Kmalu bo konec poletja. Začelo se je novo šolsko leto. Da žalost ne bo prehuda, vam ponujamo avgustovsko branje, ki bi ga bilo škoda spregledati. Od tega, kako težko je opazovati starše, ki se starajo, preko tega, da je laže najti založnika, če se podpisuješ z moškim imenom, pa vse do sveže kratke zgodbe (in celo prve!) Lene Dunham. Pa še kaj: od ljubezni do literature, od beguncev do pomembnosti prepira.
Nič te ne pripravi na starševstvo, a še bolj resnično je, da te nič ne pripravi, da boš postala hči starajočih se staršev. Skušaš jih rešiti pred telesi, ki jih zapuščajo prej kot glave, ali pa jih skušaš rešiti pred glavami, ki jih zapuščajo hitreje od teles. Obstajajo materinske šole, hkrati pa ni ničesar, kar bi ti pomagalo pri staranju lastnih staršev …
Jackie Kay: Nothing prepares you for being the daughter of ageing parents (The Guardian, 2. 8.)
Vsaka ženska na katerem koli visokem položaju mora ugotoviti, kakšen obraz mora komu kazati. Ta moški želi, da sem materinska, drugi mora misliti, da si želim seksati z njim, s tistim moram resnično seksati; ta punca mora vedeti zakaj sem osamljena … Mislim, da od moških ne pričakujejo česa takega.
Amy Schumer v intervjuju s Timom Lewisom (The Guardian, 2. 8.)
Zaradi načrta sem se počutila neiskreno in čudaško, zato mi je vzelo veliko časa, da sem ga uresničila in poslala svoj roman založnikom ter se podpisala kot moški. A kadar koli sem prebrala študijo o spolni pristranskosti, sem bila nekoliko bliže temu, da bi stvar uresničila.
Catherine Nichols: Homme de Plume: What I Learned Sending My Novel Out Under a Male Name (Jezebel, 4. 8.)
Podobno je z ljubeznijo; prej ali slej smo razočarani, ko se nam ne izpolnijo pričakovanja, ostanemo odprtih ust. Podobno je tudi pri umetnosti: nikoli ne moremo narediti vsega, kar bi želeli. Vedno nekaj zmanjka.
Margaret Mazzantini v intervjuju s Patricijo Maličev: Življenje je veliko bolj nepredvidljivo od literature (Sobotna priloga, 8. 8.)
Narativna psihologija posameznikove življenjske zgodbe ne pojmuje kot biografijo z Wikipedije, sestavljeno iz dejstev in dogodkov njegovega življenja, ampak kot način, kako posameznik ta dejstva in te dogodke ponotranji – jih razstavi in znova sestavi, da dobijo pomen. Ta narativ postane oblika identitete, znotraj katere tisto, kar vključimo v zgodbo, in način, kako to povemo, odraža in oblikuje to kdo smo. Naša življenjska zgodba ne govori samo o tem, kaj se je zgodilo, ampak pove tudi, zakaj je bilo to pomembno, kaj to pomeni za osebo, kakršna smo, kakršna bomo postali, pa tudi, kaj se bo zgodilo.
Julie Beck: Life’s Stories: How you arrange the plot points of your life into a narrative can shape who you are—and is a fundamental part of being human (The Atlantic, 10. 8.)
Kiese Laymon obožuje svinčnike znamke Paper Mate Sharpwriters. »Ti rumeni mehanski svinčniki so mi všeč zato, ker sem že tako star, da sem hodil v šolo v časih, ko je to, da si jih imel, pomenilo, da si še kar kul.« pravi. »Nikoli jih nisem imel. Zato jih imam danes na stotine.«
Michele Filgate: Writers and Their Favorite Tools: On Pens, Pencils, and other Fetish Objects (Literary Hub, 13. 8.)
Mene se bojite in mojega boga, vi, ki še vedno molite bogu za boljše življenje in boljši svet, mene se bojite, ker prinašam sporočilo, da boga ni, ne vašega, ne mojega.
Goran Vojnović: Mene se bojite (Objektiv, 14. 8.)
Študija, objavljena leta 2013, ugotavlja, da lahko branje književnosti okrepi vaše sposobnosti »branja misli«. Raziskava, objavljena v časopisu Science, je pokazala, da branje leposlovja […] neguje tako imenovano »teorijo uma«, ki jo opisujejo kot »veščino „branja” misli in čustev drugih«.
Igor Strutinski: 6 znanstvenih objašnjenja zašto je dobro čitati (citajme.com, 15. 8.)
Verjamem, da je prepir pomembna intelektualna stimulacija. Je izvir ustvarjalnosti, umetnosti in izobrazbe.
Amos Oz v intervjuju z Lukasom Latzem: Ich glaube an Streit (Der Freitag, 18. 8.)
Takšni so rezultati ozrtja čez ramo in tako vidim stvari z razdalje, ko me zares ne morejo več pretresti in zaznamovati in določiti, kot bi me določile, če bi me ujele v formativnih letih. Zakaj me niso? Ne vem. Ne toliko zaradi senzibilnosti, ta je imela vse potenciale, pač pa zato, ker sem bil za Azro preveč sanjaški in premalo vkopan v trdna tla. V resničnost. Nisem premogel pravih senzorjev za Johnnyjevo resničnostno poezijo, in s tem ne mislim samo besed, pač pa tudi glasbo. Dobil sem jih šele čez desetletja.
Uroš Zupan: Greta Garbo v Houtenu: Ob petintridesetletnici prve Azrine longplejke (Pogledi, 18. 8.)
In vendar moram zdaj vedno raniti svoje knjige. Branje je toliko kinestetično, kot je imaginativno. Na označeni strani živi bralec. Moji komentarji, packe in zaznamki so način, kako cenim platno, ki mi je bilo ponujeno. In rezultat te močne ljubezni so obrabljene knjige. Naslovnice rešuje selotejp, a ko se enkrat strani ločijo od hrbtišča, padejo kot listje. Moja prva kopija Smrti v družini Jamesa Ageeja je shujšana, manjka ji toliko strani, da sta platnici skrušeni vase. Skoraj bi se ji želel opravičiti.
Nick Ripatrazone: The Pleasures of Destroying a Good Book: Crack It, Bend It, Mark It, Love It (Literary Hub, 19. 8.)
Zgodbe o prijateljstvu so morda nadomestile pripovedi o romantični ljubezni, a najboljše se zaustavijo pred ponavljanjem lastnih klišejev – pa naj gre za klišeje o feministični solidarnosti ali zlobnih dekletih (včasih je med obema težko razlikovati). Bližnja prijateljstva so vredna proslavljanja – a ravno tisti trenutki, ki so najmanj fotogenični, dokazujejo njihovo resničnost.
Emily Witt: Female BFFs: The New Power Couples (The New York Times, 21. 8.)
Ni šlo za to, da je bila v obleki videti dobro, pomembneje je bilo, da obleko naredila nepomembno.
Christina Smallwood: On Edge (The New York Times, 21. 8.)
Da nauk te zgodbe uči, da vsak človek, ki se kolikor toliko jasno zaveda svojega mesta v svetu, pravzaprav neprestano govori o samem sebi. Od osebne omike pa je odvisno, ali si prizadeva to početi tako, da bo imel od tega kaj tudi bralec.
Katja Perat: Lik in delo (Delo, 24. 8.)
E. Pridem tja in vidim, kako nekaj v kotu, tam, na drugem prehodu, nekaj plapola. Taki lističi. Gledam, se čudim in vidim tablo: Ulica Tomaža Šalamuna. »Dva tisoč jih je, veš!« me potreplja po rami šef Muzikafeja. In razloži. »Bodi tiho, tu poslušaj. Glej, tu, ja ja, tu je v angleščini, tam pa v slovenščini. Ja, Tomaž čita, kdo pa?!« Kako soti Ptujčani fenomenalno zmešani! Kje bi se še spomnili kaj takega? Morda so se toliko bolj vrgli na zobe – recimo talno razpoko prefarbali z modro in napisali Tomažev verz ‘voda najbolj ljubi’ -, ker sta bila njegova staradva Ptujčana, čeprav je bil Tomaž potem rojen v Zagrebu, ampak dobro. Ptujčani so tak, ne vem, hobiti Štajerske, prismuknjeni na svoj edinstven način, ki ga moraš objet.
Urban Šoštar: Konzumacija: gobic & sline (Maribor is the Future, 27. avgust)
Nihče na primer ni pomislil, da Laibach po svoje vrača obisk. Tovariš Kim Il Sung je namreč leta 1975 obiskal Ljubljano, ki ga je navdušeno sprejela – zdaj, natanko 40 let pozneje, je Ljubljana, pod svojim nemškim imenom, večnemu predsedniku vrnila obisk.
Luka Lisjak Gabrijelčič: Boste še kupovali testenine znamke Barilla, ker njen lastnik ne mara gejev? (Siol.net, 31. 8.)
Za konec pa še kratka zgodba Lene Dunham, ki jo najdete na še nastajajoči strani Lennyletter. Če se naročite na novice, boste vsebine dobivali neposredno v elektronski nabiralnik.
