Septembra smo več časa kot za branje porabili za nostalgično oziranje skozi okno po poletju, ki je šlo. Kar pa ne pomeni, da vas ne čaka nekaj izredno zanimivega in/ali nujnega branja: o revščini v slovenskih občinah, o umetnosti ubijanja s strupi, o tem, kaj vse morajo v času družabnih medijev početi ameriški avtorji, da bi promovirali svoja dela, ter o zgodovini priporočilnega citata na zadnji platnici globalnih uspešnic, ki mu v angleščini pravimo blurb.
Georg Simmel, nemški sociolog, filozof in teoretik velemestnega življenja, poznan tudi po spisu »Die Großstädte und das Geistesleben« (Velemesta in duhovno življenje, 1903), je medčloveške odnose v velemestu opredelil na podlagi vizualne aktivnosti, ki je nadvladala avditivno, poglavitni razlog za to pa je videl v sredstvih javnega prometa. Ljudje so namreč prvič v zgodovini prišli v situacijo, da so morali, popolni neznanci, drug drugemu zreti v oči, ne da bi med sabo spregovorili, ob čemer je akt gledanja, opazovanja in skrivnega reflektiranja prešel tako »v navado« kot v literaturo.
Tanja Petrič: Vrnitev flanerja: Koncept pohajkovalca v literaturi (Pogledi, 3. september)
Medtem ko se zlasti prebivalci evropske periferije vrtijo v krogu prekernosti in brezposelnosti, vse več njih pa tudi revščine, govor o revščini na evropski ravni pogosto nadomeščajo politično prijetnejši izrazi, kot so socialni problemi, socialno šibki in izključeni. A še posebej na obrobju oziroma jugu Evrope, kjer (dolgotrajna) brezposelnost potiska vse več ljudi v boj za golo materialno preživetje, se besedi revščina ne moremo izogibati. In tudi tako majhna država, kot je Slovenija, predstavlja mikrokozmos evropske slike z lastno periferijo, v kateri se zdi, da je kotanja revščine najgloblja.
Katja Huš: Revščina v Sloveniji: v katerih občinah se živi najslabše in zakaj (Podčrto, 5. september)
Predvsem pa na strani države pogrešam sogovornika, saj država dobesedno ne ve, za kaj je slovenska kultura sploh koristna. Kar je glede na to, da so si to državo nekateri bojda tako zelo želeli, skrajno absurdno. Oziroma odraz tega, da smo kot narod nedorasli in infantilni. In nova kulturna ministrica je najčistejši primer odnosa te države do lastne kulture, ker ona res ne razume, za kaj pri kulturi sploh gre. Saj ni nič slabega v tem, da ne razume, ker ni edina in po mojem tudi tisti, ki vedo o kulturi več kot ona, ne razumejo specifike slovenskega prostora. A oni vsaj mislijo, da razumejo, medtem ko ona po mojem zelo dobro ve, da ne razume, pa ji vseeno ni bilo nerodno prevzeti resorja.
Andrej Rozman – Roza v Agata Tomažič: Sprijaznil sem se s tem, da sem Slovenec (Pogledi, 7. september)
V svoji pisateljski karieri je Agatha Christie ubila več sto književnih likov: nekatere z utopitvijo, nekatere z nožem in enega z železno palico. Toda njeno najljubše morilsko sredstvo je bilo kemično, ne fizično. »Dajte mi stekleničko strupa,« naj bi rekla, »in izmislila si bom popoln zločin.«
Nicola Twilley: Agatha Christie and the Golden Age of Poisons (The New Yorker, 8. september)
Ferrante je, s svojim odporom do javnih nastopov, razglašanjem želje po zasebnosti in s svojim nom de plume, v ZDA postala prava senzacija v času, ko ameriške avtorje naprošajo za sodelovanje pri prodaji svojega dela v večji meri kot kadar koli prej. To, kar počne, je tukaj malone nezakonito. In če že ne moremo biti vsi Ferrante, pa je morda čas, da – znova – razmislimo o tem, kaj vse se pričakuje od avtorjev v prizadevanju za prodajo njihove knjige.
Alexander Chee: Nom de Vie: Literary Social Media in the Age of Ferrante: On Anonymity and the Self-Promotional Author (LitHub, 17. september)
Avtomobilčki, ki smo jih upravljali sprva po žici, potem pa tudi brezžično, so bili za razvoj sodobne »interaktivne« umetnosti verjetno bolj pomembni kot filozofski koncepti, teorije oz. razmisleki o naravi izraznih sredstev, njihovi fenomenologiji in funkciji, vlogi gledalca v procesu produkcije in recepcije umetnosti itn. Včasih smo se otroci igrali z deščicami in s kamenčki, danes otroci pričakujejo, da se bodo igračke zares premikale. Ultimativna umetnina, tako kot igrača, je torej robot.
Robert Lozar: Samo pritisni na gumb!: O sodobni umetnosti (Pogledi, 22. september)
Jerome Loving, avtor knjige Walt Whitman: Song of Himself, dodaja: »Nič kaj presenetljivo ni, da je pesnik, ki je svojo prvo veliko pesem začel z besedami ‘Slavim sebe’, eden od pionirjev knjižnega blurba.«
Colin Dwyer: Forget The Book, Have You Read This Irresistible Story On Blurbs? (NPR, 27. september)
