AirBeletrina - No, ni!
Panorama 27. 3. 2019

No, ni!

Leta 2017 smo na AirBeletrini objavljali potopis z Apalaške poti, ki ga je pisal Jakob J. Kenda. Ti zapisi so potem služili kot osnova za njegovo knjigo, ki je izšla lani. Če jih želite prebrati, na desni lahko kliknete na oznako Apalaška pot.
Vsa nadaljevanja pa so ostala brez zaključka. Kaj se zgodi, ko je pot prehojena in knjiga zaključena? Odpre se nova pot. O tem govori tokratni, zaključni zapis z Apalaške poti, ki je nastal po poti in po knjigi.

 

Potem ko si prvič prehodil eno res dolgih transverzal, te čaka manjše presenečenje. Na pot si pač šel z izkušnjami s krajših podvigov. Prehodil in preplezal si recimo prek 300 km Pirenejev, vsaj 400 škotskega višavja, 500 turške Likijske poti in seveda 600 Slovenske transverzale, pa si si mislil: resda je tale Apalaška pot s svojimi 3500 kilometri daljša, tudi priprave nanjo so kajpada vzele več kot bi za kakšno srednje dolgo turo. Ampak ko enkrat prideš domov, ni nič drugače kot po koncu kratke ali srednje dolge poti. Vedno je pač tako: to je to, konec.

No, ni.

To verjetno velja tudi za vse druge gibalce, ki svoje telo res poženejo v obrate: za alpiniste, ultraplavalce, gorske tekače, maratonce, kolesarje in vse druge sorodnike ‘thru hikerjev’, torej za vse brate in bratrance tistih, ki smo v enem šubu prehodili kakšno res dolgo transverzalo. Prav vse namreč po avanturi pograbi potreba, da bi o njej kaj napisali. Knjigo, recimo.

Saj je jasno, zakaj. Bilo je tako lepo, človek bi šel kar nazaj, v bistvu bi, da se sploh ne bi nikdar nehalo. Ampak človek z vsaj malenkost pameti vendar ve, kar so vedeli že stari, torej, da je treba z žura, ko je ta na vrhuncu. Morda kdaj drugič, seveda, ko bo res prilika, ko se bo vse spet postavilo natanko prav in bo zato res super. Morda celo zelo, zelo kmalu. Ampak za zdaj ti ostane to: da pišeš o tem in tako pot še enkrat živiš.

Vsaj za nekatere to ni edini razlog. Konec koncev si na takšnih ekspedicijah skoraj nujno tujec v tuji deželi in ti že zato marsikaj ne potegne ravno takoj. Neprestano je tudi tako napeto, toliko se kar naprej dogaja, da sproti ne moreš razločiti, kaj so zares glavni tokovi v tem metežu, katere teh neverjetnih, krasnih, osupljivih stvari so res bistvene. Skratka: vsaj zame je nuja po pisanju izhajala tudi iz nuje po tem, da bi sploh ugotovil, kaj sem zares doživel.

Ker ti marsikaj končno prikaplja, pri čemer si na čustvenem ringelšpilu podoživljanja, že to je kar fina avantura. Ampak resničen izziv pisanje postane, ker moraš tudi gore vsega, kar si o poti prebral in kar si na njej doživel, razporediti v smisel, celo v lepo oblikovan smisel, kajti tudi tista steza je bila lepa. In še pretkano oblikovan mora biti smisel, ha, naj knjiga bralcu dela, kar je pot delala tebi! Za nameček, pri tem ugotoviš, da bo treba tudi krepko poseči po pisateljski svobodi: nizu klešč, pil, kladivc, svedrov, orodju, s katerim bo potekal najbolj boleč del pisanja. Krivljenje, prekovanje, zlivanje, sekljanje, vse nujno potrebno, da bo ta prirejena stvarnost dejansko prikazala stvarnost natanko takšno, kot je bila; v tem sta vsaj zame smisel in nuja pisateljske svobode.

Človek bi si po tem mislil – ena avantura za drugo, pa obe kar veliki –, to je zdaj to. Človek bi si po tem mislil, da je dovolj.

No, ni.

Ni šlo drugače. Čisto mogoče je imelo pri tem prste zraven vse tisto emocionalno na poti in potem še to podoživljanje in rezanje, čustvene reči torej. V to svojo knjigo sem se namreč malo zatrapal. Ne, resno: enkrat proti koncu, ko sem že četrtič ali petič šel prek nje z drobnim dletom in mehko pilo, sem si prav na glas rekel: »Ej, pa jaz imam tebe res rad! Zlatka mala, kako si pa ti luškana! In pametna tudi, a ne?« Kako bi torej pustil, da jo grabijo tuje roke, še preden se je dobro na noge postavila? Sploh ker nihče ni kaj dosti verjel vanjo. Kot recimo kaže tale anekdota: ko sem bil že odločen, da knjigo izdam sam, sem se za nasvet o višini prve naklade obrnil na nekaj starih založniških mačkov. 2000? 3000? Dobesedno po tleh so se valjali od smeha, enemu je malo ušlo. Pa tisto o ameriški filozofiji, haha, je rekel, tisto o transcedilcih, hahaha, tisto raje vrzi ven, haha, to je, kot bi odganjal bralce.

Še tretja pustolovščina torej, založniška, ki ni prav nič zaostajala za prvima dvema. Malo tudi zato, ker se mi je udrla pika: zmeraj sem si očital, zakaj sem Harryja ponujal naokrog (dve leti!), mar bi ga izdal sam in si prihranil niz glavobolov. Tudi zaradi tega sem se podal še na tretjo avanturo: tako sem s svojo knjigo šel prav vso pot knjige, od pisanja do bralca. Saj kolesca založniškega ustroja so mi bila teoretsko vsa poznana, o nekaterih sem celo pisal, mnoga sem že spoznal tudi v praksi, a vseh vendar ne, sploh ne takole po vrsti. Interesantno je bilo nadalje napraviti kapitalistični načrt: kje vse bom lahko v tem mehanizmu našel zaveznike, kje so morda priložnosti, ki jih ni še nihče opazil, kje so specifične priložnosti moje knjige, kdo so zanesljivi vodniki, ki mi bodo svetovali glede uravnavanja teh kolesc. In še kaj, marsikaj.

V vsakem mehanizmu je treba držati tempo in s kakšnim veseljem sem ga jaz v tem. Dostikrat sem bil prav počaščen: taisti založniki, ki so se prej smejali, so zdaj navijali zame in mi mimogrede dali kakšen zelo dober namig ali dva; v teh krogih se očitno rešpektira pravilo, ki ga najbolje opiše sočno ameriško načelo: Put your money where your mouth is!. Ampak tudi toliko drugih ljudi vseh mogočih poklicev se je zavzelo zame, si zame vzelo čas, toliko ljudi mi je bilo tolikokrat naklonjenih. Ne, resno, kaj takega! Če avtor pride takole naokrog, mi je prijazno rekel neki knjigotržec, ko sem šel na obhod ljubljanskih knjigarn, se bomo zanj prav gotovo potrudili. Ali pa: normalno, da bom pri nadrejenih zate dosegla, da boš imel intervju; to je še najmanj, kar lahko naredim za človeka, ki mi je tako polepšal otroštvo. Da ne govorim o knjižnicah: milo se stori tistemu, ki ga imajo njegovi nekdanji kolegi iz prav vseh koncev Slovenije v tako dobrem spominu.

Ampak čeprav je bila morda moja založniška izkušnja že tako bolj sladka od povprečne, sploh samozaložniške, so jo v cukreno goro spremenila srečanja z bralci. Ti so se vsekakor izkazali za precej bolj bistre, kot se jim pripisuje ponekod, in predvsem so mi bili tudi oni tako naklonjeni: moje nastope so bili pripravljeni prenašati tudi po dve uri skupaj, ker se pač nisem mogel ustaviti. Celo tako prijazni so bili dostikrat: jaz jih vprašam, a zdaj pa že malo pretiravam, počasi bi le lahko zaključil, a ne? Oni pa: ne, ne, ne, tako je zanimivo, sploh nismo opazili, koliko časa je minilo, vi kar lepo povejte do konca. In potem, čudo prečudno, so imeli še vprašanja. Ja, v Sloveniji, kjer si največkrat nihče nikoli ne upa nič vprašati, pri meni pa so imeli tudi za celo uro vprašanj.

Ne, resno, kaj takega! Spet sem se srečal s kakšno sošolko, ki sem jo pogrešal že več kot trideset let: seveda, ja, zdaj si šolska psihologinja in ja, vem, da te to delo osrečuje. Kako te ne bi, takšna ljubica si, kot si bila pri desetih ali enajstih. In koliko nekdanjih dijakinj in študentk je stopilo k meni. Človek bi mislil, da sem poučeval leta in leta, si rečem, ko še ena stopi k meni. Ona pa roke v bok, strogo me premeri, ko svinčen oblak je njen pogled, potem pa nenadoma prhne v smeh: »Tako smo se vas bali! Kako smo se piflali, kot za nikogar prej ali kasneje! Tako smo vas imeli radi! Toliko smo se pri vas naučili!« In potem še nekdanja dekleta in njihove mame: ena izmed slednjih, tako dolgo se nismo videli, me je prišla pogledat v neko prleško knjižnico, a ni dala niti najmanjšega znamenja, da se poznava. Pa sem še jaz sredi nastopa kot mimogrede reminisciral, kakšni mladostni spomini se na takšni dolgi poti zganejo v prsih … spomniš se recimo kakšnega res ljubkega in toplega prleškega dekleta. Seveda sva si s to mamo po koncu predavanja povedala čisto vse, kar je bilo treba, ampak na hitro, okoli mene je bila taka gneča. Človek bi bil do ušes nasmejan, če se ne bi obenem počutil prav majhnega.

Ampak celo to ne premakne najbolj. Tole je vrh tega sladkega, nevarno krušljivega, strmega, že kar previsnega osténja: marsikdo me ogovori, kot da sem prišel iz omare. Kot da sem dolga leta držal v sebi, zdaj pa je planilo iz mene: evo, priznam, pohodnik sem! Ne samo, da zato dobim prav neverjetne blagoslove: od himalajcev, mamica mila, pa ne kar od enih, dobesedno od Marije, in to ne samo blagoslov, še na kavo me je povabila, da me je celega pretehtala in premerila! In od drugih alpinistov, pa ne kar od enih, od lastnega profesorja, in to ne samo blagoslov, še recenzijo je napisal takšno, da sem se moral soprogi priporočiti, naj me z debelim štrikom k uti priveže, sicer bom odlebdel bogve kam. Pa od gorskih tekačev, maratoncev, planincev, kolesarjev, pustolovcev in seveda pohodnikov in romarjev in še koga, ampak ob vseh teh žegnih je bilo bistveno tole: ker sem se takole izpostavil, so si me ogledali in ugotovili: ta je iste sorte kot mi. Kar nikakor ne pomeni, da si nismo v marsičem različni. Vsi te sorte dobro vemo, da ni nikogar, ki bi bil tak kot drugi (in marsikateri ima tudi občutek, da je boljši od drugih, vsaj globoko v sebi, ne gre drugače, v življenju, pravem življenju, je toliko adrenalina in podobnih telesnih sokov). Ampak vemo pa, če je kdo iste sorte kot mi, če je eden izmed nas. In vemo, kako bistveni so tisti, ki znajo kaj lepega povedati o nas tako, da jih drugi slišijo.

Nič niso silili, ti, iste sorte kot jaz. Ampak zmeraj so me vprašali: kaj pa zdaj? Kot da bi bilo lepo, če bi bila na vidiku še kakšna pot. In predvsem res niso bili naporni, le zelo jasno so dali vedeti, da bi se z veseljem še kaj prebralo. Če se bo morebiti napisalo po morebitni še kakšni poti. In vsi drugi, tisti, ki o takšnem radi samo berejo, so v teh trenutkih zrli zdaj v tiste velikane nad mano, zdaj vame, obenem pa so temu nemo, a še kako navdušeno prikimavali: ja, a se bo še kaj prehodilo? Pa napisalo se bo po tem gotovo kaj, a ne?

Tako zadnje čase rad zavzdihnem sam pri sebi: človek bi rekel, da je po toliko zaporednih pustolovščinah, velikanskih, čustveno izčrpavajočih, celo s sladkorno boleznijo grozečih, vendarle zadosti. To zavzdihnem prav narejeno, seveda. In se potem na ves glas zasmejim.

No, ni!