Mesec marec ni ravno čas, ko bi viseli doma za računalnikom. Najbrž ste bili zunaj na soncu, na pijačkah in viseli na pametnih telefonih in tablicah. No, kljub temu se je znalo zgoditi, da se vam je kak zanimiv članek izmuznil, ker ga ni šeral nihče od vaših fejsbuk ali čivkastih prijateljev. Toda brez skrbi – gotovo se ni izmuznil AirBeletrininemu uredništvu, ki nima zasebnega življenja niti spomladi. Vse za to, da vi ne spregledate!
In česa ne bi smeli spregledati v marcu? Boštjana M. Turka, ki fantazira o masturbiranju Igorja Pribca; Karla Oveja Knausgaarda, o katerem lahko zaenkrat slovenski bralci fantaziramo zgolj še v angleščini (razen seveda, če razumete norveško?); Vesne Milek, ki se ne more zaljubiti v računalnik; Walterja Benjamina na plaži; ter še mnogih drugih paberkov o sedanjosti in prihodnosti literature, založništva in novinarstva.
Zanimivo je, da je pravzaprav ednini resen greh, ki ga Boštjan M. Turk očita Pribcu v Reporterju, masturbacija. Resnost tega greha je nedvoumno navedena v bibliji, a kako Turk ve za to nedostojno početje svojega nasprotnika? Njegova argumentacija je tako izvirna, da je celo vsega vajeni ekipi Napihovanja od navdušenja zaprlo sapo. Boštjan M. Turk namreč vidi onkraj ideologije pravil zahodne logike ter se prepušča intuiciji skozi divje in drzne asociacije: V znanem romanu Doberdob Prežihov Voranc namreč opiše lik zasvojenca s samozadovoljevanjem in ga poimenuje Pribman. Mar ne opazite? Kar štiri črke priimka so enake! Stojijo celo v enakem vrstnem redu!
Anonymous: Boštjan M. Turk vs. Udbomafija (Radio Študent, 7. marec)
Knausgaardova neizprosno odkrita pripoved o svojih zakonih, očetovem alkoholizmu, bipolarni motnji druge žene in nasprotujočih si občutkih v zvezi z očetovstvom je bila izrazit šok za luteransko senzibilnost dežele, ki ni tako vajena javnih priznanj kot anglofonski svet, prepojen z oddajami tipa Oprah Show. Nova literarna senzacija je zato obsedla komentatorje. Je Knausgaard pogumen ali brezsramen? Je etično zraven svojega razkriti toliko drugih zasebnih življenj? Pošiljali so mu sovražna pisma, grožnje s smrtjo. Stric ga je tožil. Nek Šved je šel s svojo kritiko ekstremno daleč in je zažgal polico pod črko K v neki knjigarni v Malmöju, policiji pa povedal, da je to storil, ker je Knausgaard “najslabši avtor na svetu”.
Hari Kunzru: Karl Ove Knausgaard: the latest literary sensation (The Guardian, 7. marec)
Nezadostnost Koksovega diskurza, ki smo ga lahko spremljali pred dvema letoma, je bila prav v pretiranem ukvarjanju s slovenstvom in državljansko nepokorščino v obliki slavljenja državnih simbolov, medtem ko je premalo opozarjal na dejstvo, da kulturni sektor omogoča preživetje okoli 30.000 državljanom. Lupljenje kulturniške čebule, klestenje organov, institucij, sredstev itn. torej pomeni predvsem postopno poslabšanje eksistencialnih pogojev za ne tako majhno skupino ustvarjalnih in delavnih ljudi. Ukinjanje ministrstva za kulturo nikakor ni bil signal za nepriznavanje državotvorne, tj. ideološke vloge kulture – ta je in bi ostala tudi brez ministrstva, saj jo otroci ves čas reproducirajo v procesu osnovnega izobraževanja –, ampak predstavlja možnost dodatne marginalizacije delavcev v kulturi pod pretvezo varčevanja in racionalizacije sredstev.
Gašper Jakovac: Pasti upora slovenske kulture (Pogledi, 10. marec)
Pri besedišču, povezanem s homoseksualnostjo, rešitve v SSKJ ne le institucionalizirajo ideologijo univerzalnosti heteroseksualnosti, ampak heteroseksualnost postavljajo kot normo, homoseksualnost pa ne samo kot odmik od nje, ampak kot deviantnost. Bistvena težava je v tem, da je SSKJ vplivni jezikovni opis, ki je nastal v nekem drugem prostoru in času, hkrati pa danes daje vtis aktualnosti, v resnici pa kodira vrednote nekega drugega časa, tolerantno obnašanje nekega drugega časa, težnje in sprejemljivost nekega drugega časa, konec koncev prinaša ideološki konstrukt slovarskega kolektiva nekega drugega časa: netoleriranje in nesprejemljivost homoseksualnosti. Kot tak SSKJ zaradi nesporne avtoritete, ki jo ima v slovenskem prostoru, lahko služi za stigmatizacijo že tako stigmatiziranih družbenih skupin in je lahko uporaben kot argument za spodbujanje in širjenje nestrpnosti.
Dr. Vojko Gorjanc: Homoseksualnost, ekshibicionizem in druge perverznosti (Narobe, 13. marec)
Ne gre več za zgolj moralno paniko, ki je spremljala začetke vseh množičnih medijev – tudi japonski psihologi ocenjujejo, da se je že več sto tisoč mladeničev na Japonskem odločilo za življenjski slog, ki mu pravijo hikikomori: ne zapustijo stanovanja, ne iščejo službe, nočejo spoznati partnerja ali si ustvariti družine, dneve preživljajo pred računalnikom.
Vesna Milek: Ljubezen z računalnikom (Sobotna priloga, 15. marec)
Če se v Bosni, Srbiji ali na Hrvaškem lotite preiskovalne novinarske zgodbe, vedno naletite na tesno prepletenost politike, organiziranega kriminala in policije. Če bo politik ali kriminalec izvedel, da pripravljate prispevek o njem, bo o vas izvedel vse, kar ga zanima. Pridobil bo tudi vaše telefonske pogovore in elektronska pisma, s katerimi vas bo poskušal zastrašiti, izsiljevati ali javno oblatiti, je dejal Šahinović.
Lenart J. Kučić: Kaj skriva novinarjev mobilnik? (Sobotna priloga, 15. marec)
Kot pravi literarni vohljač si izbere najbolj znane romane in poišče nove načine, kako jih brati, ali pa izumi precizne definicije, ki niso še nikomur padle na pamet. Pričujočo knjigo starta z redefiniranjem prve in druge knjige Don Kihota: Če prvi del zadeva nevarnost prevare samega sebe, potem drugi del zadeva nevarnost, da te ogoljufajo drugi, posebno tisti na poziciji avtoritete.
Roger Boylan: The Big Dig: Steven Moore’s The Novel: An Alternative History (1600-1800) (Boston Review, 17. marec)
Mondegreeni nas prisilijo, da se soočimo s samim sabo, da si priznamo naše lastne nezavedne želje. Brian Eno zadene žebelj na glavico: “Najpomembnejša stvar pri besedilih ni to, kaj natančno govorijo, ampak da te prepričajo v to, da nekaj govorijo. Pojma nimam, o čem govorijo najboljša besedila, ki se jih zmorem spomniti, ampak na nek način so zelo evokativna. Puščajo prazen prostor, v katerega lahko poslušalec projecira svoj lastni pomen.”
Kevin J.H. Dettmar: There Must Be Some Misunderstanding: Unintelligible rock lyrics can teach us what we think (The Chronicle of Higher Education, 17. marec)
Študija po Booktrustu nakazuje “povezave med pomanjkanjem in nebranjem knjig”; tako nebralci živijo v nerazvitih območjih, z večjim deležem otrok, ki odraščajo v revščini, za tiste, ki berejo manj, pa velja, da je “večja verjetnost, da gre za moške, mlajše od 30, ki imajo nižjo kvalifikacijo, so manj srečni in manj zadovoljni s svojim življenjem “.
Alison Flood: Survey shows deep class divide in reading habits (The Guardian, 17. marec)
Zaradi odsotnosti mehanizmov izbire tako pri založnikih (ki pa v svoje vse številnejše izdaje vsaj vlagajo večinoma lastna sredstva) kot pri knjižničnih odkupih (kjer so ta sredstva povsem javna) prihaja do razkroja vrednostnega sistema. Vse manj jasno je, kaj je dobro in kaj ne in kdo naj bi o tem razsojal. V tradicionalnem literarnem sistemu so presojo najprej izrekli uredniki, v pomoč so jim bili celo interni recenzenti – zdaj se objavi vse.
Andrej Blatnik: Iz kvalitete v kvantiteto (spremembe slovenskega knjižnega polja) (Literatura, 18. marec)
Treba je povedati: teozofija je bedarija. Združuje družbeni darvinizem in odmeve neo-rafaelitske romantike z nekakšno zahodnjaško zmešnjavo budistične in hindujske filozofije, ki jih nadgrajuje z bliščem visoke cerkvene ceremonije in zdravo dozo zmedenega besedičenja. Rezultat tega je bil najpogosteje pompozni, psevdoznanstveni nesmisel. A v primeru Misli-Oblik – čudovit psevdoznanstveni nesmisel.
Benjamin Breen: Victorian Occultism and the Art of Synesthesia (The Public Domain Review, 19. marec)
Pri največjem časopisu Delo lastnik ni samo klestil stroškov, ampak je podjetje med poskusom menedžerskega prevzema tudi finančno izčrpal in ga zadolžil, zato mora časopis s prihodki od prodaje predvsem pokrivati obroke bančnih kreditov. Vodenje podjetij pa sta prepuščala politično sprejemljivim predsednikom uprav, ki so imenovali enako sprejemljive urednike, kar je škodovalo ugledu časopisov in povzročalo negativno kadrovsko selekcijo. Politično nastavljeni uredniki pogosto niso imeli ugleda v kolektivu, v uredniško ekipo niso povabili sposobnih sodelavcev ali pa so kandidati zavrnili uredniška mesta, ker je bila ponujena funkcija zgolj formalna (brez realnih pooblastil). V medijskih hišah se je prekinil prenos znanja in izkušenj.
Lenart J. Kučić: Slovenski časopisi v treh slikah (Pod črto, 20. marec)
Domačini z vasi so ga imenovali el miserable. In res, Benjamin je bil ubog in nagnjen k depresiji. Toda prav vsak dan je živel idilično življenje učenjaka: zjutraj je zgodaj vstal in se okopal v oceanu, potem se je povzpel na hrib, na svoj priljubljeni kotiček, kjer je imel v grmovju skrit ležalnik. Tam, pod figovci, je sedel celo jutro, pisal ali pa bral Lukrecija.
Peter E. Gordon: The Intellectual and Other Wanderings of Walter Benjamin (New Republic, 23. marec)
Svetovni splet je že dolgo tega prenovil založništvo in knjigotrštvo. Zdaj tehnologija preobraža prej eno najbolj osamljenih in zahtevnih umetnosti, pisanje literature, v nekaj temu skoraj povsem nasprotnega. V nekaj družabnega, neformalnega in intimnega, čigar izdelek ni le konzumiran, ampak tudi ustvarjen mimogrede.
David Streitfeld: Web Fiction, Serialized and Social (The New York Times, 23. marec)
Zaradi dobrega zdravja anglofone literature na knjižnem trgu Velike Britanije ni lahko prodajati prevodov, toda Matthew Reynolds, predsednik Oxford-Weidenfeldove nagrade za prevajanje, ugotavlja, da se je njihovo število “povzpelo od okrog 90 naslovov pred leti do 135,” pa tudi Daniela Petracco iz Europa Editions optimistično sklepa, da se “britansko bralstvo odpira”. Kaj stoji za to spremembo? Naj se zdi to še tako čudno, bralci najbrž ne.
Joanna Walsh: Small presses growing translated fiction’s readership (The Guardian, 23. marec)
Znanstvena-fantastika je vsaj deloma sanja o drugačnem svetu in drugačni prihodnosti. In ko ta prihodnost brez premisleka reproducira sedanjo neenakost, je to, se zdi, obenem zamujena priložnost in neuspeh domišljije.
Noah Berlatsky: Star Wars and the 4 Ways Science Fiction Handles Race (The Atlantic, 25. marec)
