Imamo novega Nobelovega nagrajenca za literaturo. Ne, ni Philiph Roth in ni Haruki Murakami, letošnji lavreat švedske akademije je francoski pisatelj Patrick Modiano, ki je na Guardianovi lestvici favoritov za Nobelovo nagrado 2014 z dvema odstotkoma glasov zasedel častno zadnje mesto. Ker ga v slovenskih berilih za osnovne in srednje šole ni bilo moč najti, gre sklepati, da je slovenska bralna publika spet tik pred tem, da v svoja srca spusti avtorja, za katerega je prvič slišala danes ob enih popoldne.
Leta 1945 rojeni sin judovsko-italijanskega očeta in belgijske matere je avtor osemindvajsetih romanov, od katerih je enega napisal v sodelovanju s Catherine Deneuve, dobitnik Goncourtove nagrade leta 1978 za roman Ulica Boutiques obscures (prevedla Mojca Schlamberger Brezar, Družba Piano 2008) in dobitnik Grand Prix National des Lettres za življenjsko delo leta 1996. V slovenskem prevodu lahko beremo še roman Vila Bolest (prevedel Vital Klabus, Obzorja 1981) in otroško knjigo Katarina, mala balerina (prevedla Nadja Dobnik, Družba Piano 2007).
Obrazložitev švedske akademije pravi, da je Modiano nagrado prejel: »za umetnost spomina, s katero je priklical najbolj nezapopadljive človeške usode in razkril življenjski svet okupacije.«
S podobnimi besedami je svoje pisanje okarakteriziral tudi Modiano sam: »Kot vsak, ki nima niti tal niti temeljev, sem obseden s svojo predzgodovino. In moja predzgodovina je težavno in sramotno obdobje okupacije.« Njegovo književnost obsedajo teme časa, spomina in izgube, teme, ki so po njegovem mnenju neizogibne teme vsakega romanopisja. »Imel sem manijo,« zapiše Modiano, »gledanja nazaj, vedno prisoten občutek nečesa izgubljenega, ne nujno raja, a vsekakor izgubljenega.«
Slovenskim bralcem, ki jih bodisi pritegne umetnost spominjanja bodisi v večjih družbah ne bi radi izpadli nenačitani, torej želimo srečno pot v knjižnice ali knjigarne. Še sreča da imamo Nobelovo nagrado, da nam vsako leto znova predstavi kakšnega pisca, ki smo ga v poplavi tiskane besede izgubili z vidnega polja.
