Prejšnji teden smo dihali s festivalom Fabula 2016, tako da smo imeli čas še enkrat premleti najboljše članke, dosegljive na spletu v februarju – in tokrat vam ponujamo nekaj pravih poslastic. Boris Groys piše o umetnosti in umetnikih v času svetovnega spleta, o tem, kako so občinstvo umetnosti postali algoritmi; medtem ko Tony Tulathimutte razmišlja o literaturi, ki jo in ki jo bodo pisali računalniki; Uroš Zupan v novem, glasbe polnem eseju popisuje, kako je tretjino življenja iskal komad, ki ga je enkrat slišal na vrhu stopnic v leseni hiši na teksaškem otoku Galveston, za konec pa vam ponujamo še likovne umetnine, nastale iz ločil klasičnih romanov. Aja … pa Pižama nas hvali … Tudi mi te imamo radi, Pižama.
Toda na tem mestu se nam zastavlja naslednje vprašanje: kdo je občinstvo na svetovnem spletu? Posamezno človeško bitje ne more biti tako občinstvo. A svetovni splet tudi ne potrebuje Boga kot svoje občinstvo – internet je ogromen, toda končen. Pravzaprav vemo, kdo je občinstvo na spletu: to so algoritmi – takšni algoritmi, kot jih uporabljata Google in NSA.
Boris Groys: The Truth of Art (e-flux, februar)
Odnos slovenskih avtorjev do edinega, kar imajo, avtorskih pravic, je katastrofalen. Česa takega drugje po zahodnem svetu ne vidite. Toliko mazohizma, samoponiževanja, stokanja in vekanja drugje ni. Založniki sami se, ko popijejo kozarček, začnejo šaliti o znanih imenih in pogodbah, ki jih podpisujejo, ter se čudijo, da ne podpišejo le prve uničujoče pogodbe, marveč se vedno znova vračajo po naslednje odmerke ponižanja.
Miha Mazzini: Boj za sadove slovenske ustvarjalnosti (siol.net, 1. februar)
Jaz bi rekel, da so današnji Matije Čopi člani in članice uredništva AirBeletrine. Oni so super, všeč mi je ta zdrava distanca, ki jo imajo do literature. Pri nas še vedno prevladuje miselnost, da je literatura nekaj povzdignjenega, vzvišenega, temeljni gradnik naše narodne biti iz katere črpamo svojo identiteto … Literatura je lahko zabavna. Vsa umetnost je lahko zabavna, sploh z neko ironično distanco, ki so jo ljudje zavzemali že precej pred hipsterji.
Boštjan Gorenc – Pižama v Deja Crnović: Cankarjevi mami bi modna mrha dala dva palca dol (siol.net, 8. februar)
Če lahko računalniki prepoznajo literarne formule, si ni težko predstavljati, da jih zmorejo uporabiti za ustvarjanje nove literature. Že zdaj so računalniki uspešni na specialnih področjih: ne le, da so uspešno prestali izvirni Turingov test za človeško komunikacijo, akademske revije so začele objavljati samoustvarjene raziskave s področja računalniške znanosti, LA Times objavlja samoustvarjena poročila o potresih, medtem ko se dogajajo, in NarrativeScience sestavlja iz statističnih podatkov objave na blogu za glavne medijske hiše. Članek v New York Timesu, ki je poročal o teh storitvah, so naslovili z »Ali bi sploh vedeli, če bi tale članek napisal algoritem?«
Tony Tulathimutte: Proposals Toward the End of Writing (Believermag, 9. februar)
»V resnici živimo v zelo revolucionarnih časih,« odgovarja raziskovalka. Opravka imamo s toliko specifičnimi novostmi, ki se običajno vse pojavljajo hkrati, poleg tega takšna količina različnih besedil še nikoli doslej ni bila javno dostopna. Ampak kritike, da nekaj ali nekdo spodkopava čistost knjižne slovenščine, je bilo pri nas slišati že prej, letele so, denimo, na besedišče v časnikarstvu, in to od Jurčičevih časov naprej.
dr. Mija Michelizza v Agata Tomažič: Demokratizacija ali onečaščenje jezika? (Pogledi, 10. februar)
Spomnim se, da sem v najtežjih trenutkih, čutil, kakor da izgubljam avtorstvo svojega dela, da sem sprejemal kompromise o nekaterih svojih značilnih lastnostih, zaradi katerih je bila to moja knjiga. A zdaj se zdi vse to neverjetno neumno. Ko berem končano knjigo, se ne morem domisliti večine odlomkov, ki sva jih z urednico izbrisala; ne dvomim več, da je knjiga brez njih močnejša. Vem, da berem skupno delo, knjigo, ki bi bila brez posegov imenitne urednice povsem drugačna. Toda čutim jo kot svojo knjigo, knjigo, kakršno sem si želel napisati.
Garth Greenwell: Topography of a Novel: What Belongs to You (Blunderbuss Magazine, 18. februar)
Glej na primer zadnjo kitico Menartovega Podeželskega plakata, ki vabi na literarni večer Pesmi štirih: »Po prireditvi, ob Kapljici Božji, PROSTA ZABAVA S PRETEPOM (Pridite z noži!)«. Zdaj smo za odtenek bolj civilizirani, ampak ti mlajši literarni krogi okrog Idiota, Airbeletrine, Literature, bivše Tribune, RŠ-a, Iriu, itd. itd. smo vsak na svoj način poskrbeli, da je marsikdo ob študiju rajši objavil kakšno pesem ali zgodbo, namesto da bi kaj odrepal ali zarolal ali zrežiral ali se pač v molku zapil. Kar je za vse, ki nam je literatura pomembna, dobro.
Jasmin B. Frelih v Lara Paukovič: »Z vsako zgodbo dobim prostor za novo.« (Koridor, 18. februar)
Seveda je mogoče in potrebno opozarjati in razsvetljevati z dejstvi. Tako je celo klasično glasilo liberalnega kapitalizma, The Economist, interveniralo s statistiko, da je bilo od 750.000 beguncev, ki so se od 11. septembra 2001 preselili v ZDA, natanko 0 (nič!) aretiranih zaradi terorizma. Ampak ta bitka je vsaj jalova, če ne že vnaprej izgubljena. Človek pač ni zgolj racionalno bitje, v vsakomur se skriva še vse kaj drugačna racionalnost. Tisti, večji del duševne ledene gore, ki se skriva pod gladino – nezavedno. Travme, frustracije, sanje, poželenja, fantazme, celotno duševno kraljestvo, ki naddoloča naše zavedno, to je resnični motor našega delovanja. Mahanje s statistiko ali pa z mirom za naš čas je z vidika nezavednega le slaba šala. Taka, ki je v posmeh le sama sebi.
Anej Korsika: V čakalnici zgodovine (Pogledi, 19. februar)
Leta, skoraj desetletja dolgo, sem ob raznih priložnostih spraševal poznavalce in strokovnjake in eksperte za glasbo, kdo igra tisti komad. (To je bil predgooglovski čas. Danes bi v računalnik samo vtipkal kos besedila, ki sem si ga zapomnil, in nemudoma bi dobil, če se ne bi preveč zmotil, točno rešitev). Kakšna je bila glasba, verjetno nisem več točno vedel, ampak Mehika in letenje sta ostala, pa še kratek opis: lebdenje in psihedelija. A kot da bi vsi skupaj prešpricali določeno obdobje v zgodovini popularne glasbe, mi nihče ni znal in vedel odgovoriti, ali pa so imeli na razpolago premalo podatkov in informacij in moji opisi niso bili dovolj natančni.
Uroš Zupan: Komad, ki sem ga iskal tretjino življenja (Pogledi, 20. februar)
Problem nastane, ko v politični korektnosti začnemo videti nekaj, kar samo po sebi spreminja družbo. Ko začnemo mešati rasistične izjave s tem, da naša država izvaja rasistično politiko. Vse negativno v državi, na primer sistemski rasizem do tujcev, preslikamo na skupino nestrpnih desničarjev, ki jih moramo izobraziti. Tudi če bi bilo to mogoče, s tem ne bi rešili ničesar, kajti naša navzven zelo liberalna, lepo artikulirana in humanistična vlada je tista, ki diskriminira begunce na veliko bolj otipljiv način kot nekaj primitivcev na internetu. Ta diskriminacija ni posledica neizobraženosti posameznikov, ampak je vgrajena v kapitalistični sistem. Če politična korektnost postane naše zadnje sredstvo za boj proti pojavom rasizma, seksizma in šovinizma, potem smo to vojno izgubili.
Miha Blažič – N’Toko v Gregor Bauman: Pasivnost je odlično politično orodje (Pogledi, 22. februar)
Čikaški spletni dizajner Nicholas Rougeux knjižnim klasikom izbriše besede in jih spreminja v spiralaste oblike, imenovane Between the Words. S tem ko iz knjig odstrani vse črke, številke, razmike in prelome vrstic raziskuje »vizualni ritem ločil«.
Marta Bausells: Say what!?! Mapping the punctuation of books – in pictures (The Guardian, 23. februar)
