Novembra je konec. Tudi leta bo kmalu konec. Vsega bo enkrat konec.
A pred tem lahko preberete še nekaj tekstov preteklega meseca. Tokrat je uvod kratek – čaka vas namreč veliko branja in gotovo se vam že mudi na kakšno veselodecembrsko zabavo. Ne pozabite: naša bo čez dober teden. Več informacij sledi.
Najvišji dosežek je seveda samointervju, kjer intervjuvanec sam natipka oboje, vprašanja in odgovore, novinar samo odda rezultat in pobere denar. Kje je pri takem načinu dela razlika med novinarjem in agencijo za odnose z javnostmi, ne bi vedel.
Miha Mazzini: Kult slabo opravljenega dela (Siol.net, 2. november)
Patricia Pulling, katere z D. & D. obsedeni sin je naredil samomor, je ustanovila organizacijo Bothered About Dungeons & Dragons (BADD). Kasneje je napisala knjigo z naslovom Hudičeva mreža: Kdo preži na vaše otroke v imenu Satana?. Dr. Thomas Radecki, ustanovitveni član Nacionalnega združenja za nasilje na televiziji, pa je zatrdil: »Niti malo ne dvomim, da je igra Dungeons & Dragons kriva za to, da mladi moški pobijajo sebe in druge.«
Jon Michaud: The Tangled Cultural Roots of Dungeons & Dragons (The New Yorker, 2. november)
Umetniki delamo izkušnje. Ostali napeljujejo štrom.
Jasmin B. Frelih: Zarotitve (Literatura, 4. november)
V svojih Medicinskih raziskavah in opažanjih o boleznih uma (1812) – prvo ameriško besedilo na temo psihiatrije – je Benjamin Rush, eden od ustanovitvenih očetov ZDA, ugotovil, da so knjigarnarji nenavadno dovzetni za duševno neuravnovešenost. Skozi psihološki žargon je Rush ponovil stara svarila Seneke in poročal o tem, da so knjigarnarji nagnjeni k duševnim boleznim zato, ker njihov poklic zahteva »pogoste in nagle miselne prehode iz enega subjekta v drugega«.
Frank Furedi: Books are dangerous (Aeon, 6. november)
Živim pod stalnim vtisom, da drugi ljudje, drugi bralci dopuščajo, da se jih goljufa. Da padajo na čare, na katere ne bi smeli pasti. Ali pa odkrivajo čare, ki jih v knjigi ni. Morali bi prisiliti avtorje, da se malo potrudijo.
Tim Parks: How Could You Like That Book? (The New York Review of Books, 10. november)
Cilj leposlovnega dela je, po mojem mnenju, povedati nekaj o življenju, ki ga živimo, ne v kakšnem posameznem zgodovinskem trenutku (v preteklosti ali sedanjosti ali prihodnosti), ampak v vsakem posameznem trenutku. Iz praktičnih razlogov moramo za opis izbrati nek točno določen čas, toda tega ne smemo razumeti v smislu, da je naš cilj »veren prikaz« tega časa.
Jennifer Egan, George Saunders: Choose Your Own Adventure: A Conversation With Jennifer Egan and George Saunders (New York Times, 12. november)
Pretresti moramo učilnice kreativnega pisanja. Spomniti se moramo, da je pisanje umazano, nalomljeno, nadvse osebno prizadevanje, ki ga ne smemo kastrirati z institucionalnimi potrebami naših učilnic.
Nick Ripatrazone: The Art of the Strange Writing Exercise (The Millions, 13. november)
Poleg psihogene opustitve – kjer telesna bolezen ostaja nepreiskana in nezdravljena – psihogena pojasnila posledično patologizirajo bolnikovo osebnost in spodbujajo bolnike k samoobtoževanju.
Angela Kennedy: Bad thoughts can’t make you sick, that’s just magical thinking (Aeon, 18. november)
»Menim, da pogosto obstaja razlika med dejanskimi in nameravanimi pomeni knjige ter tem, kako nanjo gleda in jo razume širša kultura.« mi je povedal [Joel Clark]. »Rad mislim, da naše adaptacije lahko delujejo kot povezava med obema stranema in omogočajo točke stika z veliko literaturo ljudem, ki se drugače najbrž ne bi lotili obsežne, kompleksne ali zahtevne knjige.«
Tobias Carroll: How Board Games Got Literary: Books To Games and Back Again (Literary Hub, 19. november)
Pri vsem skupaj je morda najbolj ironičen strah pred islamizacijo Evrope, ki se je dvignil, ko je na naša vrata potrkala begunska kriza. […] Ta strah je ironičen zato, ker v kontekst sodi grožnja vsesplošne uvedbe predmodernega in protiliberalnega šeriatskega prava, pred katero najbolj svarijo tisti, ki se sami zavzemajo za sorodne in sorodno iz religije izpeljane moralne kodekse, ki poskušajo temeljne človekove (še posebej, kadar je človek, o katerem govorimo, ženska, ali, bog ne daj, homoseksualec) pravice prikazati kot sprevržen sad levičarske ideologije, ki si kot tak pravzaprav ne zasluži statusa pravice in nam je na dolgi rok vsem v pogubo.
Katja Perat: Nebeško kraljestvo (Pogledi, 24. november)
Poglablja se tudi dolgotrajnost revščine. Stopnja dolgotrajnega tveganja revščine je odstotek oseb, ki so bile pod pragom tveganja revščine v letu merjenja in še vsaj v dveh od treh predhodnih letih. Leta 2014 je bilo dolgotrajno revnih 9,5 odstotkov Slovencev, medtem ko jih je bilo leto prej za dva odstotka manj. Kar dve tretjini revnih v Sloveniji je torej dolgotrajno revnih. Ob tako strmem porastu smo celo presegli predlansko evropsko povprečje, ki je znašalo 9 odstotkov (letošnjega še ni na voljo).
Tanja Pirnat: Portret revščine v Sloveniji: Slovenci smo revni vse bolj in vse dlje (Pod črto, 25. november)
Ko v zrelosti življenja, ves izžet od truda, ki ga vložiš v druge, vedno v druge, z grozo ugotoviš, da se je cvetoči zeleni vrt, ki si ga vztrajno zalival, posušil, in ko spoznaš, da ti je od vsega tega ostala samo še borba s samim sabo, te kot neprijetni neznanec pričaka nemirna misel, da boš od zdaj naprej samo figura na šahovnici dobronamernih, vendar vsiljivih znancev, ki te venomer potiskajo v novo naročje osamljenih ljudi, ki so se tudi sami zlomili na zakonskih brzicah.
Damjan Zorc: Elena Ferrante – Dnevi zavrženosti (Peripetije, 25. november)
Ali ne bi bilo lepo, če bi kdo napisal kratek esej z naslovom »Kaj je komunizem storil za nas?« Spomnim se, da je Octavio Paz dejal, da je komunizem morda bil napačen odgovor, ni pa bil napačno vprašanje. Ker smo se odločili, da je bil odgovor napačen, smo si nehali zastavljati vprašanje o neenakosti.
Brian Eno v pogovoru z Janisom Varufakisom (The Guardian, 28. november)
In šele na tej in sorodnih podlagah, zavestnih in hotenih dekontekstualizacijah in ponaredbah, je nato konstrukt o dominaciji muslimanov v Sloveniji lahko uspešen. Seveda pospremljen s smrtno dozo islamofobnih občutkov in njihove medijsko podprte diseminacije.
Boris Vezjak: Medijsko sovraštvo do islama in vzniki nasilja (In media res, 29. november)
