Bolj kot se bližajo zimski meseci, bolj se nam bere in manj želje imamo po tem, da bi sploh vstali iz postelje. In ker skozi okno, na čudovito vreme zunaj, pogledujemo z nekakšno slabo vestjo, se s pametnim telefonom, tablico ali knjigo (+ svetilko) zavlečemo pod odejo in beremo dalje. In o čem je uredništvo AirBeletrine bralo v mesecu oktobru? O nacionalnih karakterjih, ki so izmišljija; o oblačnem računalništvu, ki bo zavzelo svet; o reperjih-dilerjih in reperjih-poslovnežih; o Byronu, ki je bil navdih za prvega vampirja; o spletnih heklerjih, ki uničujejo življenja pisateljev; o nenavadnem razmerju med čistočo in literaturo v slovenskih knjižnicah; o Slovenski Bistrici, ki je Silicijeva dolina za raziskovanje urbanizma, prostora in okolja; o zgodovini knjižnega poglavja in o literarnih pošastih – Halloween pač. Aja, pa vojna med Amazonom in velikimi založniki še vedno traja in Will Self še vedno piše osmrtnice poglobljenemu branju.
To, kar imamo samoumevno za nacionalni karakter, je zgolj trenutno javno mnenje, ki smo ga z nenehnim ponavljanjem tako ponotranjili, da se o njem več ne sprašujemo. Je produkt marketinga, zato bi v resnici lahko govorili o narodnem PR-u. Suverene države si ga pišejo same, podrejenim pa ga pišejo drugi.
N’Toko: Narod si bo PR pisal sam (Mladina, 3. oktober)
Zaradi omejenega prostora ne bom natančneje obravnaval obeh nasprotujočih si mnenj, toda ena stvar je povsem jasna: branje z ekrana se bistveno razlikuje od branja s papirja, in tako kot je samotno, tiho, zbrano branje funkcija fizičnega kodeksa, bo tudi digitalni tekst prinesel nove oblike branja, učenja, spomina in celo zavesti.
Will Self: The fate of our literary culture is sealed (The Guardian, 3. oktober)
Cilj vsakega pisca v angleškem okolju je, da ljudem zbudi občutek, da so pametni. Tukaj postanejo avtorji zares pametni šele, ko so nerazumljivi. Gre za dve različni mentaliteti.
Noah Charney v Mojca Pišek: Evropski avtorji komplicirajo, da bi zveneli pametneje (Dnevnik, 7. oktober)
Z oblačnim računalništvom se niso vrnila samo centralna podatkovna središča, ampak tudi ideje, ki so jih poskušali udejanjiti nekdanji sovjetski in čilski načrtovalci. Nadzorna soba, ki si jo je zaželel nekdanji poveljnik ameriške agencije za nacionalno varnost NSA Keith Alexander, je zelo spominjala na načrte Stafforda Beerja, saj je hotel Alexander s svojega poveljniškega stola spremljati celoten presek globalnih komunikacij, v katerem bi njegovi vohuni iskali teroristične in druge grožnje ameriški nacionalni varnosti. Prodajni slogani predstavnikov IBM, Microsofta, Amazona in drugih ponudnikov oblačnih storitev pa zelo spominjajo na zapise nekdanjih kibernetikov, ki so voditeljem držav obljubljali popolno informacijsko rešitev za načrtovanje proizvodnje in upravljanje človeških virov.
Lenart J. Kučić: Kaj se zares skriva v oblakih? (Sobotna priloga, 11. oktober)
Pomislimo na primer, kako Jay-Z stalno vleče vzporednice med svojim preprodajanjem drog in svojim poslovnim delovanjem. Ne trudi se preseči ali pozabiti, pač pa opozarja na kontinuiteto med trgovino z mamili in korporativnim kapitalom. Prisotna je subtilna ironija, v smislu, da so posli, ki se dogajajo na uličnih vogalih, in posli v sejnih sobah korporacij eno in isto, del iste ekonomije, prvi enako umazani in pohlepni kot drugi.
Ismail Muhammad: From Outer Space, or Something: Fantasizing Capital in Contemporary Hip-Hop (Los Angeles Review of Books, 14. oktober)
To je ključno: jezik mora neposredno izraziti naravo opisane stvari, in vendar mora biti tudi »nabit s pomenom«. Tudi povsem suh opis nečesa moramo nekako napolniti z določeno resonanco, bogastvom čustva. Ta način lahko pojasni celoten uspeh Hemingwayeve emotivne, a znamenito minimalistične proze.
Joe Fassler: ‘Realism Is a Figure of Speech’ (The Atlantic, 15. oktober)
Ni bilo treba veliko, da bi Polidori verjel, kako Byron srka življenje iz njega, tudi drugi so Byrona že obtoževali, da poseduje močno karizmo, ki zmore zasenčiti njihove lastne identitete. Amelia Opie, ena mnogih žensk, ki jih je očaral, je zanj trdila, da ima »glas, s katerim je hudič skušal Evo; zbal si se njegove strasti v trenutku, ko si ga zaslišal«, hipnotično kvaliteto, kakršno so nekateri kritiki najdevali tudi v njegovem verzu, ki lahko, tako kritik Thomas Jones de Powis, »bralčev um spravi v stanje doživljenjske zvestobe in podreditve.«
Andrew McConnell Stott: The Poet, the Physician and the Birth of the Modern Vampire (The Public Domain Review, 16. oktober)
Zakaj heklerji heklajo? [Why do hecklers heckle?] Najnovejše študije o žaljivih spletnih komentatorjih navajajo grozljive reči – študija Univerze v Manitobi ugotavlja, da si osebnostne lastnosti delijo z osebami, ki zlorabljajo otroke, in serijskimi morilci. Bolj kot sem razmišljala o Blythe, bolj mi je na misel prihajalo, kar je v intervjuju za Entertainment Weekly pripovedovala Sarah Silverman: »Enkrat je nekdo sredi mojega nastopa zakričal samo: ‘Jaz!’ Neverjetno. Hekl tega modela je bil povsem izenačen z njegovim srce parajočim podpomenom – ‘Jaz!’«
Kathleen Hale: ‘Am I being catfished?’ An author confronts her number one online critic (The Guardian, 18. oktober)
Za primer Mestne knjižnice Ljubljana smo ugotovili, da se za nakup slovenskega leposlovja namenja okoli dvesto petdeset tisoč evrov. Pri tem nam letno poročilo razkriva, da knjižnica za stroške čiščenja namenja 197.856 evrov, za čistila in toaletni material pa še dodatnih 24.993 evrov. Skupaj torej Mestna knjižnica Ljubljana namenja približno enako količino sredstev za vzdrževanje snage kot za nabavo domačega leposlovja.
Tadej Meserko: Knjiga brez avtorja (Radio Študent, 20. oktober)
Ko delam v Wordu, se kljub vsem njegovim razkošnim menijem in briljantnim možnostim ne morem znebiti nekega občutka, da sem vstopil v zaprto, s pravili zamejeno družbo.
Edward Mendelson: Escape from Microsoft Word (The New York Review of Books, 21. oktober)
Župane, za katere je Komisija za preprečevanje korupcija dokazala, da so v nasprotju z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije poslovali s podjetjem v njihovi lasti, v lasti občinskih svetnikov ali njihovih sorodnikov, so volivci že v prvem krogu ponovno izvolili v Vidmu pri Ptuju (za 21.316 evrov nezakonito danih poslov), Braslovčah (144.218 evrov), Hrastniku (3189 evrov) Kopru (5.103 evrov), Ormožu (159.000 evrov), Škofljici (12.621 evrov), Središču ob Dravi (3765 evrov) Gorenji vasi (6300 evrov), Črni na Koroškem (46.000 evrov), Ravnah na Koroškem (92.376 evrov), Celju (45.417 evrov), Lukovici pri Domžalah (8600 evrov), Kidričevem (137.000 evrov), Kostanjevici na Krki (5000 evrov), Osilnici (220.000 evrov). Nekoliko več pomislekov so imeli v Poljčanah (8511 evrov), Novi Gorici (3600 evrov), Sežani (2100 evrov), Gorišnici (39.000 evrov), Izoli (30.000 evrov) in Ribnici (607.000 evrov). Tu so župane, obremenjene z nezakonitim poslovanjem, izvolili šele v drugem krogu.
Pija Kapitanovič: Izvoljenih 19 od 28 županov, ki so občinske posle nezakonito delili sebi, svetnikom, sorodnikom (Pod črto, 22. oktober)
Naloga ustvarjalca je, da vsakič znova, ko mu nekje postane udobno, ko se mu zazdi, da je domač med domačimi – izstopi. Navkljub izgubi varnosti, ki pride s trepljanjem po rami enako mislečih, pri čemer trepljanje po rami pri nas večkrat pomeni tudi naklonjene kritike in vabila k sodelovanjem. S tem dejanjem izstopa ne mislim česa prevzvišeno-manifestatitvnega, izstop razumem kot goli upor telesa: sklepam, da človeku prej ali slej v vsakem zatohlem okolju postane mučno in tesnobno in da na povsem telesni ravni reagira v skladu s tem – gre ven na zrak.
Dijana Matković: Poslednja pesem o tebi (LUD Literatura, 22. oktober)
Interesi založnikov se ne prepletajo zmeraj s tistimi avtorjev ali bralcev in marsikatera njihova poslovna praksa nima – in ga nikoli ni imela – nobenega pravega smisla. A temu navkljub obstaja nekaj pomembnih razlogov, zakaj morajo pisatelji in bralci ostati na njihovi strani.
Emily Gould: Vox on Amazon: Way off-base, not entirely wrong (Salon, 23. oktober)
[…] Henry Fielding je že v svojem romanu Joseph Andrews (1742) »tiste majhne praznine med našimi poglavji« primerjal z »gostiščem ali počivališčem, kjer se lahko ustavimo in vzamemo v roke kozarec ali pa se, po želji, osvežimo kako drugače.«
Nicholas Dames: The Chapter: A History (The New Yorker, 29. oktober)
Na srečo literatura – tudi v primerjavi s filmi in tatuji bajkerjev – ni le polna pošasti, literatura je pošasti.
JW McCormack: 31 Fairly Obscure Literary Monsters (Electric Literature, 30. oktober)
Tudi nova ministrica za prostor ne zbuja optimizma. Prišla je z upravne enote Slovenska Bistrica – iz uradniške službe z oddelka za okolje in prostor, prej je bila županja. Za državno sekretarko je zaposlila sodelavko z upravne enote Slovenska Bistrica.
Neobremenjeni zunanji opazovalec bi lahko sklepal, pa se najboljši prostorski kadri najdejo v Slovenski Bistrici, da je tam morda Silicijeva dolina za raziskovanje urbanizma, prostora in okolja. […]
Sedaj vem rešitev za zadrževalnik. […] Na njem bo stal velikanski električni mlinček, ki se bo ponoči svetil in v nebo meril žarke iz reflektorjev, pritrjenih na vrteče se mlinsko kolo. Na enem koncu zadrževalnika bo montirana ogromna plastična harmonika, ki bo igrala narodne viže, ko bo skoznji vlekel veter. Na drugem pa bo stal kip domobranca v narodni noši. Na velikem LED-prikazovalniku na čelu se mu bodo prižigale domoljubne parole, ob slabem vremenu pa vremenska hišica.
Aleš Prijon: Poplava 2 (Mladina številka 44, 30. oktober)
V pisnem intervjuju iz leta 2003 je Ferrante napisala: »Pravi bralec, tako mislim, ne išče krhkega obraza avtorja iz mesa in krvi«, ampak »golo fiziognomijo, ki ostane v vsaki učinkoviti besedi«. Kdorkoli Ferrante je, v romanih je svobodna, da lahko izumlja, fabricira, se igra, da se lahko vrača k starim ranam, da je lahko manj kot lepa. To je tisto, kar je značilno za pisanje: da vzpostavi prostor za suroveža v nas, za kontradikcije in divjost, in da to naredi za resnično.
Meghan O’Rourke: Elena Ferrante: the global literary sensation nobody knows (The Guardian, 31. oktober)
