Maj ni bil darežljiv s poletnimi temperaturami in vremenom, zato smo brali še za štirimi stenami. Edino dnevi so že znatno daljši, pa ne rabimo hitro prižgati luči. No, če je bilo vreme še bolj aprilsko, so aprilska tudi razpoloženja izbranih člankov: o tem, zakaj gledamo grozljivke; o pisateljih kot samotnežih in kot kradljivcih življenj; o tem, kaj je to slaba literatura; kako tehnologija preoblikuje naše roke; kako brati nemirnemu otroku in medijih v 21. stoletju.
Grozljivke so izjemno priljubljene na zmenkih. Študija Zillmana in drugih iz leta 1980 je pokazala, da najstnice bolj uživajo v filmu, ko so prestrašene, njihov zmenek pa ni – lahko kričijo in so potolažene. Fantje pa bolj uživajo v filmu, ko njihov zmenek pokaže, da je prestrašena (ta teorija se primerno imenuje “Teorija muckanja”).
James Charney: What’s To Like about Horror? The Psychology of Fear in Film (Versopolis, maj)
Kot sem verjel takrat in verjamem še danes, v nasilnem, motečem, medijsko nasičenem svetu najnujnejši umetniški način ni več kritika možnosti pomena – kritika tega je postala množična kultura sama. Kar potrebujemo, je prej produkcija pomena, ki se upira odvračanju pozornosti. Potrošniški kapitalizem bohoti zaradi istočasnega ustvarjanja človeške osamljenosti in komodifikacije tisočih zdravil zanjo. Ena od oblik odpora je izkušnja v umetnosti in v življenju človekove intime, dosežena z vzdrževano zbranostjo na to, kar leži onkraj in zunaj sfere trga.
Adam Haslett: The Perpetual Solitude of the Writer (Literary Hub, 3. maj)
Primer Berthe Pappenheim, ki ni bila zmožna sprejeti okovov, ki so ji bili glede na njen spol, vero in razredni status takrat odrejeni, ki je okove zavračala najprej z begom v blaznost, potem pa z angažmajem, priča o tem, da sta prilagoditev in preživetje generalno precenjeni kategoriji. Ne le da v preživetju in prilagoditvi bolj kot pametni briljirajo neumni in neobčutljivi, ampak prilagajanje predvsem pomeni ohranjanje statusa quo. Ali drugače: posamezniki, ki niso hoteli ali niso bili zmožni sprejeti pravil delovanja sveta, tisti, ki so se ustaljeni družbeni ureditvi uprli, so od nekdaj predstavljali gonilo napredka.
Dijana Matković: Zapisi iz podtalja: Prilagoditev na okolje (Delo, 9. maj)
V trenutni predsedniški kampanji Hillary Clinton razglaša svoje menedžerske sposobnosti skozi jezik politike, medtem ko Donald Trump paradira s svojimi skozi jezik poslovanja. Nobeden od teh jezikov ni demokratičen. Nobeden od njiju ne predvideva samo-vlade.
Jason Stanley: How free market ideology perverts the vocabulary of democracy (Aeon, 17. maj)
Literatura je polna zgodb, kako so romanopisci ukradli življenja ljudi, ki so jih srečali, in jih uporabili za svoje pisanje. Družina je zgolj najbližje, priročno strelivo. Prijatelji in sovražniki, ljubimci in bivši, vsi so voda na umetnikov mlin.
Richard Cohen: How Writers Will Steal Your Life and Use it For Fiction (Literary Hub, 18. maj)
Slaba literatura je skoraj vedno ljubezenska pesem, namenjena od jaza jazu. Oseba, ki jo bo občudovala prva in zadnja in najbolj, je sam pisatelj.
Toby Litt: What makes bad writing bad? (Guardian, 20. maj)
Zdravniki poročajo o množičnem porastu z računalnikom in telefonom povezanih težav z rokami, saj so prsti in zapestje rabljeni za nove gibe, na katere jih nič ni moglo pripraviti.
Darian Leader: How technology is changing our hands (Guardian, 21. maj)
Mnogi otroci so posebej občutljivi, ko so utrujeni, lačni, žejni ali jih kaj boli. Če vidimo, da branje otroka ne pomirja, temveč je zanj v nekem trenutku prenaporno, nehamo brati. Branje mora vendarle polniti, ne prazniti! Podobno velja za odraslega, ki bere – bere naj spočit, sit in razbremenjen, sicer bo otrok čutil, kako se mu mudi in kako v napoto mu je že deseta ponovitev Mačka Murija.
Nina Prešern: Kako brati nemirnemu otroku? (Bralnica, 23. maj)
Na spletni strani Guardiana sem dve leti moderiral komentarje: brez dvoma najhujša služba mojega življenja. Tistikrat, ko sem pral povsem poscano perilo v domu za ostarele, to ni vplivalo na moj spanec; zmerljivke, ki so letele name v klicnem centru velike banke, so bile precej milejše. Komentarji, ki se pojavijo pod večino člankov na spletni strani Guardiana, si komaj zaslužijo vaš čas; tisti, ki ne pridejo skozi, so živ strup. Na stotine ljudi dan za dnem ustvari po več računov, da lahko izbrizgajo najbolj skrajno rasistične, seksistične in homofobne komentarje, kar si jih je mogoče misliti.
Dawn Foster: »If I ever see you in the street, I hope you get shot« (London Review of Books, 27. maj)
V tem smislu je selektivna cenzura žalostno nadaljevanje novinarskega molka ob odpuščanju novinarjev – po eni strani bi lahko rekli, da v nenehni grožnji po izgubi službe novinarji vsaj z vidika sebičnosti navidez delujejo racionalno, če že niso na stopnji cehovskih zahtev. Čemu bi tvegali zamero pred svojimi lastniki, se verjetno glasi njihov kredo. Žal se nato naslednji korak sprevrne v svoje nasprotje: takrat, ko se taisti lastniki, ki jim po nepotrebnem ščitijo hrbet, razglasijo za njihove pogrebce in jih brez milosti odpuščajo.
Boris Vezjak: Recipročno selektivno novinarstvo: Delo in Dnevnik raje ne o svojih lastnikih (In media res, 29. maj)
