Marca smo že lahko nekaj dni brali zunaj na soncu, medtem ko nam je v naročju predla mačka. In zaradi tega tokratno Nespregledano začenjamo nekoliko lahkotneje, z literarno pivsko igro. A brez skrbi, v nadaljevanju se boste lahko hitro zresnili: preberete si lahko med drugim članek o tem, kako se bo založniški svet spremenil z novimi načini opazovanja bralskih navad; o digitalnem eksistencializmu; pismih samomorilcev kot literarnem žanru; koncu Pogledov itd. In če želite zaključiti, tako kot ste začeli, lahkotneje in pomladno, si za konec prihranite članek o pticah, ki se te dni vračajo v naše kraje.
18. Dodatno pijačo spij za vsako značilnost, našteto pod točkami 10–17, če sta avtor in protagonist knjige Američana, moška, belca, strejt, v srednjih letih, ateista, liberalca in neduhovita. Deveto dodatno pijačo spij, če sta protagonist in avtor Američana, moška, belca, strejt, v srednjih letih, ateista, liberalca in neduhovita. Deseto dodatno pijačo spij, če ima protagonist vse naštete lastnosti in je poleg tega še nekoliko cmerav.
J.D. Evans: The Literary Fiction Drinking Game (mcsweeneys.net, marec)
Natančno ta manko nadzora, nezmožnost upreti se naraščajoči hitrosti in obstojnosti digitalnega sveta, je vero v paranormalno napolnil z novo energijo.
Rhian Sasseen: The rise of the creepynet (Aeon, 7. marec)
Moja teza je, da islamski družbenoekonomski sistem ni združljiv z neoliberalno različico kapitalizma, ker gre za izrazito skupnostno religijo z močno socialno noto, ki je popolno nasprotje neoliberalnemu individualističnemu pristopu. Pravi musliman naj bi vselej deloval v korist skupnosti in ne bi smel nikoli pozabiti na tiste na robu družbe. Tretja najpogosteje uporabljena beseda v Koranu, najpomembnejšem viru islamskega prava, je ne nazadnje adl oziroma socialna pravičnost.
Primož Šterbenc v Gregor Inkret: Protiislamski diskurz v Evropi ni nekaj novega (Pogledi, 8. marec)
Podjetje g. Rhomberga ponuja založnikom dražljivo možnost pokukati čez ramena bralcev. Jellybooks sledi vedenju bralcev na enak način kot Netflix, ki ve, katere serije ste si pogledali na mah; ali Spotify, ki ve, katere pesmi preskočite.
Alexandra Alter in Karl Russell: Moneyball for Book Publishers: A Detailed Look at How We Read (New York Times, 14. marec)
Paradoksalno, pa vendar, resnični propad moralnega reda in etičnega delovanja se v praksi pogosto maskira kot del višjega božjega načrta. Posamezniki in skupine, ki so si zares dovolili vse, so si to praviloma dovolili natanko v imenu Boga. Religija v tem oziru deluje kot neka povsem razformljena (kar pomeni, da je sposobna privzeti kakršnokoli formo) in čista substanca. Še tako surovi klavci koljejo v imenu Boga.
Anej Korsika: Boga ni in ni vse dovoljeno (Pogledi, 16. marec)
Danes že tipične in vseprisotne tehnološke inovacije 21. stoletja so istočasno preoblikovale in okrepile najbolj temeljna načela absurda. Postali smo Sizif, ki poriva skalo po hribu, posejanem s hiperpovezavami in tweeti, ki nenehno, zaman osvežuje spletno stran eksistence.
Michael Seidlinger: The Modern Sisyphus: Albert Camus Goes Online: Struggling With—And Against—The Internet (Literary Hub, 18. marec)
Pogodbe in ostali dokumenti o poslovanju ŠOU, ki smo jih pridobili od vira, ki se zaradi bojazni pred povračilnimi ukrepi ne želi javno izpostaviti, kažejo na sporno deljenje študentskega denarja nekdanjim študentskim funkcionarjem.
Anže Voh Boštic: Sumljivi posli ljubljanske študentske organizacije z nekdanjimi študentskimi politiki (Pod črto, 21. marec)
Po tem, ko je veliki izpovedni pesnik John Berryman skočil z Washingtonskega mosta Avenue na ledeni breg reke Mississippi (še prej pa pomahal mimovozečemu avtomobilu), je njegova žena Kate v košu za smeti našla zmečkano sporočilo, napisano na hrbtno stran kuverte. Pisalo je preprosto:
O moja ljuba Kate, naredila si vse, kar si lahko.
Nezaposljiv sem in zgolj v napoto.
Pozabi me, znova se poroči in bodi srečna.
Dustin Illingworth: The Suicide Note as Literary Genre (Literary Hub, 23. marec)
Konec Pogledov prispeva k izginjanju kulturnega habitusa (po Pierru Bourdieuju), enako kakor vsaka knjigarna v mestu manj pomeni izginjanje knjige iz javnega okolja, čeprav se posameznik tolaži »bom pa kupoval na spletu, pa še ceneje bo (morda)«. Morda bo res. Le da bo nakup na spletu narekovala vnaprej ustvarjena potreba, medtem ko je knjigarna v mestu, če je kdo stopil vanjo, to potrebo po svojih močeh soustvarjala, in v tem kontekstu bi se morali zavzemati za pravico do pogledov tudi za tiste, ki vidijo stvari drugače.
Andrej Blatnik: Za pogledi tema (LUD Literatura, 24. marec)
Polarna čigra se vsako leto pari in gnezdi na skrajnem severu ter pred črnimi dnevi in ledenim vetrom odleti do Antarktike ter tam uživa v poletnih morskih pašah. Potem se spet vrne na sever ter v enem letu preleti čudežnih 80.000 kilometrov. Ker je najstarejša ptica z obročkom dočakala 34 let, so ornitologi izračunali, da je v življenju preletela kar 2,4 milijona kilometrov, kar je toliko, kot da bi šla trikrat do Lune in nazaj.
Irena Štaudohar: Kje so doma ptice? (Sobotna priloga, 26. marec)
Ko se danes morda kdo čudi, zakaj se je Janši nenadoma »poslabšalo« in je postal izjemno žaljiv, zakaj je začel licitirati medijske prostitutke in jim kot kakšen zvodnik predpisovati cene, potem tak ne res ne pozna okoliščin. Ne, ni se poslabšalo, neodzivnost je dobesedno tlakovala pot radikalizaciji njegovih diskreditacij, dajala mu je krila. Za sabo ima prakso stoterih podobnih tvitov, spregledanih in netematiziranih. In tudi te dni, po vseh reakcijah nase, z nezmanjšano ihto nadaljuje s svojim napadi ravno zato, ker se mu ne zgodi hudega. Ker ga mediji ne znajo ali nočejo kaznovati.
Boris Vezjak: Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji (In media res, 26. marec)
Tema je pri romanu Davida Mitchella omenjena na samem koncu. Pri romanu Chimamande Adichie je tema v ospredju in v središču. Mitchellov roman je »igriv« in poganjajo ga protagonisti. Roman Chimamande Adichie govori o rasi. Bralci so vabljeni, da se srečajo z Mitchellom kot literarnim umetnikom, ki se uvršča v dolgo tradicijo leposlovnih pisateljev, Adichie pa nas obvešča o rasnih vprašanjih. Redukcije celotne spogledljive, humorne lepote romana Chimamande Adichie na »nežno zgodbo o rasi« je preprosto narobe in na meji pokroviteljskega. Toda po drugi strani vse to kaže na sistemsko pristranskost v načinu, kako so bralcem predstavljeni afriški romani.
Ainehi Edoro: The Anthropological Unconscious or How Not to Talk About African Fiction (Brittle Paper, 30. marec)
