Vprašanja so vedno neskončna. Zakaj je tole morsko zaledje imenovano Otok zmajevih vrat, Long men dao? Ker nizi otokov spominjajo na ude potopljene živali, kitajskega zmaja (ki je bolj podoben kači kot tisti po naše opredeljeni ogenj bruhajoči živali)? Ker nenehni ritem plime ter oseke daje iluzijo, da se žival premika, krči mišice, plava? Verjetno sem preveč pesniški; najbrž so ljudje le želeli ime, povezano s srečo, in zmaj je poosebljenje sreče ter simbolično povezan z vodo … Torej, kakorkoli, to je to: Otok zmajevih vrat.
Mali ribiški čoln klak klak klaka v sončni vzhod. Škržati se še niso prebudili. Za nami je prostor, kjer sva se včeraj z Lju Jing kopala, sedaj spremenjen v suh jezik oseke; lesene ladjice so v teh trenutkih nasedle in miniaturni koli štrlijo ven – to so »nasadi« ostrig v vseobsegajoči mivki. Pred nami pa bizantinski labirint otokov. Nekateri so majhni, drugi večji, nekateri prekriti z miniaturnimi gozdovi, drugi z drevesi mangrove ali ogolelimi koreninami teh dreves. Nekateri otoki so le skale vulkanskega izvora ali preprosto z močnim tokom nagrmadeni izmikajoči se kamni. Nekateri otoki so otoki le tedaj, ko je oseka.
In tu je še stalni pesek oziroma mivka. Cementni bloki, ki v idealni liniji vodijo do platforme za gradnjo mostu, ogromne površine s tremi dimniki, podobne vesoljski ladji iz Dneva neodvisnosti, tuji, preteči, nepripadajoči. Vse to pod pahljačo senc vzhajajočega sonca, na poti, kjer mali zasuk krmila spremeni barve sveta. Pod modrim in temnim nebom se pletejo rožnate, vinsko rdeče, oranžne barve prezrelih pomaranč in starega zlata ter odtenki vsega tega, več kot si jih znate predstavljati.
Ura je okoli šeste zjutraj. Svež vetrič že opominja na vročino, ki nas bo pepelila popoldne. Drugi čolni se prebujajo. Peljemo se mimo starke belih las, ki vesla na čolnu, obteženem s stiroporjem, verjetno na poti do svojih mrež. Temu je namenjena tale naša vožnja: mrežarjenju. Najina gostitelja verjetno premoreta kakšnih šest mrež v okoliškem morju. Midva sva si želela globokega morja, boja z velikimi ribami, fatamorgane belih delfinov, a sva nazadnje morala pristati na polurni krog okoli Otoka zmajevih vrat do teh nekaj mrež. Hej, bolje kot nič.
S soncem nekje pod pazduhami ustavimo. Par vleče mreže na palubo. Tole je njun dnevni zaslužek – verjetno bo znašal okoli 100 RMB (ok. 14 €, op. ur.), razen če bosta imela srečo in bo v mreže zašla kakšna velika riba. (Kar se stežka zgodi. Po velike ribe bi morala dlje, na odprto morje, kar je nevarno in nelegalno.) Ko streseta prvo mrežo na palubo, se mi v grlo zasadi cmok, ki tudi kasneje ne mine. 30 odstotkov ulova je sestavljenega iz malih ribic, kakšnih mrtvih rib, rakov, morskih rakcev ali kakšnih neznanih slanoljubih živalic. Preostalo so smeti. Morda kak les, a tudi steklenice, plastika, nesnaga. Par pazljivo razporedi posamezni plen v različna vedra in nazadnje vrže smeti nazaj v morje.
Vse tri mreže najinih gostiteljev podarijo isti ulov. Pretežno smeti. Vržene nazaj v morje.
Ne bi smel biti preveč presečen. V avtonomni regiji Guangxi so se ljudje v zadnjih desetletjih tako nažrli sloganov, da jim še eden ali dva več – »Čuvajte okolje!« – ne pomenita nič; in seveda jim ne verjamejo. Narava je doslej kazala, da je neranljiva. Redki so tisti, sploh na podeželju, ki bi svarila jemali resno.
Sam pa sem pretresen in fantaziram spremembe – predstavljam si tistega nepremakljivega zmaja iz imena otokov, kako nenadoma dvigne svoj gobec iz morja. V njegovih očeh sončni zahodi, iz njegovih koralastih ust padajo vse mavričaste ribe tega okolja in brki so kot temno zelene alge, ki se vijugajo v zapoznelo nebo. Zarjuje in slišiš tajfun. V zahodnih fikcijah bi ta zmaj lahko predstavljal naravo in v tem primeru bi morda skočil iz vode, se z morskopasjimi kremplji oprijel tiste mostogradniške platforme, zarjul ponovno. Kapljice bi drčale izza zob, ko bi se zagozdil v dimnike, jih izruval in vrgel v bilijone vredne velike ladje, ki prevažajo material v Hongkong, Macao, Beihai in drugam. Jambori bi frčali. Evropsko grajena vila na vrhu otoka bi se podrla kot domine. Deli otoka bi se skrušili in silne struge, podeseterjene zaradi moči zmajevega leta, bi jih odnesle v neznane daljave. In zmaj bi oprezujoče zadihal, počivajoč preko vsaj tridesetih novonastalih otočkov, in zrl v razdejanje in klanjajoče se ljudi pred vodnjaki in lesenimi lutkami, pred magičnimi kamni v templjih. V pokornost. A to bi bila – res – zahodnjaška fikcija. V azijski fikciji bi ta zmaj zelo verjetno – sperma in kri, znoj in solze milijonov teles – sprejemal, kar pride. Ovil bi se okoli mostov. Pustil, da se vse to pretaka skozenj. Ne bi se pustil motiti s kategorizacijo in znanjem. Tukaj, v izmenjavanju in prakticiranju tega principa, sprejemanja ali bojevanja, morda bolj kot kjerkoli drugje »Zahod« ne razume »navadne Azije« in »navadna Azija« ne razume »Zahoda«.
Preden sva prišla na otoke, sva na primer po Qinzhou spraševala o možnih ciljih. Odgovori so bili vedno enaki, letargični in sprejemajoči: »Tu ni ničesar zanimivega.« »Ne vem, ker nisem bil nikjer.« Pa tisti klasični in precej neprevedljivi kitajski bu hao war – besedica war načeloma pomeni zabavo, a tudi otroci so hao war, in ko greš ven, greš (qu) war. Kakorkoli, približni prevod je, da »otoki niso zabavni«. Ogromno je lahko razlogov za takšne odgovore, a vtis je vsekakor, da ljudi okolje ne zanima.
Lahko, da je razlog za vse te odgovore tudi kitajska skromnost – govoriti dobro o sebi ali svojem prinaša nesrečo. Ali pa, da so ljudje popolnoma posvojili mainstream poglede na to, kaj je zabavno in zanimivo. In, konec koncev, če nisi bil pregnan ali poročen, se nisi kaj veliko premikal okoli – nisi imel časa ali vzroka. (Vse, kar je večina ljudi tukaj vedela o zunanjem svetu ali celo zunanji Kitajski, jim je bilo povedano.) Rezultat vsega naštetega je nekaj, kar se nam zdi kot brezup, letargija, pesimizem, življenje, sestavljeno iz niza lenobnih »tako to je«.
Iz tega logično sledi tudi stavek, kakršen je: »Tu ni zgodovine.«
Ni zgodovine …
Vas na glavnem Otoku zmajevih vrat je razdeljena na štiri dele, ki so poimenovani po smereh sveta. (Preprosto kot pasulj: vas Sever, vas Jug, vas Vzhod, vas Zahod.) Nekaj hiš v vasi je popolnoma potopljenih v zelenje; šepet narave buči: »Spet sem tu, ali nisem rekla, da se bom vrnila?« Nekaj malih tovarn in ena od njih s stebri ter stenami, polnimi lukenj – naboji? (Kdo je streljal koga? Kulturna revolucija učitelje?) Ena najstarejših hiš v vasi je zgrajena s pomočjo blata in lupin ostrig. (Zidove si zgradiš s tistim, kar premoreš). Tu so templji. Najstarejši je star nekaj sto let, z lesenimi lutkami bogov na oltarju (ki se jim klanjajo le še starejši otočani). Na otoku je mnogo vodnjakov in eden teh je v neposredni bližini omenjenega templja, takoj zraven rasteta dve drevesi. Eno je staro preko 200 let, drugo mnogo mlajše in tu obstaja zgodba: pred leti so vaščani posekali eno od njiju. Voda v vodnjaku je takoj postala slana. Očitno sta drevesi skupaj varovali vodo, zato so zasadili novo drevo. Voda je sčasoma spet postala sladka. Sklep: le dvojina prinaša srečo.
Drug tempelj je mlajši in notri sta razstavljena dva »magična kamna« – najin vodič ni bil prepričan, od kod prihajata in kaj pomenita. In ko že pišem o tem – od kod so nasploh prišli ti prebivalci (noseč s sabo magične kamne, ki naj bi jih zaščitili pred silami morja?)? Sumničim ljudi s čolnov – druga (ne)identiteta južnokitajskega morja in tukajšnjih rek – toda nesojeni vodič ničesar ne potrdi. Raje omeni narodnostne manjšine – v bližini živijo Jao, Džuang, Mjao – toda tudi ob tej omembi naposled skomigne z rameni in reče, zdaj smo vsi Han Kitajci. Povsem gotovo je, da je ta predel nekoč pripadal provinci Guangdong. In ljudje govorijo kantonsko ali pa Guangxi različico kantonščine, bai hua. Mimobežno se spominjam prijatelja jezikoslovca, ki mi je pravil, da nekje v tem predelu obstaja povsem samosvoja različica kitajščine, ki je ne govorijo nikjer drugje – jezik, ki pripada nekaj tisoč ljudem. Ni zgodovine …? Vse te zgodbe počasi vodijo do ogromnih razpokanih in nekoč bronastih fasadnih oči stavbe, ki bi lahko bila vila in ki stoji na najvišjem vrhu otoka; zgrajena v času dinastije Qing (verjetno v njenem zatonu), kasneje je najbrž pripadala generalu Kuomintanga. Tu so bili topovi. Vojska.
Seveda se zavedam, da so vse to le nepovezani delci, in ne bom se pretvarjal, da hočem ali zmorem dati več, toda po drugi strani zadostuje. Ni zgodovine?
Seveda pa zgodovina niso le književni opisi dejanj, dogodkov. Obstaja neizrazljiva zgodovina, ukoreninjena v védenje samo. Zgodovina, ki jo živiš; ritem, ki je tako zlepljen z identiteto kraja, da ga sploh ne slišiš več. In ta ritem, oh da, tega se prostor še vedno oklepa. Mir kapljice, zlepljene z vročino. Ljudje, ki spijo čez dan (v mrežah, kot ujeti v kraj). Široka ramena moških, mišice in temna koža, vitkost. Široke dlani in stopala, kot da jih je evolucija pripravila za kopanje školjk iz blata in držanje mrež s palci, medtem ko se šijejo, popravljajo. Ogrlice iz žada, ki dokazujejo, da prostor ni tako zelo ubog, kot bi se zdelo na prvi pogled. V vasi je vzpostavljenih nekaj hotelov (dva) in nekaj restavracij, ki pa ne kupujejo preveč sestavin, saj skoraj nihče od turistov ne prespi tukaj, lokalni prebivalci pa raje jedo doma, pred vrati, s prijatelji. Tako se restavracije zaprejo ob osmih, ob zatemnjenih uličnih svetilkah, ki delujejo le včasih; tukajšnja noč je ljubljenka teme.
Če se mesto Qinzhou, tam na kopnem, utaplja v vročici gradenj, so otoki precej stran od vročice. Držijo se samosvojega ritma obstoja in izginevanja. Nepreštevni in močni. Naslonjeni na kopno, a dihajoči kot globoki ocean.