Poletje se je začelo dokaj klavrno, zato smo imeli dober izgovor, da smo več ostajali na domačem kavču in brali. In o čem smo brali v juniju na spletu? O redefiniranju pojma delo; o militarizaciji države nadzora, ki se dogaja v ozadju Svetovnega prvenstva v nogometu; o tem, kako drugi ne berejo; o počasnem, a zanesljivem drobljenju sfere javnega; o tem, da je Janša slovenski Kafka in da je to že dovolj dober razlog, da ga izpustijo iz zapora … Za nameček pa vam v branje ponujamo še nekaj gesel iz leksikona knjižnih moljev. AirBeletrina vam pomaga, da ne spregledate! (Ali pač, da spregledate?)
Menim, da bi se morali lotiti osnovnega problema, ki je, da bo naš ekonomski sistem po svoji naravi zmeraj nagrajeval ljudi, ki življenja drugih ljudi poslabšujejo, in kaznuje ljudi, ki jih izboljšujejo. V mislih imam delavsko gibanje, toda zelo drugačno od teh, ki smo jih videli doslej. Delavsko gibanje, ki se mu bo uspelo znebiti vsakršne ideologije, ki trdi, da je delo vrednota sama na sebi, in bo redefiniralo delo kot skrb za druge ljudi.
David Graeber v Thomas Frank: David Graeber: “Spotlight on the financial sector did make apparent just how bizarrely skewed our economy is in terms of who gets rewarded” (Salon, 1. junij)
Ne le da se otroci hitreje naučijo brati, če se najprej naučijo pisanja na roke, temveč so tudi boljše sposobni oblikovati ideje in obdržati informacije. Z drugimi besedami, ni pomembno le, kaj pišemo – ampak tudi, kako.
Maria Konnikova: What’s Lost as Handwriting Fades (The New York Times, 2. junij)
V galeriji herojev volilne abstinence se je znašlo trinajst likov: ravnodušnež, antipolitični fatalist, naravni fatalist, razočarani fatalist, solipsist, nevednež, neselektivni izbirčnež, selektivni izbirčnež, revolucionarni lepodušnik, vstajniški lepodušnik, enoglasnež, vernik v zarote in resigniranec.
Boris Vezjak: Vodič po slovenskem volilnem abstinentu (In media res, 2. junij)
Citirajoč Boykoffa, Zirin trdi, da množični, mednarodni športni dogodki, kakršno je Svetovno prvenstvo v nogometu, državi nudijo »priložnost generacije [za policijske in vojaške sile], da pomnožijo in militarizirajo svoje zaloge orožja ter še poglobijo državo nadzora. Igre so izgovor za gradnjo obrambne arhitekture za preprečevanje terorizma, ki pa je uporabna tudi za zadušitev ali zastraševanje dejanj političnega nasprotovanja.« In kaj se zgodi po koncu Iger? Kaj zdaj počnejo tista brezpilotna letala, ki so obletavala Olimpijske igre v Veliki Britaniji 2012?
Shaj Mathew: Celebration Capitalism: On the World Cup and Brazil’s Dance with the Devil (The Millions, 5. junij)
Morda pa vse to niti ne preseneča ob podatku, ki ga je iz nabora članov Sveta knjige zbral Matjaž Vračko, da namre 27 % Slovencev sploh ne bere knjig. Da bi situacija zvenela še bolj resno, je Samo Rugelj poudaril, da se pri oceni branja ne smemo preveč zanašati niti na knjižnično izposojo, saj lahko celo 40 % zabeleženih izposoj predstavlja podaljšanja, torej je dejansko število aktivnih bralcev še veliko skromnejše, kot smo mislili do zdaj.
Andrej Hočevar: Kako kupiti kupca? (Literatura, 9. junij)
V zvezi s tem je treba omeniti še en zanimiv pojav sodobne družbe, t. i. informacijski kokon oziroma »gated communities« ali zaprte družbe. V grobem gre za to, da se prek novih medijev oblikujejo skupine somišljenikov, ki komunicirajo predvsem med sabo in delajo podobno selekcijo in interpretacijo informacij spletne skupnosti. Kot pomembne prepoznavajo samo določeno vrsto informacij in jih – po napotkih drugih članov skupnosti – spremljajo po vseh mogočih kanalih, s čimer se njihovo prepričanje samo še utrjuje. Njihova stališča se tako radikalizirajo, in ta pojav, tudi empirično potrjen, vodi k vsesplošni radikalizaciji družbe – to je eden od dejavnikov, ki prispevajo k uspehom radikalnih političnih strank in gibanj. Pojav povezovanja enako mislečih na spletu je omogočil tudi vznik vstajniških gibanj, ki jim je skupno, da nimajo nikakršne politične osnove oziroma stvarnih odgovorov na probleme sodobne družbe (proti katerim sicer protestirajo), meni Škerlep. Posledica je, da so posamezniki, ki so člani t. i. zaprtih skupnosti, manj pripravljeni na sklepanje kompromisov ali sploh zmožnost soočanja z drugače mislečimi …
Andrej Škerlep v Agata Tomažič: Zasebnost : javnost = ena : nič (Pogledi, 12. junij)
»Ko pije ženska« piše [Marguerite Duras], »je, kot bi pila žival ali otrok. Alkoholizem ženske je nekaj škandaloznega, in alkoholičarka je redka, resna zadeva. Je madež na božanskem v naši naravi.« Pobito doda še nekaj intimnega: »Zavedela sem se škandala, ki sem ga ustvarjala okrog sebe.«
Olivia Laing: ‘Every hour a glass of wine’ – the female writers who drank(The Guardian, 13. junij)
Bolj ko je delo dejansko smiselno, manj je plačano (veselje, ki ga prinaša takšno delo, bi moralo biti že samo po sebi plačilo) in manj smiselno je, bolj se od nas pričakuje, da bomo verjeli v njegov višji pomen.
N’Toko: Delitev dela (Mladina, 13. junij)
Ne samo da je Davorin Lenko s pomočjo spolnosti kot metafore za postmodernizem čudovito nesentimentalno spregovoril o temi, ki je bila doslej v slovenski literaturi neizgovorjena, temveč je pregovorno slovenskega pasivnega junaka preoblikoval do te mere, da spolnost ostane njegovo edino izrazno sredstvo. Mladi avtor, ki mu je menda predavanje Toma Virka o postmodernizmu spremenilo življenje, je napisal genialen roman.
Gabriela Babnik: Kresnik:Bo žirija nadgradila to, kar Lenko napoveduje v romanu? (Delo, 16. junij)
Pikettyjev doprinos ni le v tem, da je neenakost nepovratno vrnil med velike ekonomske teme, temveč tudi v potezi, s katero je osredotočenost na dohodkovno plat neenakosti preusmeril na njene premoženjske plati. Prav v tej menjavi fokusa se rojeva središčna teza Pikettyjevega Kapitala: neenakost se neizbežno veča takrat, ko velja (in v našem času to velja), da je r > g, pri čemer r označuje letno stopnjo donosnosti kapitala in g letno stopnjo gospodarske rasti. Preprosteje: neenakost brezpogojno narašča takrat, ko živimo v družbi, v kateri lahko statistično bolje služimo s tem, da preprosto že imamo neko premoženje (z obrestmi, najemninami, dividendami ipd.), kot pa s tem, da delamo, ustvarjamo in trgujemo.
Matic Kocijančič: Iniciativa za demokratični kapitalizem (Pogledi, 17. junij)
Kaj se torej dogaja v časovnem intervalu normativističnega predaha, ki zajema tako mišje veseljačenje kakor tudi nelagodje ob hrepenenju po mački? Sklenemo lahko, da je v merjenju vmesnega časa stanje neodločeno, medalja pa se v sinhronem prerezu vsakič znova ustavi nekje na krhkem ravnotežju med platjo čistega purizma in platjo njegove cinične refleksije. Paradoksalno je, da uporabniki jezika jezikoslovcem očitajo vzvišeno zapovedovanje absolutnih resnic, ki je sodobnemu jezikoslovju že zelo tuje, po drugi strani pa je naravnanost uporabnikov jezika pretežno konservativna.
Matej Meterc: Ni norme za Eskime (Razpotja, 17. junij)
Nenazadnje, zdi se, da ni nobenega prepričljivega dokaza, da je branje na zaslonu ali na papirju boljše per se. »Če je kognitivni element močan,« predoči Benedetto, »je kulturni celo močnejši.« Za Margolin pa je »preferenca do branja na papirju ali do branja na zaslonu natančno to: preferenca.«
Julian Baggini: Ebooks v paper (Financial Times, 20. junij)
»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče, saj se sklicuje na Franza Kafko, literarno ikono«
Boris Vezjak: Jančar in Kafka na Dobu (In media res, 25. junij)
Angsticipacija – Ko prebereš zadnjo knjigo serije, ki se konča s hudim cliffhangerjem, pa ni še niti približnega datuma izdaje naslednje knjige v seriji. (!!!)
»Ravno sem končal s Plesom z zmaji in zdaj komaj angsticipiram, kdaj bodo objavili datum izida naslednje knjige!«
Michael Lieberman: A Book Lover’s Lexicon (Book Patrol, 27. junij)
Res je, da lahko, kdor ima tu kaj ali pa nič povedati, svoje delo izda brez večjih težav – tako je zdaj tudi drugod. Res je, da znajo številni dobro pisati, saj pilijo svoje pisanje celotno šolanje in še pozneje – vendar to tudi pomeni, da številni pišejo po istih vzorcih. Res je, da ljudje tu veliko berejo, še posebej žurnalistiko, saj je ta med vsemi ameriškimi mediji še najbolj objektivna in obvestilna. Ponudba čtiva je v današnjem potrošništvu seveda neobvladljiva, a vendar se nekje zatakne: hitro lahko ugotovimo, da se vrti v izrazitem anglocentričnem krogu, pravem začaranem krogu […].
Nina Beguš: Novi val ameriške in svetovne revijalistike (Literatura, 30. junij)
