AirBeletrina - Nobelova nagrada za književnost 2015: Svetlana Aleksijevič
Panorama 8. 10. 2015

Nobelova nagrada za književnost 2015: Svetlana Aleksijevič

Svetlana Aleksijevič v Kabulu leta 1988

 

Zadnja leta nas Nobelovi nagrajenci in nagrajenke za literaturo potiskajo v kot. Ne mine leto, da se ljubitelji književnosti ne bi vprašali, koga nam je komisija sploh ponudila. Na tviterju so ne preveč duhoviti ljudje ponovili šalo lanskega leta: tisoče novinarjev googla ime nagrajenke, da bi sploh vedeli, kaj napisati. A resnici na ljubo je Svetlana Aleksijevič veliko manjše presenečenje od lanskoletnega lavreata Patricka Modiana.

Zadnjo (žensko) nagrajenko Alice Munro smo še nekako poznali, čeprav je bilo v slovenščino prevedenih bore malo knjig (kolikor pomnimo, je bila v času razglasitve to le ena) – Munrojeva je pač državljanka velike dežele in piska velikega jezika. Aleksijevičeva, prejemnica letošnje Nobelove nagrade, pa je državljanka majhne države, največkrat povezane z vojaškimi in paravojaškimi spopadi ter prostitucijo (in manekenstvom, no), Belorusije namreč. Sicer se je rodila v Ukrajini, ki je čisto malo večja in zaradi Putinove/separatistične norosti danes bolj razvpita, a je morala zaradi očetove nesojene vojaške kariere z dežja pod kap. Ker se je svojčas, ne vemo čisto točno, kdaj, preživljala kot novinarka, kritična do ruskih imperialističnih apetitov in beloruske mlahavosti – kar je naposled pretopila v samosvoj reportažno-literarni žanr – , je leta 2000 pod pritiski Lukašenkovega režima Belorusijo zapustila in se vrnila leta 2011. Ugotovila je, da tedaj doma ni bilo nič bolje, beloruske »demokratične« volitve je označila za humanitarno katastrofo. Književnica življenja in sveta ne romantizira, pravi, da si vselej prizadeva za to, da bi s svojim jezikom karseda natančno orisala stvarnost. Razvila je svojo mejno metodo, zaradi katere se je Airbeletrinin urednik Harlamov vprašal: mar je to sploh leposlovje? 

Svetlana Aleksijevič združuje preiskovalno novinarstvo in pisateljevanje, plod tega pa je tudi več desetletij nastajajoča kronika Glasovi utopije, v kateri ima osrednje mesto slehernik, ki pripoveduje o času, v katerem živi, in svoji vlogi v njem. Pri pisanju se opira na izpovedi sogovornikov, s pomočjo katerih oblikuje pripovedno večglasje.

Švedska akademija je nagradila »njeno večglasno delo, ki postavlja spomenik trpljenju in pogumu našega časa.« Skoraj celotni opus nagrajenke je kolaž pogovora s pričevalci časa, za posamezno delo pa se pogovarja tudi z več kot petsto sogovorniki. Veličina dela Svetlane Aleksijevič je, tako Akademija, da »s kolažem človeških glasov poglablja naše vedenje o zgodovinskem obdobju.« Sama pravi, da je svoj glas našla pod vplivom beloruskega pisatelja in literarnega zgodovinarja Alesa Adamoviča (1927-1994), ki je razvil žanr, poimenovan z različnimi imeni, največkrat pa ga označujejo kot kolektivni roman.

Svetlana Aleksijevič si v svojem literarnem delu prizadeva priti čim bliže resničnosti. Pravi, da je to tisto, kar jo najbolj privlači, muči in hipnotizira – kako na papirju poustvariti resnični svet. Zato se je svojega dela lotila s pomočjo različnih človeških glasov, izpovedi, pričevanji ter dokumenti. Svet je po njenem mnenju sestavljen iz zbora posameznih glasov in kolaža vsakdanjih detajlov. Tudi zato se nima samo za pisateljico, marveč je hkrati tudi poročevalka, sociologinja, psihologinja in pridigarka.

Njeno edino v slovenščino prevedeno delo je Černobilska molitev: Kronika prihodnosti, ki ga je za založbo Modrijan leta 2009 pripravila Veronika Sorokin. Gre za prevod izdaje iz leta 2005, ki je prejela tudi ameriško nagrado  National Book Critics Circle Awards za stvarno literaturo. Svetlana Aleksijevič je bila v času nesreče v jedrski elektrarni Černobil (leta 1986 v Ukrajini, delu takratne Sovjetske zveze) novinarka v Minsku. Na kontaminiranem območju je takrat živel vsak peti Belorus in v desetih letih je opravila intervjuje z več kot petsto očividci: gasilci, zdravniki, politiki in civilisti. Njihove pripovedi prihajajo do izraza v govorčevem naravnem ritmu, z vsemi ponovitvami, zlomljenimi povedmi in vstavki, avtoričin glas pa je skoraj povsem odsoten; intervjuji tako delujejo bolj kot spovedi ali monologi. Knjiga je zbirka golih in neposrednih zgodb ljudi, ki so katastrofo doživeli in čutili njene grozljive posledice, pretresljive izpovedi pa se mešajo s kratkimi anekdotami in šalami s černobilsko tematiko, ki vanjo vnašajo tudi nekaj črnega humorja.

Knjigo v roke, drage bralke in bralci, mi pa že nestrpno pričakujemo, kaj bomo za vas lahko googlali naslednje leto.