Vsakič, ko nevrotično klikam po straneh Turkish Airlines, da bi zopet rezervirala karto za Istanbul, skušam vklopiti pozabljene sposobnosti svojega razuma in se sprašujem: zakaj vraga že spet siliš tja in zakaj se domov vračaš z vedno več vprašanji? Zagotovo vem le to, da sem zmeraj samo deset minut od tega, da bi mesto resnično razumela. Pri tem bo verjetno ostalo, kaj morem. A morda se ravno zaradi tega približno vsake pol leta vračam v to svojo hišo (brez strehe) in k Orhanu Pamuku, ker gre eno res težko brez drugega.
Kakor večina turške je tudi Pamukova literatura močno družbeno in politično angažirana. Zaradi tega je imel nemalo težav: ne tako davno so mu sodili, ker je kot neprizanesljiv družbeni kritik javno spregovoril o strogi tabu temi – turškem genocidu nad Armenci v začetku dvajsetega stoletja. Pritožba je bila kasneje sicer umaknjena, a sodba jasno opozarja na represiven državni sistem. Literatura ima v turški družbi precej drugačno vlogo kot v evropskih državah, kjer je pogosto v ospredju njena estetska funkcija. Umetnost je v Turčiji eden redkih medijev, ki sploh omogoča svobodo misli in govora (in še zdaleč ne brez zapletov, kot vidimo pri Pamuku). Samoumevna pač niso niti socialna omrežja, kot so Facebook, YouTube in Twitter, ki ga je turška vlada »zaradi širjenja zla« pred kratkim preprosto blokirala.
Moja prisotnost na zgodovinskih protestih v istanbulskem parku Gezi junija lani pa je sploh ena najtežje izrekljivih izkušenj. Nikakor je ne morem opisati, ne da bi zvenela patetično. Vzdušje je bilo tako, da sem z letališča kar s kovčkom prihitela naravnost v park (čeprav sem doma vsem obljubila, da grem zgolj in samo v prijateljičino stanovanje), si v evforiji, ki je tam vladala, nadela masko in očala ter se bila tiste dni – včasih se mi tako zdi – pripravljena zadušiti za tisti park. Tisti občutek me je posrkal: kako svoboden je lahko človek sredi največje tiranije? Pravzaprav so bili protesti varni: protestniki s(m)o držali skupaj; ubil bi te lahko le policaj, in če si se torej ognil vodnim topovom, solzivcem in besnenju s kiji, dejansko ni bilo nobenega tveganja.
»Če preveč skrbiš za en pol sebe ob ubijanju drugega, boš ostal z enim samim. To pa je slabše od bolezni.«
Pamukov romaneskni opus je prepojen z razcepljenostjo identitete Istanbula: razpetost med Vzhodom in Zahodom, Azijo in Evropo, tradicijo in modernostjo so teme, ki obsesivno zaposlujejo njegovo pisanje. Neprestano se sooča z dvema nasprotnima konceptoma ter si prizadeva za njuno pomiritev: gre za izjemno plodno sintezo shizofrene narave Istanbula, njegovih prebivalcev in Turčije sploh. Malce poenostavljeno bi lahko rekli, da je Pamukov opus literarna freska življenja v mestu z ambivalentno, nevrotično naravo. Z izjemo Snega (Sanje, 2006), za katerega je leta 2006 prejel Nobelovo nagrado, je dogajanje v vseh njegovih romanih namreč postavljeno v Istanbul.
Turška literatura 20. stoletja je bila povsem zaznamovana s propadanjem starega otomanskega cesarstva in vzpostavitvijo Republike Turčije leta 1923. S tem procesom sovpada privzemanje zahodnih (evropskih) vrednot, kar je v turški identiteti odprlo travmo, ki pomeni nenehno beganje med Vzhodom in Zahodom. Spremembe so prišle tako nenadno in v mnogočem nasilno, da je to vprebivalcih pustilo nek občutek zadušenosti in (pre)nagle menjave režima – tako otomanska preteklost zasleduje moderno Turčijo. Turki hočejo biti primerljivi z Zahodom, a ga zaradi zatrte otomanske kulture in spodrezanih korenin v isti sapi tudi močno odklanjajo.Istanbul je simbol dvojnosti ne le z zgodovinskega, temveč tudi z geografskega vidika. Orhan Pamuk pa je obenem otomanski in evropski pisec, ki razume obe strani in ve, kaj pomeni živeti na dveh kontinentih z razklano identiteto. Slednja deluje kot prepad in most obenem, saj se je njena patologija izkazala za izjemno plodno v turški literaturi zadnjega stoletja.
Pamukovi junaki, čeprav živeči na Bližnjem vzhodu, se po navadi vedejo kot popolni zahodnjaki, privzemajo zahodne individualistične vrednote in navade: osrednji junak – polnokrvni zahodnjak – običajno prihaja navzkriž z okoljem zamirajočega otomanskega cesarstva, v katerem živi. Postopek zamenjane identitete je eden najmočnejših Pamukovih literarnih prijemov; v Beli trdnjavi (Sanje, 2005) se življenji dveh sodobnikov (seveda zahodnjaka in otomanskega Turka) tako pomešata, da zamenjata imeni, spomine in celo sanje. Bela trdnjava je tako v celoti pripoved o identiteti, nejasni, dvojni identiteti človeka, ki je speljana na kolektivno, enako shizofreno identiteto Istanbula, razpetega med Vzhod in Zahod, njuna meja pa je boleče nedoločljiva. Toda verjetno najmočnejši roman o nejasni identiteti Istanbula je Črna knjiga (Sanje, 2009), kjer nezadovoljstvo z lastno identiteto postavi pod vprašaj identiteto mesta in njegovih prebivalcev. Je Istanbul moderna metropola ali se mora vrniti k dediščini stare otomanske prestolnice? Ta dilema nenehno odzvanja v glavah junakov, ki obenem čutijo potrebo po zahodnih vrednotah in krivdo zaradi zatrtja otomanske kulture. Bolečina posameznika se ne more izraziti v skladu s svojo naravo; nihče ni resnično on sam, ampak vedno nekdo drug, prepojen z eksistencami drugih ljudi.
Želja po novi identiteti se kaže tudi v slovenščino (še) neprevedenem romanu Novo življenje. Je pripoved o knjigah in njihovi zmožnosti poseganja v življenje, v kateri knjiga glavnemu junaku veli poiskati novo življenje in ga preobraziti. In tudi največja turška uspešnica, Ime mi je rdeča (Mladinska knjiga, 2006), je roman o nastajanju knjige, ki bi morala biti napisana v popolnem nasprotju s tedanjo otomansko tradicijo in urejena po zahodnih vzorcih poslikavanja. Preskok identitete Pamuk tukaj ponazori z najrazličnejšimi pripovedovalci, ki se menjajo iz poglavja v poglavje: po celi vrsti različnih ljudi zgodbo pripovedujejo tudi pes, drevo, rdeča barva idr. V zadnjem romanu, Muzej nedolžnosti (Sanje, 2011), pa se trk Vzhoda in Zahoda pokaže na najintimnejši ravni in se dogaja v sodobnem Istanbulu. Gre za obsesivno ljubezensko zgodbo o zbiranju najrazličnejših predmetov ljubljene ženske, po kateri je bil leta 2012 odprt čisto pravi Muzej nedolžnosti sredi Istanbula. Vreden obiska.
Ambivalenca Istanbula torej pomeni nevrotično beganje med dvema poloma; je nemoč mesta, da bi razvilo trdno identiteto. Ko so bile spodrezane korenine stare kulture, ki je bila nasilno in nepovratno nadomeščena z novo, je Istanbul kot prag predmodernega in modernega začel evocirati občutje izgube in proizvajati melanholične odgovore. Pri prebivalcih Istanbula to poraja specifično občutje, podobno melanholiji: istanbulski hüzün, ki ga je zahodnjakom najtežje doumeti. Pamuk ga označi kot psihično in duhovno bistvo mesta in se mu na široko posveti v polavtobiografskem romanu Istanbul: spomini na mesto (Sanje, 2007). Hüzün je res najučinkoviteje prevesti z besedo melanholija, a med njima ni mogoče potegniti enačaja. Podoben je portugalskemu saudadeju, bosanskemu sevdahu ali celo Cankarjevemu hrepenenju, gre pa za odtenke, ki se jih ne da prenesti v tuj jezik.
To sicer temno občutje pa ima, kot pove Pamuk, v sebi tudi svetlejšo noto: upanje. Hüzün je sicer duhovna izguba, bolečina, a ga nikakor ne moremo posplošiti na žalost. Je neka temna naslada in pri Pamuku tudi samo jedro pisanja. Ni občutje individualnega posameznika, ampak vsega mesta; je skupno, temno občutje milijonov ljudi in je močno navezano na ruševine starega cesarstva, stalne opominjevalce minule preteklosti – Pamuk v svojem mestu torej išče izgubljeno preteklost, kjer »tudi manj pomembni ostanki cesarstva v vsaki stranski ulici in kotičku – majhni oboki, vodnjaki in mošeje v soseskah – zbujajo srčne bolečine vsem, ki živijo med njimi«. (Pamuk 2012: 102) V hüzünu odkriva nekakšno pomiritev s preteklostjo: izguba zanj ni negativna, patološka, ampak produktivna.
Transpersonalnost, razgradnja identitete, ki se kaže v vseh Pamukovih romanih, razkriva krhkost, ranljivost identitete samega Istanbula – vsi napori so usmerjeni v to, da bi mesto postalo zahodno, a med postajanjem se že tudi poraja strah, da ni dovolj avtentično v koreninah svoje kulture. V Istanbulu ni mogoče postati popolnoma evropski, še toliko manj pa ostati otomanski. Zdi se, da je mesto raje evropsko, a evropsko z razpoko: v tej razpoki pa nastaja hüzün, tisti melanholični vložek, ki je bistvo mesta.
Ambivalentna psiha Istanbula
Orhan Pamuk v tem svojem blodnjaku pisanja o Istanbulu odgovarja na vprašanje, ki se mi tolikokrat zastavi, kadar sem v Turčiji: zakaj ima istanbulski kaos tako čudno ugoden vpliv na zmedene in nevrotične ljudi (med katere se v poštenem samoizpraševanju moram prištevati tudi sama)? Kaos kot da v tem primeru ne proizvaja še več kaosa, ampak neki novi red. Morda zato, ker je tam dovoljeno in celo zahtevano živeti z dvojno naravo; ker je v redu, če si v istem trenutku želiš dveh diametralno nasprotnih stvari. Pamuk boleče razgali psiho mesta, ki je hkrati psiha njegovih prebivalcev in slehernega ambivalentnega človeka. Verjamem tudi, da ni prav veliko ljudi na svetu, ki v sebi ne bi kdaj čutili te dvojnosti, ki razkraja življenje; morda pogosto le umanjka poguma, da bi si jo priznali.
Zakaj torej Turčija, zakaj Istanbul? Ker v taksiju mirno prižgeš čik, ne da bi se moral ukvarjati s prenapeto gonjo za zdravim življenjem in biti prepričan, da pravkar dobivaš pljučnega raka. Ker Turki na vprašanje, zakaj kadijo, odgovarjajo preprosto: ker je fajn. Da kaditi ni zdravo, vemo že vsi, je pa še vedno fajn. Nima pretiranega smisla, ampak živimo med toliko nesmisli, da je pokajena cigareta eden najmanjših nesmislov, kar si jih je moč zamisliti. Turčija zato, ker se moraš olupiti do svojega bistva. Ker Turki verjamejo v Stvar in v ozadju te Stvari ne čutiš mrzlega piša nihilističnega niča, ki nas dela cinične in utrujene; nemalokrat se mi zdijo kljub strahotni tiraniji svoje vlade neskončno svobodnejši od nas. Ker turška gostoljubnost presega vse meje razumevanja povprečnega individualističnega zahodnjaka: moja (za evropske razmere) domnevno nesebična narava je v Turčiji zmeraj ponižana in iz nje odidem kanček ponižnejša, kot sem prišla. Ker resnično pogreje pri srcu, ko gledaš obilno rejene istanbulske potepuške pse in mačke in ljudi, ki jih prizadevno krmijo. Če do teh živali nisi prijazen, te Istanbulčani gledajo postrani. Ker so ljudje prav zares melanholični in ne čutiš podtalnega kljuvanja in pritiska, da bi moral biti srečen, če to pač nisi. Ni pa seveda nič narobe, če si. To so le utrinki občutij, ki ne grejo v pozabo, vse ostalo pa se že na poti domov strne v misel: nič ne štekam, bo treba spet kaj v Istanbul.
