AirBeletrina - Nespregledano: Julij
Panorama 2. 8. 2016

Nespregledano: Julij

Ilustracija: Ana Baraga

Julija smo se ukvarjali sami s sabo in Evaldom Flisarjem, zato smo nekoliko manj brali. Kljub temu zajemamo vse: od Harryja Potterja z najstniškim sinom do najstnika Svita Komela – med tem pa še nekaj o spletnem razvrednotenju dejstev, muhah Jonathana Franzna ter o spolzkem odnosu do »javnih intelektualcev«.

 

 

 

 

Danes, v igri postavljeni 19 let pozneje, vidimo, kako se je legendarni junak ugnezdil v življenje v srednjih letih, kjer dela kot javni uslužbenec na Ministrstvu za čarovnijo v Londonu. A kar je še bolj pomembno, vidimo Harryja kot očeta – in napore njegovega najstniškega sina Albusa, ki se skuša soočati z omejujočimi pričakovanji, ki pridejo s tem, da je sin slavnega očeta. Harry Potter in prekleti otrok govori o odraščanju in vlogah, ki jih morata Albus in njegov najboljši prijatelj Scorpio (sin Dreca Malfoya) igrati, ko temne sile, morda v sozvočju z Mrlakensteinom, spet grozijo, da bodo uničile planet.
Michiko Kakutani: Harry Potter and the Cursed Child Explores the Power of Time. The New York Times, 1. avgust 2016

 

Ne berem niti pozitivnih kritik, razen če mi pred tem osem različnih ljudi zagotovi, da v njih ne bo niti ene stvari, ki bi me vznemirila.
Jonathan Franzen: On Fame, Fascism and Why he won’t Write Book About Race. Slate, 31. julij 2016

 

V digitalni dobi je lažje kot kdajkoli objaviti napačno informacijo, ki se jo množično deli in je nato sprejeta kot resnična.
Katherine Viner: How technology disrupted the truth. The Guardian 12. julij 2016

 

Izraz »javni intelektualec« je izvir zmedenosti. Te ljudi občudujemo, ko govorijo resnico o podkupljivih politikih, ko razlagajo globalno segrevanje svetu, ki bi si želel bolj prijetne resnice, ali ko opozarjajo na strukturni rasizem družbe. Spet drugič se posmehujemo njihovemu popreproščanju idej, ki jih imajo privilegij streči, ter jih sumimo podkupljive želje po vplivu in moči, ali še huje, sumimo, da za temi željami tiči pomanjkanje intelektualne radovednosti in resnosti. Beseda »javno«, ko je združena z »intelektualec«, na enak način privablja intelektualno leno navdušenje kot prav tako leno kritiko.
Benjamin Aldes Wurgaft: Thinking, Public and Private: Intellectuals in the Time of the Public. Los Angeles Review of Books, 15. julij 2016

 

Presenetilo pa me je, ko sem slišal svoje sošolke govoriti »oh, tega feminizma pa je že malo preveč«, češ, saj smo ženske pri nas v enakovredni poziciji. To se mi zdi nekako tako, kot da bi v Franciji rekli, da francoskim delavcem pa res ni hudo, poglejte, kaj delajo z delavci v Pakistanu ali vzhodni Evropi. Glede feminizma bi rekel še tole: razlikovati moramo med emancipatornim feminizmom in zahodnim liberalnim feminizmom, ki ga denimo uteleša Hillary Clinton. Na eni strani imamo torej feminizem, ki ima dejansko neki subverzivni potencial, na drugi pa ta »feminizem« v smislu: osvobodimo te uboge zatirane islamske ženske v Afganistanu … Na tovrstni »feminizem« je najbolje odgovorila neka afganistanska aktivistka. Če nam hočete pomagati, je rekla, potem nas najprej nehajte bombardirati. Sam skušam nastopati proti vsakršnemu zatiranju in marginalizaciji. To navsezadnje zadeva vsakega mladega človeka.
Svit Komel v intevjuju z Ranko Ivelja. Dnevnik, 30. julij 2016

 

Napisal je že »Napada v Münchnu v Sloveniji ne želi obsoditi nihče«, a se mu je, preden je besedilo s takšnim naslovom poslal vsem slovenskim medijem in sprožil novo medijsko afero, le uspelo umiriti in vse skupaj še enkrat premisliti. Kmalu je tako napisal nov naslov: »Po napadu v Münchnu vsi ostali brez besed«.
Goran Vojnović: Kdo bo obsodil napad v Münchnu? Dnevnik, 31. julij 2016