Četudi ne hodite več v šolo, si le priznajte: september je vseeno precej turoben mesec. Razlog več torej, da pregledate AirBeletrinin izbor člankov meseca avgusta in si najdete kakšno zanimivo čtivo, morda pa tudi napotilo k poglabljanju v kakšno novo temo. Na primer v evolucijski razvoj smeha ali v delovanje možganov, ki so v resnici precej počasnejši organ, kot ste najbrž mislili. V vsakem primeru boste, kot toži Michael Harris, težko brali, ne da bi imeli občutek, da zamujate nekaj nujnega, kar se ravno takrat dogaja na Facebooku. Če pa ste še zmeraj sposobni poglobljenega in zatopljenega branja in užitek najdevate v kompleksni literaturi, tako kot Rebecca Mead, pa se boste razveselili tudi članka, ki trdi, da se nam obeta nova doba zahtevnih romanov. Čeprav vas utegne istočasno razžalostiti, da očitno le-ti brez sprememb sistema knjižničnega odkupa, kar predlaga Mojca Pišek, ne bodo prav nič ganili slovenskih knjižnic …
Vabljeni k branju!
»Mose je ena velika putanata,« reče enajstletni Kapitan Kljuka na čolnu pod mostičem. »Ko ga bodo imbecili končno spravili v pogon, se bodo supertajfuni in cunamiji že zdavnaj preselili v Sredozemlje, tako kot jebene meduze.« »Opa, dete, kakšni izrazi pa so to?!« Brez ustrezne reakcije: »Veliki projekti, stara jebena imena.« »O, Kljukec, a vas tako v šoli učijo?« Ja. Z otroki je treba vzgojno. Končno reakcija: »Šola je ena velika putanata,« in že: »Eeeeej! Deeečko! Riccaaaardo!«
Nataša Kramberger: Je pa že bolj razumno pasti skupaj: Med karnevalom in resničnostjo v Benetkah (Pogledi, 1. avgust)
Da je siromak boljši človek od bogatuna, to je vendarle folklorizem. Kako torej poimenovati stremljenja, ki se dogajajo nasproti zlemu interesu kapitala? Če enačbo dovolj časa krajšava, prideva do osupljive ugotovitve, da je vmes enačaj. Interes = interes. Isti interes, ista življenjska sila. Le da ga je enim uspelo artikulirati in organizirati, drugim pač ne. In zdaj vsi ti pošteni poraženci igre Uveljavi svoj interes čakajo/čakamo, da jim/nam zmagovalci ponudijo ready made platformo, najbolje kar brezplačno aplikacijo, s pomočjo katere bodo/bomo končno lahko realizirali svoje interese. Malo morgen!
Miha Šalehar v dialogu z Boštjanom Naratom: Iz oči v oči (Pogledi, 4. avgust)
Slovenskih delavcev zato ne čaka več samo konkurenčna tekma z učinkovitejšo ali cenejšo delovno silo z vsega sveta, kar radi poudarjajo domači politiki in načrtovalci gospodarskih strategij. Novih meril ne bodo postavljali stereotipi o natančnih Nemcih, marljivih Kitajcih, podjetnih Američanih in poceni Romunih. Globalna ekonomija je tako pospešena, kompleksna in abstraktna, da lahko dodano vrednost, gospodarsko rast in večjo produktivnost dosežejo samo neskončno hitri in vedno enako spočiti stroji – roboti in vrstice računalniških programov, s katerimi ljudje ne moremo in ne smemo tekmovati, če hočemo ohraniti človeškost in se izogniti novi suženjski zakletosti.
Lenart J. Kučić: Konkurenca med sužnji (Sobotna priloga, 9. avgust)
Ni treba posebej izpostavljati, da tak odnos izhaja iz obžalovanja, ker ljudje dandanes vse manj in manj berejo, in iz postavke o hierarhični organiziranosti literature, s takimi, kot sta Joyce in Nabokov, na vrhu in s Petdesetimi odtenki sive na dnu. Pri tem se predpostavlja, da med tema poloma obstaja nekakšno neoplatonistično stopnišče, po katerem lahko nekdo skozi posamezne faze postopoma napreduje proti vrhu, nekakšna pozitivna verzija ideje, da te mehka pornografija vodi do trde pornografije in da je vsakomur, ki kadi travo, nepovratno usojeno, da bo skozi kokain in krek padel do heroina. Uporabnika skratka zmeraj vleče k vse bolj intenzivnim oblikam iste vrste izkušnje.
Tim Parks: Reading Upward (The New York Review of Books, 11. avgust)
Vse to je slišati zelo lepo, toda opozoriti moram, da ima ta teorija tudi mračne implikacije. Smeh, ki ga človek producira med žgečkanjem, je neverjetno intenziven – vključuje mnogo več elementov defenzivnega obnašanja kot jih šimpanzov smeh. To kaže, da je bilo ravsanje naših prednikov precej bolj grobo od tega, v kakršnega se večinoma spuščajo naši opičji sorodniki. Le kaj so počeli drug drugemu, da so tovrstne divje obrambne reakcije našle pot med družbene signale, ki uravnavajo zaigrane boje? V smehu odkrivamo sled povsem nasilnega družbenega sveta naših prednikov.
Michael Graziano: The first smile: Why do laughter, smiles and tears look so similar? Perhaps because they all evolved from a single root (Aeon, 13. avgust)
Razlikovanje izhaja iz vulgarnega kulturnega puritanizma, ki vztraja na tem, da je edina zabava, ki jo je mogoče imeti od knjige, lahkotne sorte, ali da je nujno zabavno, če beremo nekaj dostopnega in lahkega. Povezovanje užitka s krivdo na ta način je dokaz zunanje, slabo vest zbujajoče avtoritete – take, ki je prepričana, da mora branje biti delo.
Toda s knjigami je mogoče imeti tudi užitke, ki so še kaj več, kot le površinska zabava. Obstaja užitek v tem, da si izzvan; užitek v občutku, da se širijo tvoj domet in tvoje zmožnosti; užitek vstopanja v neznani svet in empatije z zavestjo, ki je povsem drugačna od tvoje; užitek v védenju tega, za kar so drugi pred tabo menili, da je vredno vedeti, in vstopanja v širši dialog.
Rebecca Mead: The Pleasure of Reading to Impress Yourself (The New Yorker, 13. avgust)
Možgani sami po sebi, ne glede na to, kaj želimo verjeti, niso večopravilna [multitasking] naprava. In tu se začne naša težava. Naši možgani izvajajo določeno število paralelnega procesiranja, da bi sintetizirali avditorne in vizualne informacije v enotno razumevanje sveta okrog nas, toda dejanska pozornost možganov ima zgolj obseg žarometa, sposobnega osvetliti samo eno stvar naenkrat. Zato je že golo poimenovanje večopravilnosti zavajajoče. Obstaja hitro-izmenjujoča se miniopravilnost [rapid-shifting minitasking] ohromljujoči-krči-truda-po-opravilnosti[lame-spasms-of-effort-tasking], toda česa takega, kot je večopravilnost, ni. »Ko mislimo, da smo večopravilni,« meni Gentile, »smo v resnici večizmenjujoči.«
Michael Harris: »War and Peace« tortured me: Facebook, email and the neuroscience of always being distracted (Salon, 17. avgust)
Predstavniki knjižnic nam dajejo s tovrstnimi argumenti vedeti dvoje: da se še kako dobro zavedajo, da nabavljajo slabo literaturo, in da jim tako stanje povsem ustreza. Več ko je knjig, več je sredstev. Vztrajanje pri stališču, da vrednotenje pred nabavo ni mogoče (pa v isti sapi, da je po nabavi močno zaželeno), sodi po mojem v kategorijo mehkega kriminala belih ovratnikov. Vseeno je, ali z javnimi sredstvi financiramo dobro ali slabo. Kot je vseeno, ali državne banke posojilo odobrijo zdravemu ali bolnemu podjetju. Kot je vseeno tudi, ali bolnišnica operacijsko mizo kupi pri specializiranem podjetju ali ljubiteljskem tesarju.
Mojca Pišek: Kako privarčevati s pomočjo literarne kritike (LUD Literatura, 19. avgust)
Kot je pojav fotografije vplival na vlogo slikarstva ali kot je film spremenil položaj romanov v 20. stoletju, tako nove narativne forme nepreklicno vplivajo na mesto in pomen romana. Ker osnovno potrebo po zgodbarstvu v veliki meri zadovoljujejo televizijske drame, se zna zgoditi, da bodo bralci od sodobnega romana pričakovali kaj drugega, kaj novega.
Thomas McMullan: Hard books for hard times: literary experimentation gains popularity (The Guardian, 20. avgust)
Če še vedno delate preveč ur za premalo denarja, če ste pod stresom, če tolerirate mobing, če ste morali sprejeti delo brez varnosti, če ne poznate bolniških dopustov, če ne morete plačevati računov in se sprašujete, kdaj boste lahko normalno zaživeli, je odgovor najverjetneje nikoli. Priznajmo si že enkrat, da »naš čas« ne bo nikoli prišel. Zato ni treba še malo molčati in potrpeti, pač pa že danes glasno zavrniti takšne prakse in zahtevati pravične delovne razmere.
N’Toko: »Vaš čas prihaja!« (Mladina, 22. avgust)
