Nov mesec je naokoli. Da, minil je tudi najlepši mesec, kmalu se nam bo pred očmi odvrtela še ena pomlad in razmišljati bomo začeli o tegobah starosti in smrti. Da bi vam odgnali mračne misli, ponujamo najboljše tekste preteklega meseca. Nekateri med njimi jemljejo dih, denimo esej o Breiviku našega najljubšega avtorja Karla Oveja Knausgaarda, razmislile pa boste lahko tudi o tem, kako hčerkice naučiti, naj bodo dobre, pametne in znajo spoštovati svoje telo, če ste si ravno vbrizgale novo dozo botoksa. Naletite lahko tudi na Prado (govorimo o umetninah, ne o modi, saj vendar nismo plehki!), dotaknemo pa se celo manj bleščečih tem, kot sta samoupravljanje in literarna kritika. Za vsakega nekaj in čisto na koncu vas čaka še sladki bonus.
Uživajte, dokler še lahko.
Vsakoletni jólabókaflóð ali božična poplava knjig je priljubljena islandska tradicija. Okrog božiča islandske založbe dvignejo zapornice in na trg zlijejo reko novih knjig, knjigarne pa utopijo s točo svežih naslovov za praznično sezono.
Elliott Brandsma: Too Many Books: Do Icelandic Publishers Need To Chill Out? (Reykjavik Grapevine, 5. 5. 2015)
»Neverjetno je bilo odkriti učinkovitost mode,« se Koolhaas navdušuje nad tempom industrije. Ta je, poleg glamurja, ki se drži znamke, tudi eden od ključnih čarov za nestrpnega Nizozemca. (Nenazadnje je prav on človek, ki telefon nosi v nogavici, da z njim ne bi uničil linije hlač.) »V osmih urah ustvarijo nekaj tako sublimnega, kar bi nam, arhitektom, vzelo vsaj osem let. Ta hitrost je navdihujoča.«
Oliver Wainwright: Rem Koolhaas Crafts a Spectacular “City of Art” for Prada in Milan (The Guardian, 6. 5. 2015)
Njegovi številni nemški nasprotniki so mu, pred vojno in po njej, očitali, da »ni bil tam«. Njegovo služenje v jarkih je bilo le kratkotrajno, ni živel v nacistični Nemčiji, nikoli ni bil v koncentracijskem taborišču. Njegov odhod, odhod slavnega pisatelja z denarjem in prijatelji v tujini, je bila prej lahka prestavitev v eksil kot beg. Vendar pa Remarquova mogočna moč vživljanja in globina njegovih raziskav opravita s temi očitki. (Predvidevam, da človek, ki je preživel koncentracijsko taborišče, nikoli ne bi mogel napisati Iskre življenja s tako neubranljivo mešanico literarnega suspenza in prepričljivih detajlov.)
In Remarque ni vedel nič manj o slabih sanjah in občutku krivde od drugih izseljencev. Leta 1943 so nacisti zaradi “defitističnega” govora obglavili njegovo mlajšo sestro Elfriede, tožilec Roland Freisler pa je dal med procesom jasno vedeti, da je njihova tarča tudi njen brat. Remarque je moral živeti s tem, prav tako kot je moral živeti z uničenjem ljubljenega rojstnega mesta Osnabrück in z umorom ter samomorom številnih prijateljev.
Neal Ascherson: On the Via Dolorosa (London Review of Books, 7. 5. 2015)
Ne verjamem, da nas Breivik sam lahko česarkoli nauči. Verjamem, da je njegovo življenje naključje nesrečnih okoliščin, in kar je naredil, je bila takšna anomalija, da se ji je nesmiselno izogibati. Vemo, da je odraščal z očetom, ki mu ni bil na voljo, in z materjo, ki ga je, ne da bi se tega zavedala, zanemarjala na način, ki ga je povsem uničil, zaradi katerega ni imel možnosti. Del materinega značaja je bila tudi nezmožnost, da bi se dojemala v odnosu do drugih, celo do lastnih otrok. Kot otrok je bila zlorabljena in njene narcistične poteze so se odražale tudi v sinu. A kakorkoli – svet je poln težkih otroštev – nekateri podležejo in drugi obstanejo, a nihče ne umori devetinšestdeset ljudi, enega za drugim, lastnoročno. Svet je tudi poln ljudi z narcističnimi tendencami – sam sem eden od njih – in poln je ljudi, ki ne premorejo sočutja. In svet je poln ljudi, ki delijo Breivikove ekstremne politične ideje, a ne pomislijo na to, da bi pobijali otroke in mladostnike. Breivikovo otroštvo ne pojasni ničesar, njegov značaj ne pojasni ničesar, njegove politične ideje ne pojasnijo ničesar.
Karl Ove Knausgaard: The Inexplicable (The New Yorker, 25. 5. 2015)
Ne morem si kaj, ampak med novinarji, ki brezplačno objavljajo svoje članke na spletu, in prodajalkami v supermarketu, ki strankam pomagajo naučiti se plačevati na avtomatski blagajni, ni velike razlike. V obeh početjih je slutnja konca: ko bo nakup živil povsem avtomatiziran, blagajničark ne bodo več rabili; ko bo izumrla generacija, ki je bila vajena za časopis (oziroma njegovo vsebino) plačevati, bodo ljudje klikali po avtomatsko generiranih, brezplačnih vesteh na spletu. Ali raje po podobah, saj te povedo več kot besede in njih konzumiranje vzame manj časa.
Agata Tomažič: Besede, čista izguba časa (Pogledi, 21. 5. 2015)
V leta 2009 izdani knjigi Drive: The Surprising Truth About What Motivates Us (Pogon: Presenetljiva resnica o tem, kaj nas motivira) ameriški avtor Daniel H. Pink na podlagi empiričnih dokazov ugotavlja, kakšna je resnična delovna motivacija. Pink poudarja, da bo velika večina del v 21. stoletju pogojenih z veščinami samoupravljanja in drugih notranjih elementov motivacije in da so hierarhični menedžment in pretirano zanašanje na finančno nagrajevanje na neki točki postali enostavno neučinkoviti. Namesto tujih ali pa domačih »strokovnjakov«, ki bodo za astronomske vsote vodili naša podjetja, se tako utemeljeno postavlja vprašanje, zakaj teh podjetij ne bi vodili sami. Na tem je nekaj čisto intuitivnega – mar ni najbolj smiselno, da s stvarmi upravljajo in jih načrtujejo tisti, ki o njih največ vedo, torej zaposleni sami.
Anej Korsika: Zakaj bi se bali samoupravljanja? (Pogledi, 20. 5. 2015)
Od nekdaj gojim prepričanje, da se je za preživetje srednjega razreda nujno boriti, saj srednji razred predstavlja optimalno etično izhodišče, med drugim ravno zaradi koncepta prostega časa. Pripadniki srednjega razreda so namreč tisti privilegiranci, ki imajo dovolj, da jim ni treba niti zavisti ali lakomnosti niti nečloveškega truda, hkrati pa premalo, da bi bili s svojim imetjem obremenjeni in bi ves svoj čas investirali v paranoidno obrambo svojega denarja.
Katja Perat: Kdor hoče kosilo, mora postati surov (Pogledi, 20. 5. 2015)
Naloga kritika je, po mojem, da poskuša narediti nekaj nemogočega; pretolmačiti metafore, podobe in motive v neko precej bolj razvidno, racionalno govorico in pri tem nujno tvegati – to je popolnoma neizbežno –, da se bo motil. […] Ne gre, skratka, za to, da bi v kritiki moral izpisati celotno resnico literarnega dela, ki je pred teboj, ampak za to, da navsezadnje ponudiš neko konsistentno branje, s pomočjo katerega se je mogoče sprehoditi skozi labirint, ki ga literarno delo predstavlja. Nikakor pa taka kritika ni edina možna pot skozi dotično literarno delo. Obstajajo druge kritike, druge možnosti, druge poti. V tem smislu si pač osvobojen pritiska, da bi povedal vso resnico.
Goran Dekleva v Rok Smrdelj: Naloga kritika je, da poskuša narediti nekaj nemogočega (LUD Literatura, 22. 5. 2015)
Veliki, celo dvoročni dolgi meči, ki so jih uporabljali v boju, so bili pravzaprav precej lažji, kot bi si mislili. Dolgi meč v velikosti človeka ni bil težji od 3 kilogramov, navadno manj – v nasprotnem primeru bi imeli tudi Orjaki težave s tem, da ga dvignejo. Roman [Vučajnk] omenja študijo, ki je ugotovila, da je bila oprema pešaka v prvi svetovni vojni v resnici težja od te, ki so jo v boj nosili srednjeveški vojaki.
Noah Charney: “Game of Thrones” in combat: How realistic are the show’s epic fight scenes? (Salon, 25. 5. 2015)
Takšen televizijski prikaz preiskovalnega dela pošilja gledalcu zelo nazorna sporočila. Nadzorna tehnologija je postala nepogrešljiva za preganjanje kriminalcev in teroristov, zato je treba razvijati in nameščati vse bolj napredne sisteme. Zakoni in pravila, ki omejujejo uporabo teh orodij, ovirajo delo preiskovalcev in pomagajo hudobnežem. Kamer in algoritmov pa se morajo bati samo tisti, ki nekaj skrivajo, saj podatki nikoli ne pokažejo na nedolžnega. Resnica je precej drugačna, so na sklepni konferenci evropskega projekta Respect pokazali raziskovalci, predstavniki policije in pravniki, ki so v zadnjih treh letih zbirali podatke o uporabi in družbenih učinkih nadzornih tehnologij v EU.
Lenart J. Kučić: Pretvarjanje, da varujejo državljane (Sobotna priloga, 25. 5. 2015)
Ali ste vedeli, da obstaja neposredna povezava med razsežnostjo sočutja za trpeče in velikostjo tuša, pod katerim se umivaš tistega jutra? Obstaja. O tem sem naredila raziskavo. In po globoki samorefleksiji lahko rečem, roko na srce, da bi se prostovoljno javila na vsa krizna območja, ne glede na njihovo travmatičnost, če bi vedela, da me bo na koncu vsakega dne čakal Nespressov kavni avtomat.
Dara Passano: Confessions of a humanitarian: ‘There are days I’d sacrifice world peace for a chocolate croissant’ (The Guardian, 26. 5. 2015)
»Gotovo ne bom odrekel podpore svobodi govora samo zaradi Russella Branda.«
Jonathan Franzen v Michelle Dean: Jonathan Franzen on his misanthropic reputation: ‘We live in a world of cant’ (The Guardian, 27. 5. 2015)
Pomislite na nedavno viralno sliko makedonskih protestov, na kateri mlada ženska uporablja policistov ščit za ogledalo, pred katerim si nanaša šminko. Da, bilo je smešno. Da, upornica je. Je pa tudi ženska svojega časa, ena od tistih, ki vedo, da biti v javnosti pomeni biti opazovana, verjetno fotografirana in obravnavana na način, na katerega moški še vedno niso in morda nikoli ne bodo.
Jennifer Weiner: The Pressure to Look Good (New York Times, 30. 5. 2015)
BONUS: Obstajajo stvari, ki jih ne moremo ali ne smemo izreči. Neil Gaiman in Amanda Palmer sta kot gostujoča urednika New Statesmana povabila različne ljudi k besedi. Da povedo tisto, česar si doslej niso upali ali zmogli. Med drugim pišejo Stephen Fry, Slavoj Žižek, Nick Cave, Elik Shafak in mnogi drugi. Njihove izjave najdete tu.
