Zunaj se sramežljivo prebuja pomlad, ukradli so nam eno uro življenja, mi pa še zmerom najdemo čas tudi za branje zanimivih člankov domačih in tujih medijev. V tokratni izdaji rubrike Nespregledano si tako preberite o kritikih, ki jih je sram uživati v literaturi, o »mentalnem potovanju v času«, o novem sporu med pisatelji – tokrat zaradi zmajev in palčkov, o najbolj nenavadni knjižnici v Evropi in o nebotičnikih. Pa tudi o tem, kako težko je pisati literaturo v 21. stoletju, za povrh pa vam damo še en intervju z Žižkom. Prijetno branje!
Če človek skoraj leto dni ne prebere pretresljivega izdelka, utegne postati zagrenjen in zapreti srce, slabe bralske izkušnje pa še zlasti neugodno vplivajo na poklicne kritike, saj, kolikor so ljudje, ne morejo zajeziti občutka, da bo šlo vse k vragu in se zato ni več vredno truditi, da bi za dobrobit in pamet človeštva izbrskali temeljna literarna dela.
Ana Schnabl: Zakaj kritiki nočejo uživati (Sodobnost, marec)
Tako kot Beckettov glas iz praznine skušajo tudi mnogi izmed današnjih neimenovanih pripovedovalcev sami sebe prepričati, morda brezuspešno, o resničnosti svojega obstoja.
Sam Sacks: The Rise of the Nameless Narrator (The New Yorker, 3. marec)
Če pisateljice potrebujejo »denar in sobo zase«, kot je trdila Virginia Woolf, bi na začetku 21. stoletja morda morale vztrajati, da naj bo to soba z internetno povezavo; nova študija ugotavlja, da je delež samozaložniških prodajnih uspešnic, ki so jih napisale ženske, skoraj dvakrat večji kot v tradicionalnem založništvu.
Alison Flood: Self-publishing lets women break book industry’s glass ceiling, survey finds (The Guardian, 6. marec)
Včasih prikličemo v zavest spomine, ki so polni detajlov o času in prostoru prvotne izkušnje – nevroznanstveniki to imenujejo »mentalno potovanje v času«.
David Salisbury-VU: How our brains create ‘mental time travel’ (Futurity, 6. marec)
Zadnji tovrstni spor se je prejšnji teden zgodil okrog novega romana Kazua Ishigura »Pokopani velikan«. V intervjuju za New York Times se je Ishiguro spraševal, če bodo bralci razumeli, kaj je poskušal: »Bodo imeli predsodke zaradi površinskih elementov? Bodo mislili, da je tole fantasy?« To je vznejevoljilo med drugimi tudi Ursulo K. Le Guin, ki je ugotavljala, da ne le, da je njegova knjiga fantasy, ampak je spodleteli fantasy: »Kot da bi gledali človeka, ki pada z razpete žice, medtem pa kliče občinstvu, “Mar bodo mislili, da sem vrvohodec?”
Lincoln Michel: The Last Holdouts of the Genre Wars: on Kazuo Ishiguro, Ursula K. Le Guin, and the Misuse of Labels (Electric Literature, 9. marec)
Pretreslo nas je spoznanje, da so med nami, med našimi življenjskimi slogi, našo moralo in našimi pričakovanji dejansko brezna. Brezna, ki pričajo o tem, da razkol med revnimi in bogatimi, med privilegirano peščico in vsemi drugimi tudi pri nas ni tako majhen, kot smo si želeli verjeti. In da ta privilegirana peščica dejansko ne pomeni zaslužnih posameznikov, ampak ljudi brez posebnosti, ne posebno talentirane, ne posebno pametne ali sposobne, ljudi pač, ki jim je v življenju uspelo izmojstriti samo en talent − talent za črpanje javnih sredstev.
Katja Perat: Gotovo se šalite (Delo, 9. marec)
To je knjižnica, kakršne ni nikjer drugje v Evropi – v njeni multidisciplinarnosti, njeni čudaškosti, njeni posebnosti, njenih nenavadnih globinah in nepričakovanih plitkostih. Magija in znanost, huda očesa in življenja svetnikov: vse to drugo z drugim v labirintu podob in simbolov in spomina.
Adam Gopnik: In the Memory Ward (The New Yorker, 16. marec)
Dve leti kasneje je Ann Patchett za Washington Post povedala: Preprosto ne znam napisati romana, v katerem lahko junaki kadarkoli stopijo v stik s katerimkoli drugim junakom. Ne znam napisati romana v svetu prenosnih telefonov. Ne znam napisati romana v svetu Googla, v katerem so junakom vse informacije dostopne. Zato se moram na vse pretege potruditi in si izmisliti zgodbo, v kateri junaki izgubijo prenosne telefone in so odrezani od tehnologije.
Steve Himmer: Reader, I Muted Him: The Narrative Possibilities of Networked Life (The Millions, 19. marec)
Ko je govora o nebotičnikih, čutim, v pravem pomenu te besede, ambivalenco: Sovražim jih zaradi vseh očitnih razlogov – včasih je cigara res samo cigara, toda nebotičnik je zmeraj velikanski zibajoči se tič, ki nam maha pred očmi z ambicijami poznega kapitalizma, ki reducira posameznika na status in velikost ubogljive delavske mravlje. […] A jih tudi obožujem – resnično jih.
Will Self: On the meaning of skyscrapers – from the Tower of Babel to the Shard (The Guardian, 27. marec)
Prazna univerzalnost očitno ni dovolj. Trka kultur ne smemo poskušati preseči z občutji globalnega humanizma, ampak raje z vsesplošno solidarnostjo s tistimi, ki bijejo boj znotraj posamezne kulture. Naš boj za emancipacijo bi morali združiti z bitko proti indijskemu kastnemu sistemu in z odporom delavcev na Kitajskem. Vse je odvisno od tega: borba za Palestince in proti antisemitizmu, WikiLeaks in Pussy Riot – vse to je del istega boja. Če ne, potem se lahko kar postrelimo.
Slavoj Žižek v Romain Leick: »The Greatest Threat to Europe Is Its Inertia« (Spiegel, 31. marec)
