Spravilo pridelka je za nami, v kleteh že vre mošt in listje dreves se je obarvalo, letošnjemu septembru pa smo hvaležni predvsem za nekaj sonca, ki ga je poleti kronično manjkalo (tako kronično, da so nekateri vmes postali kroniki). Zato s prenosnikom ali tablico na plan, nastavite se zadnjim toplim sončnim žarkom in se prepustite septembrskemu naboru člankov od tukaj in tam, ki vam ga je pripravilo uredništvo AirBeletrine. Drugje je glavna lokalna politika, pri nas pa neomejeni (?) svet literature: preberete si lahko, kako so trenutno modne antiutopije orodje v rokah desnice; kako se godi prekercem v gledališču; o čem vse nima pojma Marko Crnkovič … Zmaga pa gotovo članek o ženski, ki se je znebila epilepsije, potem pa jo je napadlo nekaj mnogo hujšega – nenehna želja po pisanju poezije.
Kar iz teh študij izhaja, ni le teorija jezika ali teorija metafore. Pač pa še sveža teorija zavesti.
Michael Chorost: Your Brain on Metaphors (The Chronicle Review, 1. september)
Največji spletni prodajalec na svetu morda najbolj dosledno udejanja libertarno utopijo idealnega trga, na katerem sta pomembna samo potrošnik in delničar. Vsi ostali – proizvajalci, delavci, ustvarjalci in njihove pravice – so za vodilnega amazonovca le začasna ovira, ki jo bodo kmalu odpravile napredne tehnološke inovacije.
Lenart J. Kučić: Amazon: globalna trgovina s skoraj vsem (lenartkucic.net, 1. september)
Nove antiutopije se razlikujejo od prejšnjih v tem, da zlikovci v njih skoraj brez izjeme niso korporacije, ampak država in tisti liberalni levičarji dobrih namenov, ki želijo svet narediti boljši. Knjige, kakršne so Varuh spominov, Razcepljeni in trilogija Igre lakote, so, namenoma ali ne, vsebinski napadi na nekatere temeljne projekte in cilje levice: močno vlado, socialno državo, napredek, družbeno načrtovanje in enakost.
Ewan Morrison: YA dystopias teach children to submit to the free market, not fight authority (The Guardian, 1. september)
G. Selinger pravi, da ga je »groza« teh inovacij. Pojasnjuje:
»Manj kot se avtonomno borimo z jezikom, brskamo za pravo besedo ter trudimo, da bi poetično oblikovali jezik, manj smo zmožni pogovor razumeti kot intencionalno dejanje. Kot nekaj, kar res izraža tisto, kar želimo povedati.«
Anna North: Will the New Autocorrect Steal Your Soul? (The New York Times, 4. september)
Če pustimo ob strani možnost, da sem postala dolgočasna in da nihče več noče gledati mojih predstav, ker bi bila to potem samo še ena osebna žalostna zgodba in iz nje ne bi bilo mogoče nič posplošiti, ostaja še ena možnost – postala sem predraga. Ne samo jaz, vsa moja ekipa. Postarali smo se. Nismo več »prikupni mali«, pripravljeni delati pod kakršnimikoli pogoji in s kakršnimkoli denarjem, samo da smo v bližini gledališča in vdihujemo posvečeni prah. In nismo si priskrbeli drugih služb, ki bi nam zagotavljale varnost, da bi se v »prostem času« lahko šli gledališče pod slabšimi pogoji.
Ivana Djilas: Vojna prekarnih umetnikov in institucij. Kako varčujemo v slovenskem gledališču? (Mladina, 5. september)
Toda sanjarjenje me je tudi, kot lastnoročno izdelan splav, nosilo skozi leta strahu in samote. To so bili trenutki rasti, priložnosti za eksperiment z izkušnjo in osebnostjo – in nenazadnje, za razvoj značaja, ki me bo spremljal skozi življenje: mene. Sanjarjenje mi tako kot literatura omogoča, da si domišljam vstopiti v življenje, ki ni moje, ter mi med tem nudi emocionalno oporo. In čeprav to ni resnično življenje, je literaturo tako občutiti.
Chloe Benjamin: The Profits of Dreaming: On Fiction and Sleep (The Millions, 15. september)
Crnkovič v zvezi z Jakčevimi fotografijami zastavi nekaj povzdignjenih vprašanj, za katera se zdi, da predpostavlja, da tudi bralci ne vemo odgovora nanje. Od kod mu ideja panoramskega posnetka? Primerov iz zgodovine umetnosti je ogromno, celo v slovenskem slikarstvu (Karinger). Od kod mu ideja posnetka ulice iz visokega nadstropja? Že prva fotografija Pariza je bila posneta iz višjega nadstropja, ta pogled so izrabljali tudi slikarji impresionisti itn., itn. Od kod mu ideja portreta iz spodnjega rakurza? Že vsaj od renesanse naprej to ni nobena posebnost. Primerov je na tisoče. Od kod mu ideja selfija v ogledalu? Hm, na to vprašanje mi je pa kar nerodno odgovarjati, saj sem prepričan, da je že vsak človek na zahodni polobli vsaj enkrat videl kakšen avtoportret, slikarski ali fotografski. Razen Marka Crnkoviča, očitno.
Robert Lozar: Če fotografiramo, smo umetniki (Pogledi, 18. september)
Leta 2013 se je v britanski bolnišnici potožila zaradi težav s spominom in nad tem, da se pogosto izgublja v znanih prostorih. V zadnjih dveh letih je doživljala občasne napade.
Diagnosticirali so ji epilepsijo senčnega režnja in ji za terapijo predpisali zdravilo lamotrigine, ki je ustavilo napade. Toda medtem ko so ti ponehali, se je je polastila čudna navada. Začela je kompulzivno pisati poezijo – za katero pred tem ni kazala nobenega zanimanja.
Helen Thomson: Epilepsy gives woman compulsion to write poems (New Scientist, 19. september)
Eleanor ni spreminjala le sveta, ampak tudi sebe. Preučevala je svoj spol, zanimalo jo je, kako neka politična ali socialna sprememba vpliva na posameznika. V knjigi Žensko vprašanje se je spraševala o zelo sodobnih vprašanjih, recimo o tem, kaj je sreča, kako pomembna so intimna razmerja, kaj si ženska želi. Lahko bi rekli, da je združila razmišljanje očeta in Freudovo psihoanalizo, še preden je sploh slišala zanjo. Načenjala je vprašanja, ki so si jih začele zastavljati feministke šele sto let kasneje, zato rada rečem, da se feminizem ni začel leta 1970, temveč 1870.
Irena Štaudohar: Marxov največji kapital (Sobotna priloga, 20. september)
Najbolj nasilno mesto je Kočevje, ki vodi tudi po številu umorov na 10.000 prebivalcev. Roparji imajo najraje Ljubljano, po hudih telesnih poškodbah in spolnem nasilju vodi Piran, z družinskim nasiljem je najbolj obremenjeno Grosuplje.
Anže Voh Boštic: Zemljevid nasilnega kriminala: največ nasilja na Štajerskem, najmanj na Gorenjskem (Pod črto, 27. september)
