Smisel rože je trpka knjiga. V njej Ivo Svetina zatrjuje, da s pisanjem ne odkriješ ničesar, najmanj pa to, da je tvoje življenje imelo smisel. Trdi, da gre za zmoto. Laž in samoslepilo. Roža namreč živi, vzklije, se razcveti, diši, obiskujejo jo drobna bitja, umiva jo dež, in če le more, oddaja svoje bistvo – in to je vonj. Je torej smisel rože njen vonj? Pesnik pravi, da je to njegova zadnja knjiga, potem pa se bo od pisanja poslovil.
Začniva na začetku. Knjiga Smisel rože je posvečena tvoji varuški Štefki – Keki. Zakaj ravno njej in ne na primer mami ali tvoji ženi Mariji?
Če ne bi bilo Keke, po vsej verjetnosti ne bi bilo tudi mene. Moje rojstvo v ponedeljek, 6. septembra 1948, ob 6.37 uri, bilo je sivo, deževno jutro, je bilo težko, malo je manjkalo, da nisva oba z mamo umrla. Štefka, doma smo ji rekli Keka, je bila medicinska sestra v porodnišnici na Šlajmerjevi ulici v Ljubljani, katere predstojnik je bil dr. Pavel Lunaček. Z mamo sva ostala v porodnišnici kar nekaj tednov. Medicinske sestre so se borile za moje življenje, saj ko je bila prerezana popkovina življenja, sem ostal povezan s popkovino smrti. Med vsemi medicinskimi sestrami je bila najbolj vztrajna, skrbna, zavzeta in srčna prav Keka. Ljubezniva, okrogla in mehka, tako po telesu kot duši, mlada ženska sredi dvajsetih. Ko sva z mamo po nekaj mesecih končno lahko odšla domov, je šla Keka z nama. In ostala del naše družine, moja varuška. Kasneje se je poročila, odselila v Koper, rodila sina, ga poimenovala po meni. A moje ime mu ni pomagalo do sreče; nekega sončnega dne je naredil samomor. Zato sem vedel, da moram knjigo posvetiti tej plemeniti ženski Štefki Bevk, ki smo ji rekli Keka.
Na začetku si zastaviš hamletovsko vprašanje: »Pisati ali ne pisati? Se res lahko s tako lahkoto odpovem tej nenavadni veščini, raboti, ki služi – le kdo ve čemu, komu? Sama sebi namen? Samozadravljenje? Beg pred čekani resničnosti, pred obupom, iz katerega rase smrtonostni strup, ki se mu reče alkoholizem … nekoč ženin, sedaj moj …« Gre za zelo intimno priznanje. Menda si se že večkrat odpovedal pisanju, tokrat pa čisto zares?
Nikoli nisem pomislil, da bi prenehal pisati. Edini premor je nastal ob rojstvu sina Svita, saj so bila tedaj čustva tako močna, silovita, prvič in poslednjič doživeta, da so se besede umaknile pred resničnostjo, pred dečkom, ki je bil plod ljubezni med Marijo in menoj. To enkratno razodetje življenja mi je položilo skalo na jezik in za dve leti sem odložil pero, umolknil. Nato pa sem skorajda v pijanosti, omamljen od novega življenja, napisal zbirko Bulbul, ki v perzijščini pomeni slavček, in Svit je bil moj, najin slavček, obdan z mavrico. In dala sva mu ime nesrečnega Svita Brejca, še enega samomorilca, saj naj bi bilo samomorilčevo ime amulet, ki varuje poimenovanega pred vsem hudim. In pri Svitu njegovo ime, ime samomorilca, ni delovalo: Marijin alkoholizem so bila kamnita neurja, v kateri smo skušali preživeti. Potres čustev, povodenj solz … Naš dom ni bil dom sreče, ampak ruševine nesreče in brezdanje žalosti, črnega obupa. In ko se je Marija dokončno ozdravila te preklete, a tako sladke bolezni, sem začel piti jaz. K sreči je bil tedaj Svit že odrasel, se odselil od doma, se poročil, rodil se mu je sin Timon.
V teh črnih letih sem pisal, pisal in pisal, ker sem moral obraniti duha pred zlomom, pred naraščajočo temo, pesimizmom. Pisal sem obsesivno, ne da bi se spraševal zakaj in čemu.
Zdaj, ko sem izkusil »vse, kar je človeškega«, sem v zadnji štirih letih spisal še štiri knjige: Malabar, Méle, Smisel rože in Mal di mare (ki še čaka na izid). In nekega novembrskega dne sem se vprašal: Zakaj pišeš? Je pisanje življenje? Pomeni pisati živeti? In odgovor je bil en sam: Ne!!! Pisal sem, namesto da bi živel. Pisanje ni bilo terapija, temveč beg pred resničnostjo.
Vprašanje smisla pisanja je vprašanje »smisla rože« … Kako si spel ti dve ideji?
V čem je smisel rože? Da je svet zaradi nje lepši? Ne! Svetu je čisto vseeno, kako izgleda. Je, kakršen je. Človek ga samo uničuje od tistega davnega dne, ko je prvič posejal pšenico! Čebela, kolibri in drugi drobni letalci obiskujejo rože in opravljajo koristno delo. Človek odtrga cvet in ga podari ljubljeni. In se rodi ljubezen. Pa kaj še! Človek se mora vedno znova zavedati, da bi bil svet tak, kakršen je, tudi če človeka ne bi bilo (je v Gnusu zapisal Sartre, ko se človeštvo še ni zavedalo svojega smrtonosnega vpliva na naravo). Na kratko: roža nima smisla, prav tako tudi ne pisanje, zlasti pisanje o sebi, pisanje avtobiografij, kot jih lahko beremo izpod peresa kardinala Rodeta ali v bližnji prihodnosti avtobiografijo Britney Spears, za katero so ji obljubili 15 milijonov dolarjev.
Pri pisanju gre vedno tudi za osvajanje, zapeljevanje bralca … Ali je izguba smisla pisanja povezana tudi z izgubo bralca? »Če roži podeljuje smisel čebela«, zapišeš, »kdo potem podeljuje smisel mojemu pisanju? Tisti redki, ki so morda vendarle prebrali kakšen moj verz. A bralec je, vsaj od Baudelaira dalje, sicer pesnikov bližnjik in brat, vendar tudi hinavec! Torej – čemu potem ves ta napor?« Še posebej, ker, vsaj tako se mi zdi, ne verjameš v žrtvovanjsko vlogo pesnika, pisatelja …
Nekoč davno, ko še nisem poznal Emily Dickinson, sem res mislil, da bo pesem lahko odrešila svet, ga izboljšala, in da je pesnik tisti, ki se mora žrtvovati, ker je to njegovo poslanstvo. A Emily je zapisala: biti pesnik je vse, biti slaven pesnik je nič! Lahko si vélik pesnik, ne da bi napisal eno samo pesem. Jaz sem jih na stotine, tisoče! O svojih bralcih ne morem reči prav ničesar, saj jih ne poznam. Včasih morda, le včasih, mi je kdo reče, bral sem tvoje pesmi. Dobre so. In to je vse! O takem bralcu ne morem reči niti, da je hinavec.
Smisel rože sem brala kot knjigo o tvojih ženskah, pa vendarle je to tudi knjiga o tvojem očetu, ki se je rodil leta 1908 v Trstu. Menda je bil oče odličen pripovednik. Kako je razumel tvoje pisanje? Te je podpiral?
V Smislu rože sem poleg svoji najožji družini hotel postaviti »spomenik« tudi vsem tistim dekletom in ženskam, ki sem jih ljubil. Ker vedno sem ljubil, brez prestanka. Noro, brezglavo: no, saj je na delu srce! Zato sem tudi vedno trpel, ko je bilo razmerja konec, četudi sem bil v večini primerov sam kriv za razhod.
Moj oče je bil človek, ki bi si zaslužil resnično velik roman; a jaz ga ne znam napisati. V igri V imenu matere sem spregovoril o našem rodu izpod Stola. O svojem dedu, ki je naredil samomor, pa o svoji babici, očetu in drugih sorodnikih. To je saga, na katero sem resnično ponosen. A romana o tem ne bi zmogel.
Oče je skrbno spremljal moje pisanje, vstop v svet literature. Tudi ko sem se odločil za študij primerjalne književnosti, me je najprej vprašal (včasih je bil tako odločen pragmatik), kaj boš pa delal, ko boš končal študij. Poleg tega ga je nekoliko motilo, ker je bil moj profesor Dušan Pirjevec, o katerem, kot še mnogo drugih komunistov, ni imel najboljšega mnenja. A ko sem napisal pobalinsko Slovensko apokalipso in z njo razburil slovensko javnost, zlasti staroslovensko, me je branil, mi dal vso podporo, tako kot mama, saj sta vedela, da sem storil nekaj, česar pravzaprav nisem niti hotel. In kar je bila nemara tudi posledica pogovorov, ki sem jim prisostvoval, ko sta se mama in oče pogovarjala s svojimi bojnimi tovariši o času NOB.
»Gledal sem očeta, mamo, sestri in očetove prijatelje, ki so bili z nami, in se čudil. Čudil le čemu? Temu, da je bilo nedeljsko dopoldne napolnjeno s smrtjo, junaštvom, krvjo, mukami, izdajstvom, željo po svobodi … Le kaj bi si mogel predstavljati pod pojmom svobode, če pa sem bil jaz vsa svoboda tega sveta.« Koliko so te zgodbe staršev o partizanskih časih zaznamovale?
Kot sem že dejal: poslušal sem jih; ena najbolj pretresljivih, ki se mi je vtisnila v spomin, je prav dogodek v Okrogelski jami, ki sem ga opisal (kot ga je pripovedoval oče). Res tedaj nisem mogel doumeti velikih pojmov svobode, vojne, žrtvovanja, ideje … a zavedal sem se, da prisostvujem nečemu, kar me je usodno zaznamovalo, čemur sta mama in oče bila pripravljena žrtvovati lastno življenje. In ko se je s samostojno slovensko državo pojavilo obujanje domobranstva, kolaborantstva, ko se je začelo na veliko revidirati, spreminjati tok zgodovine, ko je narodnoosvobodilna vojna postala zločinsko dejanje, ko se je poudarjal samo pomen (zločinske) revolucije, sem se zavedel, kakšno dragoceno dediščino sem prejel od mame in očeta. Ob vsem tem pa je bila ob meni vseskozi moja polsestra Nasta, ki se je rodila v zakonu med mojo mamo in Alojzem Kebetom – Štefanom, ki je bil ustreljen oktobra 1942 na Jamniku nad Kropo, ker so ga domačini izdali. Mama pa je zgodaj poleti 1942 rodila svojo drugo hčerko, Bojano, ki pa je zaradi srčne okvare po nekaj mesecih umrla.
Na začetku nam predstaviš dva pola, očetovega in maminega. Očeta lepo opišeš s Kajuhovim verzom: »za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti …« Mama je bila, kot praviš, molčeča, z ljubečimi pogledi vas je otroke objemala, gladila po laseh, poljubljala. Ona je izkusila smrt. Koliko je Smisel rože tudi roman o času, o neposredni pričujočnosti časa? Nenazadnje sta bila oba starša človeka svojega časa.
Ne da bi namerno hotel obujati življenje pred mojim življenjem, torej čas vojne, četudi je bila moja polsestra Nasta rojena marca 1941, sem hočeš nočeš zajemal spoznanja iz časa, ki sta ga živela moja starša. Iz njune predanosti ideji o boljšem jutri, o svetu, za katerega se je treba žrtvovati, če hočemo, da bodo polja znova obrodila zlato žito. Nista bila utopista, še manj ortodoksna komunista, a vere v svet, ki bo boljši, kot je bil v času njune mladosti, si nista dala vzeti.
O Smislu rože praviš, da ne gre za iskanje izgubljenega časa, pač pa za obujanje časa: je čas tebe nekoč. Če bi čas izginil, bi z njim izginil tudi ti. Vsa tista leta, ki si jih odživel, preden si začel pisati te confessiones … Zakaj Smisel rože ni avtobiografija?
Ker nisem hotel napisati avtobiografije. Izbiral in zbiral sem raztresene spomine, ki so bili globoko v meni, ki so me oblikovali, ki so bili del mene, saj brez njih ne bi bil jaz jaz. In spomini so bili od nekdaj moj skriti zaklad. Pred časom sem prebral pri nekem francoskem pisatelju, da če si srečen, se ti ni treba spominjati. In tako lahko rečem, da sem bil le malokdaj zares srečen. Ko sva se spoznala z Marijo, ko sva se poročila, ko se nama je rodil Svit. Ja, takrat sem bil zares, prav zares srečen. Potem pa dolga, dolga leta ne. In zadnja leta sem bil srečen, ko sem na večer sedel na obali egejskega morja in pil retsino (a to srečo je že pojil alkohol!), ali pa če sem, ni še dolgo od tedaj, ležal v objemu prepovedane ljubezni. In tisto poglavje v Smislu rože, ki sem ga naslovil s Kostariko, je pesem o Njej, ki je ne smem imenovati. Tako kot tudi 371 pesmi Méle. To so bili bežni hipi sreče, vse pogosteje zaliti z grenkobo alkohola.
Pa vendarle so knjige, ki si jih prebral, zdi se, da ogromno, čeprav praviš, da si v svojem življenju prebral le kanček, nekakšne magdalenice, ki so obujale izgubljeni čas. K vsakemu delu se prileže določena knjiga … Katere so se prilegle tebi, ko si pisal Smisel rože?
Ko sem pisal Smisel rože, nisem bral! Preden sem se lotil podviga, sem prebiral Spenglerjev Zaton zahoda. Vrag vedi, zakaj sem ravno pri njem iskal odgovor na vprašanja, ki si jih nisem niti (še) zastavil. Morda me je navdihnila njegova misel: »Poglej si cvetlice zvečer, ko se ob zahajajočem soncu zapirajo druga za drugo: tedaj te prevzame nekaj skrivnostnega, polasti se te občutje skrivnostne tesnobe pred tem slepim (ne lepim!!!) bivanjem, ki je podobno sanjam in vezano na zemljo.« In ves čas pisanja me je spremljalo »občutje skrivnostne tesnobe«, saj sem se podal na pot k začetku, skoraj svojega rojstva sem se dotaknil. Seveda pa mi ves čas pisanja v ozadju igral orkester, ki je izvajal Aleksandrijski kvartet in Mojstra in Margareto.
Kot otrok si bil izrazito otožen. Sanjaril si o daljnih deželah, o temnopoltih ljudeh, o puščavah, ki z nočjo žarijo, kot zapišeš, postanejo bele, kot bi zapadel sneg. Od kod hrepenenje po odhodu daleč stran, v druge kraje?
Naj mar znova rečem, vrag vedi! To sem bil jaz, vedno nagnjen k otožnosti, melanholijo sem razumel kot plemenito čustvo. Sanjarjenje po daljnih deželah še vedno tli v meni in žal mi je, da ne bom mogel obiskati na primer Mavricija (pa ne da bi tam z gangsterji igral golf!). Iti in iti, potovati, vse do konca sveta, do konca časa. Koliko dežel ne bom uspel videti, obiskati! In znova me napade otožnost, saj sem prisiljen živeti v tem minimundusu, na Viču, nekoč sem zapisal, »na usranem Viču«. Da bi se lahko preselil vsaj na kakšen grški otok in tam v senci oljk in cipres počasi srkal lepoto sveta, pa četudi bi bila skrita v steklenici trpkega vina.
Zdi se, da se osredotočaš na detajle, potem pa preideš k velikim temam in razvijaš globlje misli. Si tu uporabil znanje pesnika, modreca, morda celo esejista, odličnega govornika? Spomnim se, da sem v zapisu o gledališki predstavi V imenu matere, ki so jo igrali v Drami, zapisala, da bi zgodba, ki jo upoveduješ, lahko bila tudi romaneskna. Kako si se otresel pesniškega pristopa?
Prav zlahka, ker se mi je poezija uprla, grdo rečeno zagravžala. Nisem več zmogel ne pisati ne brati poezije. To se je zgodilo šele, ko sem končal zbirko Méle. Malabar je bil prvi poskus vstopa v prozo, četudi zelo poetično. Potem sem napisal Mal di mare, poetični roman o italijanski pesnici Gaspari Stamapa (1523 – 1554). Kot v uvodu v Smisel rože zapišem, sem imel že pred dvajsetimi leti namen napisati nekakšno avtobiografijo. Celo naslov sem že izbral: Vzpon na Žalostno goro. A tedaj še nisem imel vseh izkušenj, kot sem si jih nabral v zadnjih dveh desetletjih. Potem pa sem si določil »časovnico«, od oktobra leta 1953 pa vse do leta 2020, in nisem se začel potapljati v to neizmerno morje časa, na vdih, kot to dela izjemna Alenka Artnak! Kljub temu da sem do neke mere užival v pisanju, je bilo hkrati silno boleče, tudi tiste strani, ki sem jih posvetil svojim ženskam. Spomin na njihova lepa telesa, vonje, oblike in obline, oči in kožo, lase in spolovila, me je vedno znova »zablokiral«, saj je bilo najtežje obuditi lepoto, ki je ni več, ki ne počiva v magdalenici, namočeni v čaj. In eden najlepših spominov se je prebudil ob Magdi, temu nesrečnemu dekletu, mladi ženski, ki me je začarala s svojim vonjem.
Kot mladenič si si želel odrasti, kot deček si sanjal sanje odraslih, ali kot zapišeš: »Ni bila le resnobnost to, kar me je tedaj ujelo v svoj skoraj kurbirski objem; še nekaj se je budilo v meni, me vznemirjalo, da sem se izgubljal v samem sebi /…/ Želja po ženskem telesu.« Kot odrasel moški, ki je že preizkusil telesa vseh oblik in vonjev, se vračaš v paradiž otroštva in razbiraš vzorce, ki so se te zaznamovali. Se motim?
Ne motiš se, ker vem, da sem za vedno, no, za tistih nekaj let, ki jih bom še preživel, izgubil žensko telo. Bil sem obseden z ženskim telesom, zdaj lahko samo še gledam, zrem, bolščim v ženske, ki hodijo mimo mojega bifeja, morda se katera celo usede, s kakšno prijateljico ali otročkom v naročju … Zato in samo zato se zatekam v varljiv objem otroštva, ki je bilo zame resnično rajsko. Od krvaveče potonike do male zelene žabice – so znamenja ob moji poti nazaj.
Izjemni so erotični opisi, ki so verjetno takšni, odkar si začel pisati. Kako prelomno je bilo pisati o erotiki v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja? In ali je bila erotika tudi način, kako se osvoboditi spon tradicije, si izbojevati svobodo?
O tem se pravzaprav nisem niti spraševal. Pisal tako, »kot sem čutil«. Jasno mi je bilo, da moram iznajti nov jezik, četudi metaforičen, da bom lahko opeval najsilovitejša čustva in občutja, ki jih moški doživlja, ko je v ljubezenskem objemu z žensko. Seveda sem pri tem namerno zavrgel tradicijo, četudi tudi tradicija ni popolnoma nespolna. Veliko sem prebiral perzijsko in arabsko poezijo in se tam učil senzualnosti. In Prešernov verz Pesem moja je posoda tvojega imena je bil zame vedno zelo erotičen. Bralci, tisti redki, so bili pozorni na mojo erotično poezijo (recimo zbirka Joni, 1976).
Ker imaš izrazito asociativen pristop, sem se spraševala, kako boš zaokrožil misel, da pisati ne pomeni živeti in da je pisati o svojem življenju absurdno, če ne celo sprevrženo početje. In potem se nekje vmes pojavi skrivnostna Marija. Ta tempo si zelo lepo stopnjeval. Se pravi odpoved pisanju in razkrivanje Marije.
Marija je moja žena že več kot štiri desetletja. Ona mi je odprla svet, svet ženske, svet nestanovitne duše, norosti, opijanja … In ker sem pisal pesmi, namesto da bil z njo, da bi ležal ob njej, sem noč za nočjo »koval« verze in misli, da sem vélik pesnik, da bom vsak hip odpotoval v Stockholm … Marije moje pisanje ni niti malo zanimalo; velikokrat mi je rekla, da je, ko sva se spoznala, mislila, da so moje pesmice le pesmice zaljubljenega študentka primerjalne književnosti. Da ni nikdar mislila, da bom svoje življenje posvetil pisanju. In sem ga in pri tem pozabil živeti. Ne vem, morda je bil Marijin alkoholizem res posledica mojega pisanja, mojega egoizma, egotizma. Sicer pa sem tudi sam vedno več pil, v času, ko je bila Marija hospitalizirana na Studencu, sem tako rad, po obisku pri njej, tam okoli pete ure popoldan, zavil v vaško gostilno in pil s kar največjim užitkom.
Spomnim se stavka, ki ga je izrekel Vileniški nagrajenec Ilija Trojanow, da so partnerji izjemno pomembni pri našem pisanju. Kako pomembne so bile ženske za tvoje pisanje, in kako pomembna je bila Marija?
Tako kot sem že rekel: brez Marije (in drugih žensk, ki so bile »moje« pred Marijo in tudi ona, ki je bila »moja«, ko sem bil že dolgo poročen z Marijo) morda ne bi pisal, morda bi pisal drugače, morda bi skušal preživeti svoj čas (le) kot oče in mož, se posvečati drugim dejavnostim. A kaj, ko sem se odločil za literaturo in me je ta zasvojila. Vera v poezijo je bila močna, trdna kot skala, le da njej nisem znal sezidati templja. Vedno sem poezijo razumel kot nekaj posvečenega, vzvišenega. A vedno pogosteje, kljub temu da sem pisal eno zbirko za drugo, se je v meni oglašal dvom; kaj pravzaprav je to? Nekoč sem skušal odgovoriti na to vprašanje tako, da sem zapisal: Poezija je vse, česar ni! In hkrati obrnil Platonovo razumevanje poiesisa: rekel sem, poeisis ni to, da se nebivajoče spremeni v bivajoče, ampak ravno obratno. Kako? Ker ko nekaj zapišem, temu odvzamem živost, neposredno pričujočnost. Postane beseda, del jezika. Ko zapišem ime Marija, to ni več moja Marija, ampak le še beseda Marija, ime, ki ne ve za pravo, bivajočo Marijo.
Veliko v tej knjigi, in ne glede na izrečeno, je ostalo tudi v zamolku. Skoraj nemogoče ti je oporekati, ko navajaš primere, da pisanje ni odrešujoče in zato verjetno, preden dejansko zapišeš tisto anekdoto o Šalamunu, ki je pisal pesmi svoji ženi, pa se jih ni razveselila, kot bralka vem in prepoznam, da je to priznanje, da je pisanje zabloda, odvisnost, hujša kot alkoholizma. Ali pač ne?
Da je bila zasvojenost s poezijo hujša od alkoholizma, je res. Vendar sem pisal vedno le trezen. Pisati pijan, alkoholiziran, kot bi rekel moj oče, je brezplodno dejanje. Kljub temu, da sem počasi tudi spoznaval, da moja poezija postaja »starinska«, da ne sledi sodobnim tokovom, Janko Kos bi nemara rekel, da je bila vedno manj deležna pozornosti kritiške presoje, sem vztrajal in vztrajal: pot navzgor je bila razdrapana, jaz pa bos. Kar rinil in rinil sem, a razgled je bil vedno manjši, ožji, nikjer ni bilo neskončnega obzorja, na katerem bi se lesketala zvezda vodnica. Nato sem spoznal Njo in začel pisati pesmi, vsak večer, včasih celo po tri pesmi. In tako je nastala zbirka Méle, a tedaj je Ona že odšla. Ker moje življenje ni nobena fucking poezija, je še rekla. Jaz pa sem odšel na Kostariko. A nekdo, veliko modrejši od mene, je dejal, da če nekoga resnično ljubiš, ga pusti, da gre.
Bi se strinjal, da je Smisel rože tudi knjiga o vonju? Tudi o glasbi, ampak bolj o vonju, kar doseže vrhunec pri opisovanju odnosa z Marijo.
Vonji so zakladnica minulosti. Prvi vonj, ki se je zalezel vame, je bil vonj po potonikah na vrtu Slavčeve vile v Kranju. Pa vonj kafre, ki je obkrožal očetovega prijatelja arhitekta Maksa Strenarja … Nato še tisoče vonjev, ki sem jih užival, kot da bi bili opojne substance; najmanj opij. In ko sem bral Baudelairove pesmi, sem vohal Jeanne Duval, saj sem mi je zdelo, da je dišala tako kot moja kratkotrajna ljubezen Magda Vidmar. In potem sem pil vonj razgretega Marijinega telesa, bil je parfum Ma griffe (kar pomeni Moj podpis). In zadnji vonj, ki ga ne bom nikoli pustil, da bi izpuhtel v brezbrižen zrak, so parfumi istanbulskega Atelier Rebul.
Na rob knjige sem si pripisala, da so tu ključna tri vprašanja, kot nekakšni leitmotivi – Ali ljubezen rešuje? Ali poezija rešuje? Ali je mogoče preživeti s pomočjo poezije?
Na vsa tri vprašanja, danes, ko sem star štiriinsedemdeset let, lahko odgovorim nikalno. Ljubezen pogublja, ker prizadeva globoko bolečino, celo na dnu sreče, ki jo rojeva, leži ostro rezilo bolečine. Kljub temu, da sem neštetokrat ponovi za Hafisom: ni razkošja brez globoke bolečine. Poezija me ni odrešila, četudi sem napisal več kot trideset zbirk! In preživeti s tem, kar te v bistvu pogublja, je nemogoče. Je mogoče le, če si mazohist. In velikokrat, prevečkrat sem v svojem življenju postal sam svoj rabelj, vihtel bič nad samim seboj; ne da bi izganjal hudiča, ampak da bi mi bolečina dopovedala, da vendar (še) živim in da bom morda še kdaj hodil po obalah Kostarike in mi bo noge oblival Tihi ocean.
Ivo Svetina, Smisel rože, Cankarjeva založba, Ljubljana 2022.