Že mogoče, da nekateri govorijo o času kislih kumaric, a nam se zdi, da so kakovostne zgodbe julija izvrstno obrodile. Od tega, zakaj otroci bogatih staršev študirajo zgodovino in umetnost, revnih pa računalništvo in matematiko, preko razmisleka Lene Dunham o tem, ali bi se sploh želela poročiti do feminističnih jezikoslovnih debat. Za zraven pa še nekaj o ženskem prijateljstvu. Bonus sta eseja Slavoja Žižka, Tariqa Alija, za posladek pa še krasen portret Janisa Varufakisa, junaka našega časa, ki so ga objavili v New Yorkerju. Ta New Yorker je na papirju resda izšel šele danes, na spletu pa se z njim lahko sladkate že nekaj dni. Pa lep avgust želimo!
V dvaindvajset letih, odkar je Toni Morrison za Ljubljeno prejela Nobelovo nagrado, je bila tema vsakega romana afriško-ameriškega avtorja, za katerega je prejel večjo nagrado, suženjstvo.
Za afriško-ameriškega romanopisca se pričakuje, da bo pisal zgolj in samo o rasi.
Calvin Baker: Toward a Desegregated Literature. A Requiem for the Culture Wars (Literary Hub, 1. julij)
Ko mediji, raziskovalci, založniki in knjigarnarji govorijo o knjigah, radi, sploh v duhu finančne krize, poudarjajo, da Slovenci knjig sploh več ne kupujemo. Če že pridemo v stik s knjigami, si jih skopuško izposojamo v knjižnici, pa še to ničvreden knjižni trič-trač. Med letom ne preberemo niti enega romana, kaj je to poezija, nam ni znano (je to tisto, kar je pisal Prešeren?). Še največ beremo na plaži, odvisno od vremena.
Ne vidijo pa, da mnogi še vedno zelo vztrajno berejo, in to odlično literaturo, čeprav poklicno z njo niso povezani. Ne le, da knjigo preberejo, o njej na spletu tudi pišejo. Recimo jim slovenski knjižni blogerji. Kdo jih opazi? Mediji? Ne, ti v branju tako ne vidijo nič koristnega zase. Založniki? Khm, pri teh se je vredno vsaj za hipec ustaviti. In ugotovili bomo, da slovenski založniki (večinoma!) (še?) niso ugotovili, kakšno promocijo njihovim knjigam delamo prav mi – knjižni blogerji.
Zakaj bi moral biti slovenski knjižni bloger bolj zanimiv za založnike? (Bralnica, 6. julij)
Analiza je pokazala, da je količina denarja, ki jo imajo študentovi starši, povezana s študijsko smerjo, ki jo izbere. Otroci iz revnejših družin se odločajo za bolj “uporabne” smeri, denimo računalništvo, matematiko in fiziko. Tisti, katerih starši imajo več denarja, pa izberejo zgodovino, angleščino in umetnost.
Joe Pinsker: Rich Kids Study English (The Atlantic, 6. julij)
Moja želja po poroki je bila starejša od zmožnosti, da bi si v življenju predstavljala kakršno koli drugo vrsto pozitivne pozornosti, kakršen koli drug trenutek zmagoslavja. Nisem si želela imeti galerijske otvoritve, kot moja mama, ali izpeljati operacije, kot moja teta. Poroka bi bila dovolj. Moja želja po poroki je bila starejša od zmožnosti, da bi si predstavljala, kako bi me kdor koli ljubil takšno, kot sem in takšno, kakršna bi lahko postala.
Lena Dunham: The Bride in her Head (The New Yorker, 10. julij)
Če bi bankirji vlagali denar tako, da bi ga imeli možnost dobiti nazaj, potem bi se hrčkovo kolo sveta ustavilo in trčili bi ob zid realnosti.
Miha Mazzini: Prekleti Grki! (Siol.net, 8. julij)
Na tej točki sem skrbel za idejno podobo, design naslovnic, spremna besedila, spletni marketing in uredniško delo.
Ali vem kaj o katerem koli od teh področij? Vraga ne – toda zaslužim prekleto več denarja, da se pretvarjam, da vem.
Sidd Finch: Confessions from the Underground World of Kindle eBooks, Part 1 (The Hustle, 13. julij) & John Havel: Part 2: Confessions from the Scammy, Underground World of Kindle eBooks (The Hustle, 20. julij)
Nemogoče je biti veren na splošno: mogoče je verjeti le v določenega boga, ali bogove, na škodo drugih. Vsi spodleteli poskusi, da bi zedinili veroizpovedi, pričajo o tem, da je edini način za ohranjanje vere mogoč le pod oznako “anonimne religije ateizma”. Samo ateistični režim lahko učinkovito zagotavlja versko strpnost: v trenutku, ko ateistični okvir izgine, bo izbruhnila frakcijska bitka med različnimi religijami. Čeprav fundamentalistični islamisti napadajo brezbožni Zahod, je najhujša bitka med njimi samimi (IS se osredotoča na ubijanje šiitov).
Slavoj Žižek: Sinicisation (London Review of Books, 16. julij)
Zdi se, da hočem vse. Občudujem, kako Punce znotraj feminističnega konteksta prikazujejo surovo in razpokano žensko intimnost. In vendar: ko pomislim na prijateljstva Taylor, njene dobro reklamirane skupinske izlete z bližnjimi prijateljicami, si jih ne morem predstavljati drugače kot blažena srečanja, večno osvetljena z mehko svetlobo Instagram filtra. /…/ Sanjam o tem, da bi za Taylor postala nova Lena: ko bi mi ustrezalo, bi uživala v dostopu do hollywoodskega blišča, čeprav bi bila pametnejša od vseh. In vendar dobim kurjo polt, ko se ubijalski Taylor in Karlie sprehajata po modni pisti ter se sončita v prijateljstvu, ki se zdi v dragocenosti njune slave in lepote večje od življenja.
Rachel Vorona Cote: Taylor & Karlie & Lena: The Romance of Celebrity Female Friendship In the Feminist Selfie Generation (Los Angeles Review of Books, 16. julij)
Si predstavljate, kako travmatično mora biti za ubogega Cerarja sedeti v razredu s samimi alfa samci, kot je Juncker, ki ga silijo v nenehne ponižujoče kompromise na račun svojih državljanov? Kako zelo si je moral oddahniti, ko sta s svojimi čudnimi manirami in neprilagojeno garderobo skozi vrata stopila Varufakis in Cipras! »Mater, ta dva sta ga pa najebala!«
N’Toko: Čestitke za pogum (Mladina, 17. julij)
Kot opažaš sama, Naomi, je patriarhat iznajdljiv. Vedno iznajde nove načine, kako ženske kriviti za lastno zatiranje. In nove načine kako se obleči, da boš videti opolnomočena. Učiti mlade ženske, kako se prilagoditi jezikovnim preferencam, torej predsodkom moških, ki vodijo odvetniške pisarne in inženirska podjetja, je opravljanje dela v prid patriarhatu. To pomeni sprejemati, da obstaja problem z načinom, kako ženske govorijo – ne pa s seksističnim odnosom do ženskega govorjenja. Delo feminizma pa je gotovo izzivanje seksističnih odnosov – torej delati proti predsodkom in ne zanje.
Debbie Cameron na svojem blogu v odgovoru Naomi Wolff in njeni kritiki ženskega govorjenja v Guardianu. (24. in 26. julij)
Ne, ne, seveda Evropa še vedno obstaja in bo verjetno obstajala še milijone let, a evropska ideja, zaradi katere smo leta 2004 slavili tudi v Sloveniji, je smrtno ranjena. Grški primer je namreč bistveno več kot le primer ene poredne članice Evropske unije in evroobmočja. Je tudi nauk za nas in zgodba o evropskih sanjah. Maske so dokončno padle. Sedaj je jasno, da smo evropsko idejo pustili preoblikovati po podobi Nemčije in ne večine članic te zgodovinske zveze.
Maks Tajnikar: Evrope ni več, zmagala je Nemčija (Sobotna priloga, 25. julij)
Ta mesec sem bil v Atenah iz istega razloga: da bi govoril na konferenci, ironično naslovljeni z Rising Democracy. Ko sem v kavarni v Eksarhiji čakal na prijatelja, sem poslušal, kako so ljudje razpravljali, ali bo njihova vlada padla. Cipras ima še vedno podpornike, ki so prepričani, da bo izvoljen, ne glede na to, kdaj bodo volitve. Sam nisem tako prepričan. Minilo je klavrnih šest mesecev. Mladi ljudje, ki so množično volili Sirizo in ki so entuziastično podpirali referendumski NE, še skušajo doumeti, kaj se je zgodilo. Kavarna je napolnjena z njimi, besno se prerekajo. Na začetku meseca so slavili izglasovani NE. Pripravljeni so bili na več žrtev, tvegati življenje zunaj evroobmočja. Siriza jim je obrnila hrbet. Dvanajsti julij 2015, dan, ko je Cipras pristal na pogoje EU, bo postal tako neslaven kot 12. april 1967. Tanke so nadomestile banke, kot je dejal Varufakis, ko je bil imenovan za finančnega ministra.
Tariq Ali: Diary (London Review of Books, 30. julij)
Jaz dobim ošpice, kadar mi pod prste pride jezikovno šlampasta knjiga, pri kateri se točno vidi, da jo je založnik zmetal na kup po principu najmanjšega vložka za največji profit in da bi še Googlov prevajalnik opravil kompetentnejše delo od podplačanega popoldanskega prevajalca. Žalostna reč je, da tem škrtim založbam dejansko uspe obrati določen del staršev, saj s pisanimi in kičastimi naslovnicami naravnost pihajo na dušo vsem lastnikom kričečih hišnih fasad. Zaradi slednjih med vožnjo od Ptuja proti Ormožu vselej paranoično strmim naravnost predse na cesto, ker se bojim, da mi bo prežgalo mrežnico. Doslej sem imel srečo in me na tej relaciji policisti še niso ustavili, saj sumim, da je vožnja z varilskimi zaščitnimi očali prepovedana.
Pižama v Boštjan Gorenc in Tone Kregar: Iz oči v oči (Pogledi, 27. julij)
Nazadnje sem Varufakisa videl v njegovi ministrski pisarni, na jutro njegovega odstopa. Živahno je šumelo. V konferenčni sobi se je zahvalil sodelavcem ter razpravljal o prijatelju Evklidu Cakalotosu, ki je bil povabljen, da ga nadomesti. Varufakis se je vrnil v svojo pisarno in v škatle dobrovoljno zlagal knjige. Opazil je, da je njegov odstop dvignil ceno evra. “Sem vzor stabilnosti,” je rekel. Pogledal je svoj telefon. “Zdaj lahko izbrišem številko Wolfganga Schäubla.” Sodelavec je predlagal, naj jo obdrži, za zafrkljive klice.
Ian Parker: Grški bojevnik (The New Yorker, 3. avgust)
