Pred leti sva z Marjanom Batageljem po mesecih dobrega sodelovanja pri projektu Jaslice v Postojnski jami na neki točki na njegovo željo prekinila sodelovanje. Razlog je bil alkoholizem enega mojih sodelavcev oziroma najino različno videnje tega problema. Še danes se mi zdi, da sva imela takrat oba po svoje prav in da bi se lahko pregovorila skozi težave, a se žal nisva. Vsaj ne pravočasno. Za gospoda Batagelja je bil namreč alkohol na delovnem mestu absolutno nesprejemljiv in morda mi je le malenkost prepozno zaupal, da je imel po prihodu v Postojnsko jamo velike težave z alkoholizmom zaposlenih ter da je veliko svojega časa in energije usmeril prav v reševanje tega problema.
Podobno sem mu sam z zamudo pojasnil, da če želiš v Sloveniji delati z zares vrhunskimi ustvarjalci, moraš biti zelo razumevajoč in moraš ljudem sproti odpuščati njihove (pre)grehe. Ni pač vsak vrhunski umetnik tako skrajno profesionalen in obenem tako neskončno prijeten človek, kot je bil Jernej Šugman. Tako neoporečnih genijev v bistvu skoraj ni, saj je umetniški svet poln individualistov, je svet ranjenih duš, svet preobčutljivih in pogosto globoko nesrečnih ljudi. Tesnobe, depresije in druge psihične težave so pri umetnikih verjetno pogostejše, kot so pri neumetnikih, saj delujejo v izrazito negotovem in nestabilnem okolju, v okolju, kjer iz teme vedno znova stopaš na luč in se nato umikaš nazaj v temo, kjer iz osame stopaš pred množico in pred njo bežiš v osamo. V takšnem svetu je ohranjanje notranjega miru resnična umetnost, za nameček pa umetnike pogosto pestijo še eksistencialne težave, nerazumevanje njihovega dela in celo odkrit prezir nemajhnega dela družbe.
Vse to sem poskusil pojasniti gospodu Batagelju in verjamem, da me je vsaj poskusil razumeti, tako kot sem jaz poskusil razumeti njega. In morda me je prav ta poskus prvič pripravil do tega, da sem na naš umetniški svet pogledal še z nekoliko drugačnimi, bolj strogimi očmi, s katerimi poskušam še danes od časa do časa videti ta naš nesrečni svet. In takrat običajno vidim, da smo v kulturi pogosto pretirano strpni do določenih vedenj, še bolj pa do pojavov; vidim, da smo navajeni brezpogojnega sprejemanja danosti, kar se pogosto obrne proti nam in našim interesom. Ker se nismo naučili razumeti le muhavosti in neprofesionalnosti posameznih umetnikov, marveč še marsikaj drugega, veliko bolj škodljivega.
V bistvu smo se navadili razumeti, da je muhasto in neprofesionalno celotno kulturno okolje in je zato nekaj povsem običajnega, da po več mesecev, včasih celo let, delamo na projektih brez podpisanih pogodb. Navadili smo se razumeti, da opravljamo svoje službe na neki dogovorni, prijateljski ravni, na temelju medsebojnega zaupanja in vere v višji smisel tega, kar počnemo. Pogodbe bomo že podpisali, si govorimo, dajmo se mi raje pogovarjati o bistvenem, o umetnosti in o človeku.
Tudi z Marjanom Batageljem nisva nikdar podpisala pogodbe, čeprav sem zanj delal več mesecev in projekt skupaj s sodelavci pripeljal do zaključne faze, kar pa se mu za razliko od alkoholizma ni zdelo nesprejemljivo. A to še zdaleč ni osamljen primer. Pred in po tem sem po več mesecev brez pogodbe delal tudi za mnoge naše največje javne zavode, od SNG Drama do RTV Slovenija. Bil sem seveda vesel, da imam delo, in imel sem tudi srečo, da nisem živel iz rok v usta in se mi zato s podpisom pogodbe oziroma s pogajanjem glede višine honorarja ni mudilo. A danes se zavedam, v kako zelo narobe svetu sem živel. In še vedno živim. Še vedno je namreč povsem običajno, da vas povlečejo v nek umetniški projekt, vas zatrpajo z delom in vam šele po več mesecih ponudijo v podpis pogodbo. In vas s tem postavijo pred nemogočo izbiro, da bodisi sprejmete ponujeno, četudi s ponujenim niste niti najmanj zadovoljni, bodisi vržete v nič svoje večmesečno delo in za povrh pustite na cedilu svoje sodelavce.
A delo brez pogodb je le ena izmed zares številnih anomalij našega kulturnega prostora. Podobno škandalozno je redno zamujanje pri izplačilih honorarjev, ki si ga mirne duše privoščijo tudi naše največje in najbolj ugledne kulturne inštitucije in ki ga občasno povzroča celo sama vlada Republike Slovenije. Ta je denimo leta 2020 filmskim ustvarjalcem za skoraj leto dni zavestno onemogočila izplačilo honorarjev za že opravljeno delo. Da o ustaljeni praksi, ko ugledni javni zavodi, od velikih galerij in gledališč pa vse do javne radiotelevizije, svojim honorarnim sodelavcem ponujajo smešno nizke honorarje, ki so jih ti pogosto s stisnjenimi zobmi prisiljeni sprejemati, sploh ne govorim.
(Tu žal moram biti iskren in zapisati, da je tudi založba Beletrina del tega problema in da od svojih honorarnih sodelavcev že od nekdaj pričakuje nemajhno razumevanje za to, da zaradi narave javnega financiranja svojih programov oziroma projektov marsikaterega dela ne zmore plačati prej kot pa z večmesečno zamudo.)
Vse to so, pravim, danosti kulturnega prostora, ki smo jih ustvarjalci nekoč sprejeli in ki jih vse premalokrat resneje postavljamo pod vprašaj. Vse to in še mnogo več tega je za nas postalo samoumevno in komur kaj ne paše, lahko iz tega pobesnelega vlaka pač svobodno izskoči. Umetnost je pač umetnost in umetnost pomeni nered, pomeni revščino in pomeni življenje v večno podrejenem, pogosto pa tudi brezpravnem položaju.
In čeprav verjamem, da je to zgolj naključje, je vseeno zelo pomenljivo naključje, da so najodmevnejše obtožbe za spolno nasilje v zadnjem času prišle prav iz tega našega, umetniškega sveta, najprej z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, nazadnje pa še iz Fotopuba. Pomenljivo naključje je, da so pričevanja številnih mladih deklet o tem, kako se jim je zgodilo oziroma dogajalo nekaj nesprejemljivega, prišla iz okolja, v katerem se nesprejemljivo po pravilu sprejema, iz okolja, ki je sistemsko skrajno neurejeno in so zato posamezniki v njem prej nezaščiteni kot ne.
In zato lahko zdaj vsi tisti, ki v to okolje zavoljo predsodkov in lastne omejenosti nikoli niso pomolili nosu, a ki verjamejo, da ta svet poznajo že zato, ker trgi in ulice nosijo imena pesnikov in pisateljev, veselo pišejo o vsesplošni izprijenosti kulturnikov in celotne kulturne scene, kulturniki pa moramo zainteresirano zgroženo javnost sizifovsko prepričevati, da za nasilje nad ženskami RES nimamo razumevanja in da je takšno vedenje za nas RES nesprejemljivo.
A če se glede nesprejemljivosti nasilja nad ženskami seveda strinjamo, bo podoben konsenz treba doseči tudi glede številnih drugih nesprejemljivosti, prisotnih v našem kulturnem okolju. Treba bo pravzaprav na novo premisliti večino tega, kar se nam je še do včeraj zdelo samoumevno in ne le tiste najbolj zavržne in grozljive odklone. Ti bi v bistvu morali delovati kot budnica in nas končno spodbuditi k temu, da rečemo: »Dovolj!«
Napoved ustanovitve sindikata prekarnih delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju je zato nedvomno velik korak v pravo smer, a bo obenem potrebna tudi tiha, a trdna zaveza vseh ustvarjalcev (ali za začetek vsaj tistih, ki si to lahko privoščimo), da ne bomo več sprejemali nesprejemljivega. Morda pa je napočil čas, da tudi v kulturi izgubimo razumevanje za stvari, ki niso prav. Ker pač niso prav.
In ne, pri tem nimam v mislih alkoholizma, ker je ta običajno le posledica in ne vzrok težav.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.