikokrat zamenjam večino tistega, kar naberejo, ali pa grem v tja kar sama.
Tina Deu: Kako sem (skoraj) dosegla, da moji otroci radi berejo (Tina in fantje, 22. april)
