AirBeletrina - Nespregledano: december
Panorama 4. 1. 2016

Nespregledano: december

Ilustracija: Ana Baraga

Minil je december, minilo je leto, mi pa vam za popraznično praznino ponujamo članke, za katere bi bilo škoda, da bi jih zgrešili. Od kritike družbenih omrežij, ki razvrednotijo sleherni glas in vsako kritiko, do same kritike in njenega pomena. Nekaj malega tudi o kapitalizmu kot bogastvu neskončnega pomanjkanja ter o feminističnih orodjih, ki pridejo prav v socialističnem boju. Pa zdravi ostanite!

 

Odnos, ki je pri nas nagrajen z dobro mero odobravanja, je, kot je potrdila okrogla miza Zakonodaja, etika in morala v znanosti, organizirana pred slabim letom dni v Kopru, zelo svojevrsten. Računa se na obrat od negativnih k pozitivnim normam delovanja znanosti, to pričakovanje pa se usklajuje z odporom do sankcioniranja kršiteljev in kršiteljic etičnih načel, ki na nacionalni ravni še niso niti artikulirana.
Renata Šribar: Kako naj se nič pravega ne zgodi?: Odprta vprašanja etične znanosti (Pogledi, 3. december)

 

Kdo ima več predanosti: nekdo, ki ima potrebna finančna sredstva, da se vpiše v program kreativnega pisanja, ali pisatelj, ki piše ob osemurni službi, v zgodnjih jutranjih urah, ki se za motivacijo ne more opreti na nikogar drugega kot nase?
Lorraine Berry: How The Literary Class System Is Impoverishing Literature: On the Systemic Economic Barriers to Being a Writer (Literary Hub, 4. december)

 

Kot kaže naša analiza podatkov o pravnomočno obsojenih osebah za kazniva dejanja, povezana z opravljanjem javne funkcije, je namreč obsodba za ta dejanja v Sloveniji prej izjema kot pravilo. Represivni in preiskovalni organi se bodisi izogibajo pregonom osumljencev bodisi za to nimajo potrebnega znanja.
Anže Voh Boštic: Zakaj se v Sloveniji javni uslužbenci, ki zaidejo na kriva pota, nimajo česa bati (Pod črto, 5. december)

 

Zgodovinsko špekuliranje, pravijo, je lahko zdrava vaja za zgodovinarje, ki bi radi dobro premislili lastne motive in metode. Romani alternativne zgodovine, če so dobro napisani, spodbujajo super-natančno prevpraševanje načinov, kako zgodovinarji uporabljajo dokaze. Poleg tega lahko romani alternativne zgodovine bralce spodbujajo k premisleku o pogojni naravi zgodovine – vaja v tvorjenju empatije in slabšanju občutkov nacionalne, kulturne in rasne posebnosti.
Rebecca Onion: What if?: Whether to kill baby Hitler might be a political firecracker, but can counterfactuals say anything deeper about the past? (Aeon, 8. december)

 

Ideja, da vsak misli, kakšen poznavalec je, in si njegov glas zasluži biti slišan, je glas vseh v resnici naredila manj pomemben.
Bret Easton Ellis on Living in the Cult of Likability (The New York Times, 8. December)

 

»Če pogledamo na količino knjig, ki so vsako leto prevedene v angleščino, o tem navadno govorimo kot o problemu 3 odstotkov – prevedeno leposlovje iz drugih jezikov predstavlja manj kot 3 % knjig v angleščini. Zdelo se nam je, da obstaja torej velika priložnost, da bralcem v angleškem jeziku pripeljemo več avtorjev – priljubljene uspešnice, primere sodobnega literarnega kanona – iz drugih kultur. In navdušeni smo nad rezultati.«
Sarah Jane Gunter v Alison Flood: How Amazon came to dominate fiction in translation (The Guardian, 9. december)

 

Prav zato bi lahko kapitalizem opisali kot bogastvo neskončnega pomanjkanja. Nenehno se proizvaja, raste, razvija, kopiči, a hkrati ima mali človek vedno manj, preživetje iz meseca v mesec je vse težje in prihodnost vse bolj črna. Tisto, o čemer bi bilo vredno in potrebno razmišljati, je družba skromnega, vendar dostojanstvenega izobilja.
Anej Korsika: Bogastvo neskončnega pomanjkanja (Pogledi, 9. december)

 

Minimalna plača sicer pomeni, da se delavec komaj prebija iz meseca v mesec. A ker je njihov dohodek za nekaj evrov višji od praga tveganja revščine, ali pa ker imajo morda preveliko hišo, zaposleni izpadajo iz sistema prejemanja socialnih transferjev. Revščina med zaposlenimi je zato v Sloveniji vedno bolj pereča problematika. Polovica Karitasovih uporabnikov je zaposlenih, opozarja Alenka Petek.
Tanja Pirnat: Zakaj naš sistem dodeljevanja denarne socialne pomoči revne drži v primežu revščine (Pod črto, 9. december)

 

Kočljivo je spoznanje, da spletno nošenje maske ne le prikriva posameznikovo identiteto, ampak jo preoblikuje – tako kot pri obredih nosilce mask obsedejo nemirni bogovi. Te učinke še pomnoži občutek, da je ta aktivnost ločena od »resničnega« življenja. Suler ta pojav imenuje »disociativna domišljija« in ugotavlja: »ljudje imajo lahko občutek, da ti imaginarni liki, ki so jih “ustvarili”, bivajo v drugačnem prostoru, da posameznikova spletna persona … [naseljuje] domišljijsko dimenzijo, ločeno in distancirano od zahtev in odgovornosti resničnega sveta.«
Sandra Newman: Possessed by a mask (Aeon, 11. december)

 

»Vračamo se k pojmu avtorja kot javne osebe in performerja. Temu primerno bi morali pisateljem [organizatorji literarnih festivalov] ponuditi kaj več kot steklenico vina ali knjigo.«
Matt Haig v Nick Clark: Society of Authors calls on literary festival organisers to pay writers to appear at events (Independent, 12. december)

 

Raziskovalci so v številnih poskusih ugotovili, da so nasprotni dokazi praviloma še okrepili privrženost sledilcev, saj ljudje z vsemi psihološkimi mehanizmi branijo tisto, kar hočejo verjeti. Ni prišel napovedan konec sveta? Zato, ker smo dovolj goreče molili. Duhovni vodja je obsojeni prevarant? Sistem vedno zatira tiste, ki govorijo neprijetno resnico. Ni znanstvenih dokazov za trditev, da cepljenje povzroča avtizem? To le potrjuje zaroto farmacevtske industrije, ki je podkupila znanstvenike.
Lenart J. Kučić: Navodila za uporabo novic ali kako se obvarovati pred medijsko histerijo (Pod črto, 15. december)

 

»[N]i ti treba sežigati knjig, kajne, ko svet začnejo napolnjevati nebralci, neizobraženci in nevedneži?«
Ray Bradbury v Stephanie Cohen: What Happens When Homes Have No Books (Acculturated, 16. december)

 

Če sem za 90. leta še ugotavljal močne osebne odnose med obojimi, ki jih v tako majhni skupnosti seveda ni mogoče spregledati, je treba zdaj ugotoviti, da so, ko gre za čisto kritiko in ne za različne žanre naklonjenosti, takšne povezave, ki vplivajo na intonacijo kritičnega zapisa, zdaj bistveno manj opazne. Kako tudi ne, saj po naravi stvari med mladimi kritičarkami/kritiki in avtorji/avtoricami zevajo starostne razlike, velike od enega do treh, štirih desetletij. Tako se je gentilistični problem, ki je nedvomno na slovensko literarno kritiko druge polovice prejšnjega stoletja metal senco neverodostojnosti, v veliki meri uredil samo po sebi.
Peter Kolšek: Kaj je in česa ni (LUD Literatura, 17. december)

 

[…] YouTube in Goodreads sta privatni podjetji, za katerima stojita korporaciji Google in Amazon, ki spreminjata in vnovčita vse, česar se dotakneta, tudi svoje uporabnike. Abigail De Kosnik je v svojem besedilu o digitalnem delu (Fandom As Free Labor) pojasnila, da fascinacija in frustracija oboževalce ženeta k temu, da sami ustvarjajo vsebino, pišejo komentarje, književnost in kritiko in tako postajajo »essential components of capitalist system within which official producers operate«, le da se tega ne zavedajo.
Asja Bakić: Književna kritika v dobi družbenih omrežij (LUD Literatura, 24. december)

 

V mojih mislih se torej feminizem, ali delanje feminizma in delanje socializma, stekata in stapljata. Če se ozrem nazaj, me je feminizem opremil z orodji, s katerimi sem lahko delala na novi obliki socializma.
Hilary Wainwright: Why I Became a Feminist Socialist (Jacobin, 28. 12.)

 

V slovenskem jeziku slab pisni slog domuje najprej v akademskem diskurzu, še posebej v humanistiki in družboslovju, kjer je velik del znanstvenih izsledkov predstavljen tako, da raziskovalno delo prav po zaslugi nizke kulture ubesedovanja izpade kot mešanje megle. Nič nenavadnega torej, da se iz svojega izobraževalnega procesa ne spomnim niti enega trenutka, ko bi mi kdo rekel, da nakladam, da sem premalo natančna ali da zmorem svoje misli ubesediti jasneje. Celo takrat ne – če pomislim za nazaj – , ko sem si kaj takšnega morda zaslužila. Seminarska naloga, napisana v prečuti noči, ni mogla biti nič drugega kot shake & shuffle puhlic na izbrano temo. “Nakladanje” je v slovenskem jeziku tako rekoč nepoimenovani in s tem neobstoječi problem, vsekakor pa izjemno redka diagnoza piščevega sloga, celo kadar bije v oči.
Mojca Pišek: Slog ali Za koga kritiziramo (LUD Literatura, 30. december)

 

Bonus: knjige leta 2015!

The Best of the Bests: Ranking the 2015 Best Books Lists via Brooklyn Magazine