AirBeletrina - Nespregledano: Julij
Panorama 4. 8. 2014

Nespregledano: Julij

Ilustracija: Ana Baraga

Če poležavate ob morju, a imate dovolj sence, da lahko berete s tablice; ali pa ste, kar je še verjetneje, ujeti v prikolici oziroma šotoru, saj se zunaj začenja vesoljni potop – za vas imamo novo dozo člankov z vsega sveta, da so le prosto dostopni na svetovnem spletu. Vas zanima, kako se zaljubljajo in poslavljajo knjižni molji? Kako se je Peter Kolšek zaljubil v poezijo naše Katje Perat in zakaj zapravljamo ogromno energije in časa, da bi dosegli nekaj, kar lahko imamo zastonj? Ali pač kako je sodobna ameriška literatura v svojem temelju konservativna? In kakšna je razlika med uporabo in potrošnjo ter kakšna med pisanjem na roko in tipkanjem? Postrezite si.

 

Všeč mi je? VŠEČ mi je? Všeč mi je uporabljati Netflix. Všeč mi je pivo znamke Trader Joe in njihov hamburger s sirom za 1 $. Literatura mi ni všeč; vanjo se zatreskam od glave do pet, in knjiga je bila moj ljubček precej dlje kot nek, kot se je opisal sam, beli moški.

Adina Applebaum: Reading in Public: Tales of Love and Literature, Pt. I (The Airship, julij)

 

Če je tekst natisnjen, to še ne pomeni, da je zato tudi avtomatično bolj linearen in posledično bolj literaren in globok. Pravzaprav, mnoge tekste, ki so jih spletne bralske skupnosti sprejele z odprtimi rokami, odlikuje natančno nelinearnost, njihova narativna tendenca, da se prepustijo odklonom, ki bogatijo, ali pač popolnim distrakcijam, njihova zmožnost, da raztreščijo umetne razlike med visokimi in nizkimi kulturnimi produkti.

David Dowling: Escaping the Shallows: Deep Reading’s Revival in the Digital Age (Digital Humanities Quaterly 8/2, julij)

 

Če smo imeli prej notorični cinizem, navdušujočo jezo in generacijsko subverzijo, imamo zdaj določena konservatorska prizadevanja, ki jih spremljajo zamišljenost, žalost in tožba. Morda je natančneje reči takole: svet, o katerem se je lirska govorka izrekala v prvi knjigi, je bil prepoznan kot polomija, ki jo je smiselno inteligentno zmerjati, svet druge knjige je predvsem uganka, ponesrečena kreatura, ki jo je mogoče in potrebno pobožati s skepso.

Peter Kolšek: Na novo soočiti pridevnike in samostalnike (Pogledi, 2. julij)

 

Resnična konservativnost je nekaj precej širšega in globljega kot politična orientacija; gre za značaj, ki zre v preteklost s čaščenjem in v prihodnost z malodušjem ter verjame, da človeške narave ni mogoče zlahka spremeniti ali izboljšati. Če ga razumemo na ta način, je konservatizem v resnici glavna poteza sodobne ameriške književnosti. David Foster Wallace, glavni književnik njegove generacije, je bil zagovornik resnosti, spoštovanja, samodiscipline in dela – nikoli tako kot v svojem zadnjem, nedokončanem romanu, Bledi kralj [The Pale King], katerega junaki so zgarani računovodje. Dave Eggers si je ustvaril ime z avtobiografijo, v kateri pripoveduje o skrbi za mlajšega brata po smrti njunih staršev, modna, a povsem odkrita himna družinskim vrednotam. Zadie Smith je neprekosljiva v konservativnosti komedije, ki razreši spore s smehom ter razkrinkava človeško neumnost s prizanesljivim razumevanjem.

Adam Kirsch: The Tea Party’s New Front in the American Culture Wars: Literature (Tablet, 10. julij)

 

Številni ljudje ne razumejo, da včasih »dati vse od sebe« ni dovolj. Tej sleposti sam pravim »Oprah Winfrey« sindrom. Menim, da mnogi ljudje dosti raje (ali lažje), kot da bi sprejeti kolektivno soodvisnost pri refleksiji in preurejanju socialne realnosti – glorificirajo medijsko ustvarjene like nekakšnih herojev, redkih posameznikov, ki jim je ne glede na izjemno težko socialno izhodišče uspelo. To seveda ne zmanjša občudovanja, ki si ga taki posamezniki zaslužijo (morda ne ravno na način gostovanja in trivializacije na prestolu Kraljice Uspeha, Oprah Winfrey), vendar pa tako dekontekstualiziranje aktivno ustvarja polarizacijo ljudi na tiste, ki so dali dovolj (medijski heroji), in tiste, ki živijo na ulici (ker očitno niso dali dovolj in so tisti del realnosti, od katere večina ljudi pogleda stran in jih s tem marginalizira in iz njih dela zločince). Statistično gledano, večini ljudi ne bo nikdar uspel preboj iz njihovega socialnega izhodišča. Morda se zaradi globalizacije zdi, da marsikdo iz tretjega sveta (ali post-tranzicijskega podeželja) dobi priložnost, povsem pa se ignorira dejstva, koliko ljudi zaradi istega procesa izgubi svojo službo ali pa so prisiljen delati za podjetja v lasti ekonomsko veliko bolj dominantnih držav, ki jim poceni delovna sila pomeni možnost povečevanja lastnega kapitala in moči.

Marko Rop: Crowdsourcing in sodobni kreativni delavci (Kreativni razred blog, 11. julij)

 

Blogerski sogovorniki in sogovornice so povedali, da jih njihova področja predvsem zanimajo in bi jih spremljali v vsakem primeru. Zelo pomembna je spodbuda bralcev, blogi so jim precej pomagali tudi pri gradnji osebne »avtorske znamke« in prepoznavnosti, kar lahko občutno olajša pridobivanje naročil ali projektov. Redno vzdrževan blog je pomemben del strokovnega spletnega nastopa in zelo dobra referenca pri iskanju službe, štipendije ali projektov – še zlasti v tujini.

Lenart J. Kučić: Blogerji vztrajajo kljub družabnim omrežjem (lenartkucic.net, Delo, 12. julij)

 

Vstop Združene levice v parlament je velik skok za Slovenijo in majhen korak za socializem.

Michael Roberts: Marxism in London, socialism in Slovenia (Michael Roberts blog, 13. julij)

 

V svojih osnovnih potezah je potrošnik tista figura zavesti, ki hoče »zaužiti« zunanji predmet, da bi lahko pri tem dobil nek »užitek«. V tem oziru se potrošnik bistveno razlikuje od uporabnika, ki pušča eksistenco svojega predmeta nedotaknjeno. Sestavni del uporabe predmeta je namreč izkustvo, da uporabljeni predmet presega trajanje in namene trenutne rabe. Zato predmet uporabe – orodje, priprava – vselej implicira druge uporabnike, ki so ga uporabljali pred trenutno rabo in ki ga bodo lahko rabili kasneje. Na orodju svojega dela (na računalniku, kleščah, na prevoznem sredstvu ali stroju v obratu) delavec razbira ne le sledove pretekle rabe, temveč tudi možnost vseh prihodnjih opravil. Samo z ozirom na to razsežnost uporabljenega predmeta – z ozirom na njegovo bistveno trajnost – lahko za neko orodje ali pripravo rečemo, da sta »uničena«: uničena sta za prihodnjo rabo, za potencialnega drugega uporabnika. Tega pa nikoli ne bi mogli reči za predmet potrošnje, saj je uničenje prav izpolnitev njegovega bistva. Smisel zaužitja potrošnega predmeta je natanko v njegovem nepovratnem izničenju, v njegovi enkratni potrošnji, s katero predmet odtegnemo ne le vsem drugim, temveč tudi lastnemu bodočemu razpolaganju. Trošenje je specifično, mejno razmerje do predmetnosti, s katerim je predmet zaužit in odpravljeni v svoji zunanji, samostojni in s tem ravno predmetnostni razsežnosti.

Aljoša Kravanja: Potrošnik, figura zavesti (Razpotja, 15. julij)

 

Ljudje so vse bolj prisiljeni zapravljati veliko denarja za tisto, kar bi lahko dobili po sprejemljivih cenah kot splošno dobro. Ko je vse, kar potrebujemo za življenje, spremenjeno v blago, je življenje dražje in ljudje so prisiljeni vse več delati.

Jožica Grgič: Južnjaki in drugi (Sobotna priloga, 19. julij)

 

»Tako mi je žal,« sem rekla. »Pravzaprav mi knjiga ni bila všeč. Si mi pa še vedno zelo všeč ti.«

Joshui se je obraz kar posušil. Obema je bila všeč ideja drugega, jaz pa sem mu pravkar omadeževala idejo mene.

Michelle King: Reading in Public: Tales of Love and Literature, Pt. II (The Airship, 23. julij)

 

Vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost v kulturi so dosegljiva načela, če bo prišlo do razširitve virov financiranja, če bo kultura našla stik z zainteresirano in še posebej z novo javnostjo in če bo poskrbljeno za sistematično uvajanje novih generacij. Če bomo to storili, bo produkcija boljša, bližje bo številčnejšemu in bolj vpletenemu občinstvu ter manj obremenjujoča za javna sredstva – seveda pa bo to s seboj nedvomno prineslo tudi to, da si bodo nekateri dosedanji »producenti« morali poiskati drugo dejavnost. To se dogaja tudi v medijih in se je na marsikaterem drugem področju že zgodilo. Ni pa to nujno nekaj slabega, v kulturi in vrhunski umetnosti sploh ne. Celo obratno je – slab je status quo.

Boštjan Tadel: Radikalno nov kulturnopolitični model – nujno! (Pogledi, 23. julij)

 

Logiko Cerarjevih moralnih stališč zdaj poznamo – nima jih. Sledi jim v skladu s svojim pravniškim pozitivizmom in jim prilagaja temu, čemur se prikloni večina v obliki domnevnega »demokratičnega konsenza«. Vse ostalo je po njegovem »uveljavljanje na silo«. In spet smo v sumljivi zadregi: ko ni demokratičnega konsenza, ni pravice, ko je pravica, pa je tak konsenz odveč.

Boris Vezjak: Sklicevanje na zakon in družbeni konsenz (In media res, 23. julij)

 

Pisanje na roko in učenje črk sta povezani z orientacijo v prostoru, pri tem ima nepogrešljivo vlogo razločevanje stranskosti – katera je leva in katera desna stran. Stranskost mora otrok najprej razviti na sebi in nato v prostoru, poudarja Tancigova. Prezgodnja in pretirana uporaba tabličnega računalnika, spoznavanje pretežno le virtualnega prostora in premalo izkušenj o sebi in prostoru v realnem svetu ovirajo normalen razvoj stranskosti in zaznavanja prostora.

Agata Tomažič: O izginjanju pisanja na roke (Pogledi, 28. julij)