Če se pravkar odpravljate na dopust in iščete primerno čtivo, vam morda lahko pomaga junijsko Nespregledano. Včasih preprosto ni časa za debele fantazijske pustolovščine ali koncentracije za primerjanje alibijev vseh po vrsti sumljivih literarnih likov. In takrat morda prav pride kak daljši ali krajši članek. V juniju smo – tudi z mislijo na vas – brali o bogatašinjah, ki sredi 21. stoletja živijo kot v viktorijanski Angliji; o tem, kako je samo vprašanje časa in sloga, ali se bo uresničil apokaliptični scenarij iz Terminatorjev ali Matrice; o poeziji na tetrapaku mleka; o (ne)varnosti porničev in o literarnih junakih, ki vstajajo iz groba – še prav posebej pa tokrat opozarjamo na imeniten pogovor o žanru, ki se je odvijal med mojstroma Neilom Gaimanom in Kazuem Ishiguro!
Druga ključna stvar je nenehno iskanje odličnih, a spregledanih knjig, ki so po krivem v senci tistih bolj »vidnih« (četudi nemara ne iz napačnih razlogov). Kritik od založb sicer prejema knjige in najave, vendar mora svojo neodvisnost potrjevati z listanjem po neštetih drugih knjigah v knjigarnah, s tem, da posveča pozornost majhnim založbam, da prisluhne pesnikom in pisateljem, da brska za redkostmi. Kot sem že omenil, je eden izmed načinov zoperstavljanja stroju literarne promocije tudi dojemanje kritike kot pustolovščine.
John Taylor v Andrej Hočevar: Kritika kot pustolovščina (LUD Literatura, 2. junij)
Iliada je na ta način izredno zanimiva. Dvoboji v njej so skorajda bizarni. Na planjavi pred Trojo poteka ogromna, divja bitka; pa vendar se sredi vsega tega kaosa bojevnik sooči z bojevnikom in zapleteta se v pogovor: pravita, »Ohoho, in kdo si ti? Pripoveduj mi o svojih prednikih.« Izmenjujeta si zgodbe o svojem pradedu in eden od njiju ugotavlja, »Veš, moj oče je na svojem potovanju srečal tvojega očeta in ta mu je podaril zelo lep kelih«. Okrog dveh spopadajočih se bojevnikov nastane čuden mehurček. In potem se bojujeta, včasih pa ugotovita, da sta si kar všeč, in se odločita, da se ne bosta bojevala.«
Kazuo Ishiguro v Neil Gaiman in Kazuo Ishiguro: »Let’s talk about genre«: Neil Gaiman and Kazuo Ishiguro in conversation (New Statesman, 4. junij)
V času, ko so ženske na univerzah veliko bolj uspešne od moških, ko jih vedno več zaseda pomembne položaje v korporacijah in politiki, ko se glasno borijo za enakovredne plače, je življenje drugega spola na aveniji Park in v bližnji okolici nekaj povsem drugega in še najbolj spominja na viktorijansko Anglijo.
Irena Štaudohar: Uboge male bogatašinje (Sobotna priloga, 6. junij)
Relativno nova iznajdba, skupni prostor za pisatelje, zapolnjuje nišo, ki je tako ozka, da je ne pokriva niti Savalova knjiga [»V kocki: Skrivna zgodovina delovnega prostora«]. V teh urbanih posebnostih je članom omogočen dostop do tihe sobe ali dveh, polne miz, pogosto skupaj z majhno kuhinjo, morda kavčem – z drugimi besedami: pisarna.
Evan Hughes: The Strange Rise of the Writers’ Space (The New Yorker, 8. junij)
Produktivnost se je v zadnjih 60 letih povečala za 400 odstotkov, a smo priče neenakomerni porazdelitvi in delu, ki ni plačano, saj da je internet delo približal igri, odtod izgovori delodajalcev, da zanj ni treba plačevati. Kakšen je torej vpliv interneta na blaginjo ljudi – napovedi so bile tu visokoleteče? Odgovor je na dlani: vse manj ljudi ima v rokah vse večji delež bogastva, prerazporeditev je torej vse manj pravična.
Agata Tomažič: Internet, roboti in nov družbeni red (Pogledi, 11. junij)
Račun v trgovini je na eni strani pogosto potiskan z logotipom prodajalca, na dnu pa je dostikrat kaka reklama. Mar ni hrbtna stran računa idealen prostor za pesem? Ali pa bi se lahko na daljših računih na hrbtišču izpisala celo kratka zgodba, kolumna ali kaj tretjega, na mestu reklame pa bi se pojavil haiku ali katera krajša pesniška zvrst. Mar ni z izdelki naposled enako? Kakšen učinek bi imela pesem na mleku? Umetniška fotografija na škatli piškotov? Norost? Bodimo še bolj radikalni. Morda bi začele, formi ustrezno, vznikati povsem nove umetniške razsežnosti. Pesmi, pisane posebej za tiskanje na embalažo salame. Eseji, ki bi se skrivali kot darilo v kosmičih. Kaj mi koristijo rožice na toaletnem papirju – njegova površina kar kliče po podobah. Politikov?
Tadej Meserko: CNKNP (LUD Literatura, 15. junij)
Ker je zdravljenje človeških problemov tisočkrat zahtevnejše kot brisanje materialnih posledic, vedno znova najdemo načine, kako na karseda človeški način zaobiti soočenje z resničnimi ljudmi. Po navadi to storimo tako, da jih spreminjamo v cifre. 357 tisoč evrov so v štirih letih mestno občino Ljubljana stali #vandali! Štiri milijone nas bodo stali #begunci!
N’Toko: #Človek (Mladina, 19. junij)
Sistem plačevanja po straneh je sistem, ki nagrajuje klifhengerje in trilerje.
Peter Wayner: What If Authors Were Paid Every Time Someone Turned a Page? (The Atlantic, 20. junij)
»Zaradi tabujev zamujamo pomembne terapevtske učinke uporabe erotike,« meni Prause. »Vzburjenje in orgazem prav lepo učinkujeta na naše možgane in telo.«
Maria Konnikova: Pornucopia (Aeon, 22. junij)
Obožujem knjige. Rajši jih imam od vsega drugega. Raje od hrane. Kurc, raje od čistoče. Raje od prijateljev (se opravičujem vsem skupaj). O mestu raje berem, kot da ga obiščem. Raje preberem vašo knjigo, kot da bi se pogovarjal z vami. In včasih raje, kot da berem knjigo, berem knjigo o knjigah.
Jonathan Russell Clark: The Best Books About Books (Literary Hub, 22. junij)
Zdaj, ko knjižnih zgodb, ki bi se dobro prodajale, ni več na pretek, so dediči pisateljev in založniki ubrali novo strategijo: pisatelj in njegovi junaki kljub avtorjevi smrti ne smejo umreti in morajo živeti naprej, saj si tega želijo tudi njihovi bralci.
Samo Rugelj: Mrtvi pisatelji pišejo naprej (Siol.net, 26. junij)
