Ker je februar kratek, nam je skoraj zmanjkalo časa, da bi prebrali vse dobre članke. Za vas smo izbrali same bisere: od Alaina Badiouja, ki bi spet rad videl vihrati rdeče zastave, preko nobelovca Josepha Steglitza, ki pravi, da na primeru Grčije lahko pokažemo, kako je demokracija pomembnejša od ekonomije, pa do Jonathana Franzna, ki razume, da ljudje nočejo brati zatežene literature, če imajo že itak zatežena življenja. Posladkate pa se lahko tudi s socialistično-marksistično priredbo Petdesetih odtenkov sive ter za konec preberete še nekaj Kafkovih šal.
Še vedno vas vabimo tudi na Fabulo – če ne morete biti z nami v živo, lahko na koncu teksta najdete povezave, kje vse lahko spremljate Žižka, Zupančičevo in Dolarja, ki bodo danes nastopili na dogodku Kdo zdaj tu laže?
V Franciji dolgo obstajata dve vrsti demonstracij: protesti, ob katerih marširajo pod rdečo zastavo in protesti, ob katerih marširajo pod trikoloro. Verjemite mi: trikolore, ki jih nadzirajo in uporabljajo naši gospodarji, niso prave. Četudi je vse, kar kar si želimo doseči, izničenje majhne morilske in identitaristične fašistične tolpe (ne glede na to, če ti fašisti zagovarjajo sektaške oblike islama, francosko nacionalno identiteto ali nadvlado Zahoda). Ne: so druge zastave, rdeče, ki jih moramo ponovno vključiti v boj.
Alain Badiou: The Red Flag and the Tricolore. (Versobooks, 3. februar 2015)
Demokratične volitve imajo redko tako jasno sporočilo kot v Grčiji. Če bo Evropa rekla ne zahtevi grških volivcev, bo povedala, da je demokracija nepomembna, vsaj ko gre za ekonomijo. Zakaj ne bi kar ukinili demokracije, kakor je to učinkovito storila Nova Fundlandija, ko je pred drugo svetovno vojno bankrotirala?
Joseph Stiglitz: How Europe Failed Greece Over Austerity Plight (Alternet, 4. februar 2015)
Mladi akademiki, ki jih poznam, živijo v skladu z evangelijem podjetništva. Več vrstic ko imaš na svojem CV-ju, več možnosti boš imel ob zaključku doktorata. Problem pa je v tem, da je ta retorika menedžmenta nekompatibilna z visoko izobrazbo, kar velja tudi za njene bolj utilitarne veje. Če sem tutor, učitelj, vodja centra za pisanje, urednik revije in pisec za dve različni publikaciji (vse to namreč počnem), mi ostane zelo malo časa za kvalitetno raziskovanje. Moja pozicija ni bistveno preveč drugačna od pozicije moje francoske kolegice, ki žonglira s tremi službami. To, kar je za moje evropske kolege prekarnost, je za nas v ZDA podjetništvo.
Will Fenton: Američan v Avstriji. Besedilo iz 17. Številke Razpotij je bilo februarja objavljeno na spletu.
»Vedel sem, da je bil Hoover posebno impresioniran in zaskrbljen zaradi tesnega prepleta med črnskimi protesti, levičarsko politiko in literarnim potencialom. A se bil vseeno presenečen, ko sme izvedel, da je FBI prebiral, nadzoroval in v kartoteke spravil skoraj polovico nacionalno prominentnih Afriško-ameriških avtorjev, ki so delovali od leta 1919 (Hooverjevo prvo leto v Uradu, pa tudi prvo leto harlemske renesanse) do leta 1972 (leto Hooverjeve smrti in vrhunca nacionalističnega gibanja Črne umetnosti). Zadelo me je: na ta način je FBI presegel skoraj vse druge pomembnejše institucije ameriških literarnih študij, ki se ukvarjajo s črnsko književnostjo.«
William Maxwell v Alison Flood: FBI monitored and critiqued African American writers for decades (The Guardian, 9. februar)
Kritik, ki sedi sam doma, ki se nikoli ni rokoval s kakšnim pisateljem in ki se izogiba družabnim prireditvam, je tako ali tako izmišljija. Poglejte si seznam pisateljev, s katerimi se je spoprijateljil Alfred Kerr. Pa je kljub temu o njih pisal. To gre. Res pa je, da od naše osebnostne integritete zahteva mnogo več in da lahko uspe samo v pogojih takšne kulture soočanja nasprotujočih si mnenj, ki pa je danes vsekakor v krizi.
Insa Wilke: Privijanje kodrov na pleše (LUD Literatura, 10. februar)
Nekaj je na tem, da izdeluješ diagrame oziroma koledarje za izmišljeni svet, kar se zdi že preko ali morda na meji norosti. Zato se zahvaljujem pisateljem spodaj, ki so delili z nami (in ohranili!) svoje zanimive in poučne izdelke. In če ste sami sredi pisanja romana in ste doživeli blokado – morda je odgovor v tem, da nehate tipkati ter si greste po list papirja in začnete risati.
Hannah Gersen: Calendars, Timelines, and Collages: Mapping the Imaginary (The Millions, 12. februar)
Ljudje nočejo moralne kompleksnosti. Moralna kompleksnost je luksuz. Lahko te silijo z njo v šoli, toda veliko ljudi ima težko življenje. Ob koncu dneva pridejo domov, počutijo se, kot da jih je svet zajebaval še en dan več. Zadnja stvar, ki si je želijo, je brati Alice Munro, ki zmeraj namiguje na možnost, da nisi heroj, za kakršnega se imaš, da si morda zelo sumljiva oseba, za kakršno te imajo drugi.
Jonathan Franzen v Susan Lerner: A Conversation with Jonathan Franzen (Booth, 13. februar)
»Reci še enkrat, buržoazni izmeček!«
»Zgodovina vsake dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev!«
Tako vroč je, ko citira Marxa. »Ne,« rečem, ko tleskam s Christianovo ščipalko za bradavičke, in se nasmehnem. »Reci drugo stvar.«
»VARNO, RAZUMNO IN SPORAZUMNO!« zavpije.
Moja notranja boginja požene tisoč tipalk in zahteva krvavo žrtvovanje.
Laurie Penny: Fifty Shades of Socialist Feminism (Penny Red, 16. Februar 2015)
Sleherni avtor se bo strinjal, da umetniško delo nikoli ni končano, le vdano. In – kot perfekcionisti – nikoli ne dosežemo svojih ciljev. Živimo z napakami, še celo takrat, ko smo uspešni – zato ker za nami stoji teža celotne literature, ki se nam posmehuje s svojo veličino in nas dela nepomembne.
Tim Lott: You Think Writing’s a Dream Job? It’s More Like a Horror Film (The Guardian, 20. februar 2015)
Slabe manire so simptom nečesa drugega: preobčutljivosti. Posledica tega, da tod naokoli vsi jemljejo vse skrajno osebno. Sploh pa kritiko. Dvomim, da je v kateri deželi toliko razžaljenih, ki bodo vsak moment razpadli na dva pravičniška kosa od grozovite ponižanosti, ki jim je bila prizadejana tistega dne, ko je nekdo odkrito pokritiziral nekaj, kar so storili ali rekli.
Mojca Pišek: To jemljem skrajno osebno (Dnevnik, 24. februar)
Nečimrnost je inherentna pisanju; prepričanje, da imaš svetu ponuditi nekaj posebnega, je vgrajeno v samo dejanje javne objave.
Julian Baggini: Why all writers are vain (The Guardian, 25. februar)
Druga svetovna vojna nam je preblizu in predaleč hkrati. Njene posledice kot rezultat tako kolektivne kot individualne vzgoje nosimo tudi tisti, ki je nismo doživeli, hkrati pa nam ni več dovolj blizu, da bi lahko bila živ opomin ali učinkovita grožnja. In tako imamo sedemdeset let po njenem koncu spet opravka z agresivnimi političnimi diskurzi, ki jim je vse prelahko naslavljati drugega, kot da njegova človečnost ne šteje.
Katja Perat: Media vita in morte sumus: Taboriščni tarok Borisa Kobeta (Pogledi, 26. februar)
Če branja še ni dovolj, lahko tu preberete še intervju s Slavojem Žižkom. In če bi se radi nasmejali, obiščite kaj sijajno stran McSweeney’s, kjer so že pred časom objavili krasne Kafkove šale (če jih še ne poznate, le preberite, ni jim potekel rok trajanja). Če pa boste do večera že čisto vse prebrali, ne pozabite, da v Drami v okviru Fabule nastopajo Mladen Dolar, Alenka Zupančič in Slavoj Žižek. Četudi se niste dovolj hitro zagrebli za karte, pogovor lahko spremljate preko Radia Ars ali live-streaminga na tej povezavi: http://4d.rtvslo.si/zivo/tvmmc. Prenos v živo bo tudi v Drama kavarni.
Seveda ne pozabite, da bo Fabula vse do nedelje, tako da bo še precej dogodkov, ki bi jih bilo škoda zamuditi. Oglejte si program.
